Prvi zapis o tej hiši sega v 17. stoletje, ko je bila še ena od štirih zgradb v nizu. V potresu leta 1895 so bile sosednje hiše tako poškodovane, da so jih porušili, zato je Zlata ladjica edina prosto stoječa hiša v starem mestnem jedru. V njej so se skozi čas odvijale različne dejavnosti: bila je prodajalna usnja, mesnica, zlatarna, delikatesa in celo prodajalna bencina, gostilna Zlata ladjica pa je postala leta 1926. Tudi zdaj ostajata v pritličju pivnica in restavracija, v nadstropjih pa se zvrstijo luksuzne hotelske sobe, vsaka s svojo zgodbo in lepim razgledom. Iz vsake sobe je čudovit razgled na Ljubljano, na novo so dodali ozelenjene balkone.

Vsaka soba s svojo zgodbo

»V hotelskem delu ima vsaka soba svojo zgodbo, povezano z zgodovino stavbe ali njene neposredne okolice. Interier hotelskih sob sva tako v prvi vrsti zasnovala sama z opredelitvijo zgodb in izhodiščno zahtevo, da mora vsaka soba izražati zgodbo tudi skozi notranjo opremo,« pojasnjuje investitorka Andreja Cirman in dodaja, da so pri uresničevanju tega izziva poleg Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je postavil smernice za ohranjanje historičnih elementov, veliko prispevali restavratorji Anja Urbanc in Katja Pohl Lužnik pri stenskih poslikavah ter Anton Bohinc pri lesenem stropu, Antikvitete Novak s starinskimi kosi pohištva, salon id: doma z zasnovo prostora in izbiro notranje opreme ter tudi preostali obrtniki, ki so soustvarili današnjo podobo.

Sobe so poimenovali po zgodovini stavbe ali dogodkih, ki so se odvijali v njeni bližini. Zlatarska soba je tako na primer dobila ime po zlatarski delavnici, ki je bila v tej stavbi, Kovaška soba pa po do zdaj najstarejši najdeni kovačiji v Ljubljani, našli so jo med arheološkimi izkopavanji v kleti Zlate ladjice. Soba z imenom Piskači gleda na grajski stolp piskačev, ki se vidi z okna sobe, med tem ko soba Goljufivi peki pripoveduje zgodbo namakanja goljufivih pekov v Ljubljanico z mostu, na katerega gleda soba.

»Večina sob ima ohranjene historične elemente, kot so originalen lesen strop iz 17. stoletja, star toliko kot sama hiša, originalen ali repliciran parket z začetka 19. stoletja, pet sob ima ohranjene originalne poslikave iz 18. stoletja. Ohranjen je tudi tram prvotne strešne konstrukcije, ki je lep primerek prvotnega načina izdelave lepljenih tramov, na katerega je med prenovo opozoril restavrator lesa. Skladno s smernicami ZVKD smo v suiti Zlata ladjica ohranili tudi zaščiten tloris sobe in replike historičnih vrat iz 19. stoletja,« pojasnjuje Cirmanova.

Na vrhu suita Zlata ladjica

Kot še pravi, je s historičnimi elementi najbogatejša suita Zlata ladjica, ki je prav zaradi tega dejstva dobila ime po stavbi. »V njej so namreč ohranjeni elementi iz različnih obdobij in kot taki ponujajo obiskovalcu lep časovni prerez skozi stavbo. Sam tloris je spomeniško zaščiten, sobo krasi originalen skoraj 400 let star lesen strop, originalne poslikave v predprostoru in glavni spalnici suite so iz 18. stoletja. Zelo poškodovan parket, ki je nekje iz začetka 19. stoletja, smo nadomestili z identično repliko, predprostor spalnice in sosednje sobe pa ločujeta repliki nekdanjih vrat, ki jih konzervatorji prav tako uvrščajo v 19. stoletje,« je še povedala Cirmanova.

Investitorja sta se zavedala, kako zahteven bo ta projekt. »Včasih je dobro ne vedeti vsega, kajti vprašanje je, ali bi se potem tega sploh lotila. Še posebej, ker ima vsak od naju svojo kariero, ločeno od Zlate ladjice. Pozitivna so bila zagotovo presenečenja, ki so se odkrivala pod mnogimi plastmi opleskov, in občudujoče je gledati, kako se pod razpadajočimi ometi odkrivajo prečudovite poslikave, stropovi in kamniti oboki,« odgovarja Cirmanova na vprašanje, ali ju je kljub temu kaj presenetilo med prenovo, tako pozitivno kot morda negativno. »Prenovo stavbne lupine je deloma sofinancirala Mestna občina Ljubljana, ki je bila zelo odziven partner, od katerega sva čutila tudi veliko moralno podporo ob tem zahtevnem projektu in sva zanjo zelo hvaležna. Za negativne zgodbe je škoda energije, te je najbolje hitro pozabiti, žal pa jih nekaj še čaka na epilog,« še dodaja.

