Otroške in mladinske sobe: Nikar ne pozabimo na igrivost

Pri odločanju, katera soba v hiši ali stanovanju bo otroška, je pomembno, da izberemo takšno, ki je dovolj velika, da bo otroku predstavljala igralnico, delavnico in tudi kotiček, kamor se bo lahko umaknil in skril. Izogibati se moramo sobam, ki so obrnjene proti severu, primernejše so tiste, ki gledajo na vzhod, jug, jugovzhod, zahod ali jugozahod. Otroška soba naj ima več oken, skozi katera bo imel otrok pogled na okolico, da bo lahko spremljal, kako se pokrajina spreminja z letnimi časi.

Osvetlitev

Dobra naravna osvetlitev otroške sobe pomeni boljše počutje, večjo zbranost otroka in boljše rezultate v šoli. Zagotoviti moramo najmanj 20 odstotkov površine oken glede na tloris sobe, če je je še več, toliko bolje, pojasnjuje arhitekt Domen Pogorevc iz podjetja Velux iz Trzina. »Če je le mogoče, naj bodo okenske odprtine čim večje, po možnosti čez eno celo steno. Svetlobe bo tako dovolj in otroci bodo imeli razgled,« doda arhitekt Goran Rupnik iz biroja Riba, Rupnik in Brodar arhitekti. »Raziskave so pokazale, da zaradi dobre naravne osvetlitve v sobi otroci v šoli dosegajo za 15 odstotkov boljše rezultate, se bolje počutijo in imajo tudi boljše socialne interakcije,« utemeljuje pomen skrbne izbire prostora za otroško sobo Pogorevc. Če je soba v mansardi, so strešna okna po njegovih besedah zelo dobra izbira, saj prepuščajo več svetlobe kot fasadna in zagotavljajo boljšo globinsko osvetlitev.

Poleg naravne svetlobe potrebujemo tudi več virov umetne osvetlitve. Za osrednjo poskrbimo s svetili na stropu ali stenah, za ambientalno pa z lučko ob postelji. Tako kot zelo svetle kotičke potrebujejo otroci v svoji sobi tudi temne kotičke, kamor se lahko skrijejo, opozori Rupnik. Če takšnega temnejšega dela ni, lahko otroku ponudimo šotor ali pa mu omogočimo, da si ga iz blazin in rjuh zgradi kar sam.

Tlak

Ker se predšolski in tudi šoloobvezni otroci pogosto igrajo na tleh, je pomembno, da ta niso hladna. Če bi se odločali za popoln tlak v otroški sobi, bi upoštevali, da je do zdravja prijazen, odporen, preprost za čiščenje in topel. Vsaka zahteva pa prinaša določeno ceno. Masivna hrastova tla bodo sicer topla, do zdravja prijazna in odporna, a ne tako preprosta za čiščenje, poleg tega bi lahko marsikaterega starša, ki bo za tlak odštel zajeten znesek, stisnilo pri srcu, če bi v otroški sobi na tleh zagledal madež od barve.

Rupnik poudarja, da so najboljša izbira naravni materiali. »Čeprav so manj odporni, težji za čiščenje ali hladni. Na vse to se mora otrok navaditi,« dodaja. Upoštevati mora namreč tudi zahteve staršev, ki vztrajajo, naj z vodenimi ali akrilnimi barvami raje barva na mizi kot na tleh in naj tudi drugače lepo ravna z opremo v sobi. Če so tla bolj hladna in občutljiva, jih lahko zaščitimo s kakšno preprogo ali pa igralni kotiček preselimo kam drugam.

Kotički

»Vsaka otroška soba je najprej igralnica in šele nato spalnica,« je poudaril Domen Pogorevc. Ker se otroci običajno igrajo na tleh, je najbolje, da jim priskrbimo kakšne blazine za sedenje ali pa tla, sploh če so hladna, pokrijemo s preprogo. Za igralni kotiček naj velja, da starši v njem ne postavljajo pravil, da bo igra tekla čim bolj svobodno. Poleg osvetlitve in prijetnega ozračja je pomembna tudi možnost pospravljanja. Zlaganje igrač na posebne police je za otroke prenaporno in prezahtevno, želja po pospravljanju pa jih bo prehitro minila. Igralni kotiček je zato najbolje opremiti z večjimi košarami ali koši, v katere lahko hitro zmečejo igrače in jih potisnejo v kot, pod posteljo ali postavijo na dovolj velike police. Vse igrače pa naj bodo vedno na dosegu roke.

