Omarice in komode, največkrat iz sredine prejšnjega stoletja ali celo starejše, so navdih, ki se ga Ajda Miška najraje loti. To je pohištvo, ki je narejeno iz masivnega lesa oz. lepljencev. »Všeč so mi oblike takratnega časa, ki jih lahko z zamenjavo nogic ali ročajev nadgradim in malce bolj približam sodobnim trendom. Glede na to, da nimam neomejenega prostora za skladiščenje starih kosov, moram biti pri izbiri precej selektivna, kar je po svoje dobro, saj se mi skoraj vsakega starega kosa zdi škoda, v vseh vidim potencial in vse bi pripeljala domov. Za zdaj se tako osredotočam na manjše kose, kot so nočne omarice in komode,« pojasnjuje sogovornica, kako izbira pohištvo za obnovo. Največkrat ga najde preko družabnih omrežij ali pa znancev in prijateljev, ki jim pridejo tovrstni kosi v roke. »Mislim, da ljudje radi vidijo, da gre tako pohištvo v roke nekoga, ki ga zares ceni,« poudarja.

In kdo jo je navdušil za prenovo starega pohištva? »Mislim, da je bila ta želja v meni že od nekdaj. Že od malega sem rada spremljala različne oddaje o preobrazbah prostorov, hiš in vrtov, tako da me je očitno že takrat navduševal učinek preobrazbe 'prej' in 'potem'. Ta želja se je konkretizirala v času študija. V sobi sem imela eno staro nočno omarico, ki sem jo leta gledala in razmišljala, da bi jo pobarvala, zamenjala ročaje, jo postavila na nove nogice ... Potem so se enkrat zvezde končno poravnale in z nekdanjim partnerjem sva jo prenovila. Po nekaj letih prenavljanja vintage pohištva v duetu sem zdaj ustvarila svojo znamko Billie&Frank Studio,« odgovarja. 

!!galerija!!

Vsaka prenova zgodba zase

Veliko časa, kot pravi, porabi za razmišljanje o tem, kako bo omarica ali komoda videti po prenovi. A dejstvo je, da se to med prenovo bolj ali manj vedno spremeni. »Pred nanašanjem barve vsak kos najprej zbrusim, pokitam odrgnine in luknjice, odstranim stare ročaje in največkrat tudi nogice, nato ga pobarvam s temeljno barvo in to je več kot dovolj časa, da svoj prvotni plan (tudi večkrat) obrnem na glavo. Vsaka prenova je zgodba zase, saj stari kosi vedno prinesejo kakšno presenečenje, ko se recimo barva zelo težko odstrani ali pa se vratca, ko želiš omarico spet sestaviti, ne zaprejo več lepo …, zato se z vsako prenovo naučim kaj novega,« pripoveduje Ajda Miška. Zlasti veliko lekcij je o potrpljenju, dodaja v smehu. Za preobrazbo manjših kosov porabi približno sedem in več ur, a ker je vmes treba počakati, da se barva posuši, za prenovo posameznega kosa potrebuje več dni, seveda če gre vse po načrtu. 

Avtorska poslikava za piko na i

Navdih največkrat najde v interierjih ob listanju revij o arhitekturi in oblikovanju ter na družabnih omrežjih. »Kombinacija barv, tekstur, pohištva, rož in svetlobe v prostoru se potem v moji glavi sestavi v nekaj, kar lahko apliciram na pohištvo. Da so kosi še bolj avtorski, na predale ali vratca prenovljenih kosov včasih dodam ročno poslikavo. Všeč so mi preprosti geometrijski liki, zato se trenutno gibljem med različnimi črtami in krogi,« je še povedala sogovornica.

A vrednost teh starih prenovljenih kosov pohištva je veliko večja, kot se zdi na prvi pogled, in je izmerjena v ceni. »Vintage kosi imajo dušo, saj nosijo v sebi zgodbe iz svojih prejšnjih življenj, ko so bili nočne omarice v 60. letih v veliki podeželski hiši v Ajdovščini ali pa komode v manjšem stanovanju v Novi Gorici. Novo pohištvo pa tega nima. Poleg tega je večina starih kosov, ki jih dobim, dobro ohranjenih, kar govori o kakovosti takratne izdelave pohištva. S prenovo dobijo še eno priložnost, da še naslednja desetletja delajo družbo novim družinam,« poudarja sogovornica, ki izpostavi še eno značilnost starega pohištva. Na starih kosih pohištva se poznajo leta, so nepopolni v današnjih merilih. »Tudi, ko jih prenovim, njihove površine niso popolnoma gladke, videti je kakšno vdrtino, predal se morda malo težje odpira ... In prav vse te stvari jim v mojih očeh dajejo dodatno vrednost,« zaključi sogovornica.