Pivnica in restavracija

Za interier gostinskega dela, to je pivnice in restavracije z vrtovi, so poskrbeli v biroju Klun spaces + stories. Projektu so se pridružili, ko so bile opečnate stene že očiščene in osvobojene kadilske dediščine, v prostoru so bile določene pozicije pultov, makro lokacije in model stropnih svetil, prav tako pa je bil izbran tudi teraco, ki je uporabljen na vseh javnih površinah stavbe. In prav barve kamenčkov iz teraca so bile po besedah Ane Klun iz biroja Klun spaces + stories osnova za pripravo barvne sheme in nabor materialov notranje opreme.

»Odločili smo se za minimalen poseg v prostor, da bo zelo jasno, kaj je novo in kaj je v bilo v teh prostorih pred prenovo. Gre za objekt, star 350 let, poln zgodb in karakterjev, zato je imel vsak prostor svoj podedovani plemeniti značaj, ki je na svojevrsten način vplival na izbor kosov pohištva in opreme, a to jo na koncu določila nova namembnost. Tako smo prišli do razlikovanj v posameznih mikro ambientih in dobili pivnico ter restavracijo, med njima pa še kotiček za sproščen klepet na zofi,« pojasnjuje sogovornica.

Navdih za interier sta bila po njenih besedah prostor sam po sebi in njegova zgodovina. »Želeli smo se pokloniti hiši, tradiciji. Očiščeni opečnati oboki, izrazite in lepe stare okrogline so bile glavni vir inspiracije. Vsi detajli notranje opreme imajo skupen imenovalec – krog, s katerim smo tudi zmehčali nekoliko hladnejše in ostre materiale, kot sta opeka in teraco. Prijetne mehke linije je tako moč najti na vsakem izbranem kosu opreme,« še pravi Klunova in dodaja, da so želeli izpostaviti vse pozitivne značilnosti tega zgodovinskega prostora. Z okroglinami so poudarili obstoječo arhitekturo, hkrati pa z uporabo sodobnega pohištva ustvarili kontrast staremu.

Točilni pult, ki spominja na valove reke

Osrednji točilni pult je po njenih besedah sestavljen iz polkrožnih letvic, ki spominjajo na valove reke Ljubljanice nekaj metrov stran. Vrt, razporeditev miz in zelenja pa po besedah Ane Klun definira dejstvo, da je Zlata ladjica zadnja od nekoč štirih hiš v nizu na osi Prešernov trg–Trnovo. »Z vrtom se počasi spuščamo proti 'plaži', najprej z visokimi barskimi stoli ob fasadi, ki podpirajo pivniško vzdušje in napol stoječe obiskovalce z vrčkom enega od 16 sveže točenih piv. Čez restavracijske in kavarniške mize se navidezna linija spusti do najnižjega 'lounge' sedenja, ki se naravno izteče v ležerno posedanje na stopnicah obrežja. Vrtna postavitev se staplja z razpoloženjem in navadami sprehajalcev in tako gostinsko teraso spreminja v vrt,« pojasnjuje zasnovo terase ob pivnici. Pri zasnovi tega dela Zlate ladjice so, kot pravi Klunova, upoštevali tudi dejstvo, da se bodo v istem prostoru srečevali gostje butičnega petzvezdičnega hotela in naključni mimoidoči, ki bodo v Zlati ladjici podoživljali svojo ali mestno zgodovino številnih zgodb, ki sta jih investitorja s prenovo obudila v življenje. Prav tako, kot je pisana paleta značajev obiskovalcev, je večplasten tudi razlog njihovega obiska. »Nekateri bodo uživali v hotelskem zajtrku, drugi se bodo s hotelskimi gosti srečali med kosilom ali večerjo, tretji bodo prišli na kavo ali pivo, a pri zasnovi prostora in izbiri pohištva smo ves čas imeli pred očmi le eno – vsak gost, ki vstopi, mora biti deležen servisa na najvišji ravni,« še poudarja sogovornica.

PREBERITE ŠE: Interier lokala Landerik: Poklon prostoru