Delovni kotiček s pisalno mizo naj bo postavljen tako, da nanj pada svetloba od spredaj z leve strani. Na pisalni mizi šolarja bo sčasoma najbrž tudi računalnik, zato je pomembno, da je dovolj velika. Pri izbiri lahko upoštevamo pravila, ki veljajo za delovne prostore odraslih. Idealna miza je dolga 160 centimetrov, široka pa najmanj 80 centimetrov. Ta širina zagotavlja primerno razdaljo med očmi in zaslonom računalnika, ki mora biti vsaj 50 centimetrov. Če tudi v sobo predšolskega otroka postavimo mizo, moramo izbrati takšno, da bo za njo lahko sedel sam, brez pomoči staršev.

Za posteljo je najbolje, če jo postavimo v temnejši in umaknjen kotiček sobe. Postavitev po Rupnikovih besedah sicer ni pomembna, edino, kar moramo spremljati, je, ali otrok dobro spi: »Če ne, potem moramo posteljo prestaviti.«

Oprema in barve

Masivno pohištvo za otroško sobo po meri je sicer izredno lepo in kakovostno, vendar predrago, da bi ga lahko menjali glede na spreminjajoče se želje in potrebe odraščajočega otroka. Če že izbiramo pohištvo po meri, je najbolje, da se odločimo za takšno, ki bo sprejemljivo za starejše otroke. »Del pohištva naj bo vsekakor izdelan po meri, večinoma je to na dolgi rok tudi ceneje. To opremo kombinirajte s potrošnimi kosi, tudi iz druge roke, ter bodite pri tem skupaj z otroki inovativni in trajnostni,« svetuje arhitekt Rupnik. Zaradi kosov, ki si jih bodo otroci lahko izbrali sami, se jim bo soba zdela še bolj udobna in prijetna. Poleg tega bodo dobili občutek, da lahko nadzirajo in aktivno urejajo okolje okoli sebe.

Barve otroške sobe se bodo prilagajale stanovalcu. Rupnik pojasnjuje, da ima vsaka duša svoje barve in da je treba ujeti ravno ta ton. »Predvsem pa ne pozabite na igrivost,« opozarja. Pastelne barve pomirjajo, kontrastne žive spodbujajo radovednost. K boljši koncentraciji pripomorejo zimske barve (modra, modrikasto bela, vaniljeva ali limonsko rumena, temno rdeča, modro zelena, smaragdno zelena, bež in temno rjava), medtem ko tako imenovane poletne delujejo ustvarjalno. Med poletne uvrščamo mlečno ali sivobelo, malinovo ali burgund­sko rdečo, nočno modro, turkizno in smaragdno zeleno, čokoladno rjavo. Na splošno je treba paziti, da barv ni preveč in da niso preveč vsiljive, predvsem pa naj pri izbiri sodeluje otrok. Ko se odločate za barve, ki jih boste vnesli v otroško sobo, raje izberite pohištvo nevtralnih ali belih odtenkov, in si drznejše privoščite na stenah. Te boste lažje prepleskali, če otrok nad barvo ne bo (več) navdušen.

Igrivost

Otroška soba mora spodbujati igro. Če se bo otrok v njej dobro počutil, se bo v njej igral ure in ure. Zato je ne opremljajte z odraslimi očmi, najprej pomislite, kaj ste si vi želeli in kaj ste pogrešali v svoji sobi kot otrok. Pravila v njej naj bodo preprosta in takšna, da jih lahko otrok hitro izpolni (kot na primer pospravljanje igrač v koše in ne na police). Vsi elementi naj bodo jasno funkcionalno definirani, saj bodo tako otroku omogočili, da lažje vzdržuje red.

Goran Rupnik je naštel zgolj tri stvari, ki se jim moramo v otroški sobi izogniti: »To so prepih, prepir in pomanjkanje ljubezni.«