Praktične kuhinje: ključ je v dobri organizaciji

Delovni otok

V novih kuhinjah je pogosto del kuhinjske opreme in zasnove delovni otok. Ta je središče kuhinje oziroma odprtega dnevnega bivalnega prostora in omogoča, da pri pripravljanju hrane sodeluje cela družina. Prav v tem praktičnem vidiku lahko iščemo razlog za njegovo priljubljenost. Na prvi pogled se zdi, da delovni otok, na katerem je lahko le delovna površina, pod njim pa predali in omarice, ali vsi gospodinjski aparati in pomivalno korito, sodi v veliko kuhinjo. Ali to drži oziroma kako velik mora biti prostor, da vanj lahko umestimo tudi delovni otok?

»Stvar domišljije. Če uporabnik ne potrebuje velike kuhinje, jo lahko naredimo kot en sam otok po principu čajne kuhinje, le da je ne postavimo ob steno, ampak sredi prostora,« odgovarja arhitektka Jana Malenšek. V tem primeru, razlaga sogovornica, potrebujemo vsaj štiri kvadratne metre, drugače pa najmanj osem kvadratnih metrov. Na teh osem kvadratnih metrov lahko pred 2,4 metra dolgo linijsko kuhinjo umestimo otok širine vsaj 1,20 metra in globine vsaj 90 cm, ki ima na eni strani izvlečne elemente, na drugi barske stole ali prav tako izvlečne elemente ali vitrino, zgoraj pa kuhalno ploščo in nad njo napo. Vendar, opozarja arhitektka, večinoma potrebujemo več, saj je to odvisno od samih mer prostora, instalacij, vratnih in okenskih odprtin, od velikosti kuhinje oziroma potrebe naročnika po kuhinjskih elementih in podobno. »Navedeni so le minimumi, čeprav se minimum in maksimum nekako določi po posvetu z lastnikom glede na njegove potrebe ter število ljudi v gospodinjstvu,« še razloži sogovornica.

Kuhinjski otok s kuhališčem in napo nad njim osreči vsakega družabnega kuharja, saj ne bo kuhal s hrbtom obrnjen proti družini ali v zaprtem, ozkem prostoru z vrsto omaric pred seboj, ampak se bo lahko med delom pogovarjal in veselil z drugimi. A tak­šen delovni otok je treba pravočasno načrtovati, saj potrebujemo ustrezne električne in vodovodne napeljave.

Kakor še pripoveduje arhitektka, naročniki običajno želijo iz kuhinjskih otočkov nadaljevanje v barski ali zajtrkovalni pult, ki je lahko poravnan s kuhinjskim pultom ali nekaj centimetrov dvignjen, tako da ga med kuhanjem ne umažemo. Če je kuhinjski otok s krajšo stranico prislonjen na zid in je na njem kuhalna plošča (30 cm od stene), je dobro steno zaščititi s stekleno, keramično ali kako drugo oblogo, drugače bo hitro popackana. Če je delovni otok s kuhališčem krajši od 1,2 metra in plitkejši od 0,9 metra, je dobro, da na treh stranicah povlečemo oblogo vsaj 20 cm nad pult in tako preprečimo, da bi se pri vsakem kuhanju umazala tudi tla. Enako velja, če je na otoku pomivalno korito.

Kuhinjo lahko zasnujemo tudi tako, da je v visokih omarah prostor za hladilnik, zamrzovalnik, pečico in shrambo živil, otok pa namenimo za vse drugo: kuhalno ploščo, korito, pomivalni stroj, izvlečne omare ter podaljšan pult ali zajtrkovalni pult. Tako je kuhinja bolj zračna, saj so na stenah lahko le viseče omarice, police ali zgolj umetniške slike.

In kdaj v kuhinjo ne sodi otočna postavitev? »Če je prostor preprosto ne omogoča, če si naročniki, recimo več kot štiričlanska družina, želijo večjo jedilno mizo, če bi postavitev otoka zahtevala več stroškov, kot je naročnik pripravljen investirati,« odgovarja arhitektka.

Razporeditev gospodinjskih aparatov

Ne glede na spreminjanje trendov in vlog, ki jih pripisujejo kuhinji, v njej še vedno predvsem pripravljamo hrano. Vrstni red pri tem opravilu pa ostaja že desetletja podoben. Če se vrnemo v preteklost, k prvim zametkom kuhinje, je bilo v njej ognjišče, vrč vode, kamnit lijak, kredenca za hrano in masivna miza sredi prostora. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se začeli prvič spraševati o delu, ki poteka v tem prostoru, in zlasti o poti, ki jo uporabnik opravi med pripravo hrane. Ugotovili so, da je pomembno, da je pot med kuhališčem, pomivalnim koritom, hladilnikom, omarami, kjer imamo zalogo hrane, in omarami, kjer je shranjena posoda, čim krajša in čim bolj nezapletena. To velja še danes, čeprav je vmes nastala frankfurtska kuhinja, ki je posamezne elemente tradicionalne kuhinje (ognjišče s pečjo, posoda z vodo, kredenca, velika masivna miza) nadomestila s kuhinjskim nizom, in to je bila prva prava revolucija v razvoju kuhinje. Prvič v zgodovini je bilo kuhinjsko pohištvo razdeljeno v spodnji in zgornji niz. V naslednjih desetletjih se je sicer kuhinja še spreminjala, a vrstni red pripravljanja hrane je ostal podoben. Še vedno potrebujemo pomivalno korito, delovno površino in štedilnik. To so tri osnovne enote, ki so med seboj povezane, in če so funkcionalno postavljene, nam precej olajšajo delo. Poudarek je zlasti na delovni površini, ki je hkrati namenjena odlaganju. V zadnjih letih so delovne površine večje in pogosteje na sredini prostora, kjer je vse z lahkoto dosegljivo in tudi bolj prehodno.

