Prenova hiše iz osemdesetih

Hiša, ki stoji v okolici Ljubljane, je bila zgrajena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zato je za bivanje za tričlansko družino, potrebovala prenovo in posodobitev. Skupna velikost hiše je približno 300 kvadratnih metrov, obsega pa pritličje, nadstropje in mansardo. Po besedah arhitektke Mojce Berhtold so jo zasnovali tako, da ima poleg vseh skupnih prostorov še samostojni apartma za srednješolca.

Razdeljena po nadstropjih

»Tloris je precej preprost, hiša je namreč v obliki pravokotnika. Programsko smo jo razdelili po nadstropjih, v pritličju je wellness, ki ima neposredno povezavo z zunanjim bazenom, in apartma. V nadstropju so dnevni prostori – kuhinja, jedilnica, dnevna soba in dva delovna kotička. V mansardi je spalnica in prostor za sproščanje,« pojasnjuje arhitektka. Po njenih besedah je bilo pri zasnovi interierja ključno vodilo spoznavanje naročnikov in njihovih navad, na podlagi tega pa določitev vseh kvalitet in pomanjkljivosti prostorov ter umestitev programa vanje glede na njihove želje.

»Naročniki so imeli jasno začrtano vizijo, kljub temu pa je bila obnova na koncu obsežnejša, kot smo sprva načrtovali. Želeli so si zlasti svetle in odprte prostore, uporabo naravnih materialov in nevtralnih barv s posameznimi poudarki,« pravi Berhtoldova. Pri izboru materialov in barv so tako, kot dodaja, imeli v mislih minimalistične in svetle prostore, ki hkrati izžarevajo toplino in domačnost ter kanček igrivosti.

Vsak prostor ima svojo zgodbo

»Poudarkov je kar nekaj, saj smo želeli vsakemu prostoru dati dušo in ga na nek način narediti posebnega,« pravi arhitektka. Izstopajo tapete in slike stenah, ki so jih skrbno izbirali glede na prostor in njegovo namembnost. »Tapete so postale sredstvo za izražanje, ki daje prostorom poseben pečat. Izbirali smo jih glede na namembnost prostora in kakšen učinek želimo z njimi doseči v njem. V kopalnici smo se odločili za nekaj svežega, v spalnicah za bolj umirjene odtenke in motive, v wellnessu pa za pisane rože, ki se povezujejo že z zunanjim delom, vrtom in bazenom,« je še povedala arhitektka.

Ne povsem običajen je tudi nabor različnih stolov ob jedilni mizi. Ta je nastal spontano. »Ugotovili smo, da so nam trije modeli všeč in da so hkrati še vsi zelo udobni, tako da smo jih preprosto skombinirali in bili navdušeni nad rezultatom. Seveda smo pred tem uskladili še materiale in barve,« pojasnjuje arhitektka.

Osvetlitev je bila skrbno načrtovana, nastajala je vzporedno z načrtovanjem notranje opreme. Poleg splošne in delovne osvetlitve so veliko pozornosti namenili ambientalni osvetlitvi v obliki linijskih led trakov. Po mnenju arhitektke je najlepši učinek nastal v mansardi, kjer so led trakovi vgrajeni v zgornji del tramov, zardi česar svetloba optično poveča celotni volumen hiše.

Na temeljih, ki sta jih položila starša

Pri prenovi obstoječih objektov se pojavijo različne omejitve. V tem primeru so bile zlasti prostorske. Največji izziv so po besedah arhitektke predstavljale obstoječe stopnice. Kot pravi, so se po premisleku odločili, da jih poudarijo, ne pa spreminjajo ali skrivajo. »To smo dosegli z betonskim opleskom, ki daje videz surovega oz. neobdelanega materiala. Izhajali smo iz ideje, da bo ta osrednji del hiše spominjal na njeno prejšnje obdobje oz. na temelje, ki sta jih položila že naročnikova starša,« pojasnjuje arhitekta.

Ob tem dodaja, da so največ pozornosti namenili ustvarjanju posameznih kotičkov, ki odražajo dejavnosti, ki jih člani družine radi počnejo. »Najprej, da ustvarimo dovolj funkcionalnega prostora, potem pa še, da jim vlijemo dušo. Da nam je vse to uspelo, smo se veliko pogovarjali in družili, tako da so se med ustvarjanjem stkale pristne prijateljske vezi, kar je naredilo načrtovanje še prijetnejše, in končni izdelek, na katerega smo vsi ponosni,« zaključi arhitektka.

PREBERITE ŠE: Posodobitev hiše iz sedemdesetih