Po besedah Primoža Petriča velja pri razporeditvi načelo kuhinjskega delovnega trikotnika, za katerega je značilno, da vsota razdalj med tremi ključnimi delovnimi območji (kuhališčem, pomivalnim koritom in hladilnikom) ne presega 6,6 metra. Ta delovna območja naj bodo organizirana v enakem zaporedju kot priprava hrane. Če so med seboj preveč odmaknjena, pojasnjuje sogovornik, boste naredili več nepotrebnih korakov, če pa so preblizu, bo gibanje omejeno.

Tega načela se drži tudi arhitektka Jana Malenšek, ki priporoča, seveda, če prostor dopušča, da so visoke kuhinjske omare, vgradni hladilnik, pomivalni stroj in pečica, vzdolž enega zidu, tako da je vse drugo lahko zbrano na kuhinjskem otoku.

Po njenih besedah se v dobro organizirani kuhinji izoblikujejo štirje centri: priprava in hramba hrane, kuhanje in peka, priprava hrane za prenos na mizo oziroma serviranje ter pranje in shranjevanje posode. Dobro je, da priprava in hramba hrane potekata v okolici korita, najbolje med njim in kuhalno ploščo ter pečico. Serviranje pa v okolici pečice in kuhalne plošče.

Delovni pulti

Pri izbiri delovnega pulta je zelo pomembno, da je material, iz katerega je izdelan, odporen in trpežen, ker je to najbolj izpostavljen del kuhinjske opreme. Najpogostejša rešitev so še vedno kuhinjski pulti iz laminata, navadno debeli štiri centimetre in z zaobljenim ali ostrim robom, odvisno od ponudnika. Za izdelavo pultov se uporablja tudi kerrock, kompozitni material iz anorganskega polnila in visoko kakovostnega akrilnega polimernega veziva. Ta pult je lahko tanjši, približno dva centimetra, njegova največja prednost pa so nevidni stiki. Zelo tanek je lahko tudi delovni pult iz coriana. Tisti, ki prisegajo na naravne materiale, pa se bodo najbrž odločali med masivnim lesenim in pultom iz kamna (navadno granita), ki je na izbiro v različnih odtenkih in je zelo trpežen; nanj na primer lahko odložimo vročo posodo.

V zadnjih letih sta se spremenili višina in širina delovnih pultov. Zdaj je najpogostejša višina med 85 in 95 cm. Končna višina je odvisna od različnih dejavnikov, pravi arhitektka, od višine podnožja, omare in materiala za delovni pult, pa seveda tudi od uporabnika in njegove telesne višine.

Trije tipi osvetlitve

Osvetlitev je sestavni element opreme kuhinjskega prostora. Po besedah arhitektke Jane Malenšek mora imeti vsaka kuhinja tri tipe osvetlitve, delovno, splošno in ambientalno. Za delovno osvetlitev oziroma osvetlitev površin, na katerih pripravljamo hrano, poskrbimo s svetili pod visečimi omaricami, stenskimi svetili nad pultom, visečimi omaricami, ki imajo svetlobno dno, ali s svetlobnimi policami. Po Petričevih besedah se pri tej osvetlitvi vedno bolj uveljavljajo svetilke z LED-tehnologijo, ki so zelo varčne in omogočajo različne svetlobne učinke.

Za splošno osvetlitev se uporabljajo vgrad­ne stropne luči, plafonjere in stenska svetila, usmerjena proti stropu. Kuhinjski otok se osvetli posebej s stropnimi lučmi, kuhalna plošča pa z lučmi v napi. Medtem ko je ambientalna osvetlitev namenjena za osvetlitev posameznih kuhinjskih detajlov, z razpoloženjskim učinkom, zlasti v večernih urah. Z različnimi načini osvet­litve, poudarja arhitektka, pripomoremo k prijetnemu bivanju in ustvarjanju v prostoru. Pri kuhinji to sploh načrtujemo premišljeno, da dobimo optimalno osvetljenost, ki kuharju omogoča zadovoljstvo in preprosto opravljanje dela. Prav tako pa ne smemo pozabiti dobro izkoristiti dnevno svetlobo.