Kolumna Mateje Tamše: Prvič smo v hiši prespali kar brez pohištva

Že v dnevih pred primopredajo konec maja so se začele dostave kuhinjskih aparatov, ki so že čakali na montažo. V času pred poletjem so bile zaradi epidemije in vojne med Rusijo in Ukrajino zaloge le-teh kar okrnjene, tako da so kapljali. En dan en, naslednji teden drug, tako en po en. Za ploščo z integrirano napo so nam napovedali, da bo na voljo šele sredi poletja, pa je potem prišla med prvimi, medtem ko na primer na izbrani model pečice čakamo še danes. Nekaj noči nisem mogla spati, ker sem se obremenjevala, kako bomo živeli brez hladilnika, pa je potem čez dva dni le prišel. 

Ko je bila kuhinja narejena, pa čeprav še brez zmontiranega korita, smo v hiši že prvič prespali – kar brez pohištva.

Kuhinjo sva naročila že februarja in sredi maja je, kot po planu, prispela v skladišče ponudnika. Tako sem bila že v naslednjih dneh po primopredaji v navezi s ponudnikom, da sva uspela že v nekaj dneh uskladiti tako dostavo kot montažo kuhinje v hiši. V sredo smo imeli primopredajo, v četrtek so začele prihajati dostave kuhinjskega korita, armature, v petek je bila kuhinja že dostavljena na hišo, v ponedeljek in torek pa so jo montirali. Na srečo je šlo na tej točki vse brez kakršnih koli zapletov – mere kuhinje so bile 'v nulo' in čisto vse je šlo po načrtih.

 

Ko je bila kuhinja narejena, pa čeprav še brez zmontiranega korita, smo v hiši že prvič prespali – kar brez pohištva. V spalnice smo dali blazine za kampiranje in dogodivščina, tako za naju, kot otroke, se je začela. V hiši smo preživljali vse več in več časa, pa čeprav en del tega v prahu, tudi kuhati se še vedno ni dalo. 

Najdlje smo čakali mojstre za montažo pip, odtokov, tušev, in ko so še oni opravili svoje delo, smo bili že isti dan praktično preseljeni. 

Nato sem že usklajevala mizarja in monterje za kopalniška in kuhinjsko korito – če si rad malo bolj siguren in nimaš prejšnjih izkušenj z montažo, potem res lažje za to poskrbi strokovnjak. V kopalnici smo imeli nadpultne umivalnike, kar pomeni, da smo morali uskladiti več mojstrov za to, da je bilo vse skupaj zmontirano, tako kot je treba. 

Pa še svetila! Se mi zdi, da ta del je pa res najlažje pozabiti – sploh ne veš, da jih potrebuješ, dokler jih ne rabiš. Ta lepše, ambientalne luči smo imeli že izbrane in skupaj s strokovnjakoma smo jih montirali praktično cel dan, medtem ko so vgradne prišle na vrsto šele precej kasneje. 

Najdlje smo tako čakali mojstre za montažo pip, odtokov, tušev, in ko so še oni sredi junija opravili svoje delo, smo bili že isti dan praktično preseljeni. 

 

 

Že samo razmišljanje o tem, koliko odločitev je bilo treba sprejeti v tistem času, me utrudi.

Iz nekdanjega stanovanja smo pripeljali še pralni stroj, televizijo, sedežno garnituro, mizo in stole, spalnico ter eno od otroških sob ter imeli vse, kar smo potrebovali za normalno življenje. No, bi si želela, da bi bilo vse skupaj tako preprosto, kot sem napisala ta odstavek. V resnici pa sem ves čas, vsakič, ko sem bila na relaciji nekdanje stanovanje – nova hiša (pribl. 85 km), planirala, kaj bom tokrat pripeljala, se vsakič vračala z avtom, polnim do vrha. Poleg tega smo imeli še selitveni vikend, ko smo najeli dva kombija in prepeljali še večje kose pohištva in sedežno garnituro. Milo rečeno – tistih nekaj tednov je bilo res noro napornih. Tako fizično kot tudi čustveno – ker nisem hotela vse navlake iz starega stanovanja preseliti takoj v hišo, je bilo potrebno tudi kar nekaj odločitev, povezanih s tem, kam bodo šle vse stvari, ki jih ne potrebujemo več. Res se zdi včasih neverjetno, koliko stvari se lahko nabere, ki jih ne potrebuješ več, pa se jih iz takšnega ali drugačnega razloga vseeno oklepaš in se od njih ne želiš ločiti. Že samo razmišljanje o tem, koliko odločitev je bilo treba sprejeti v tistem času, me utrudi.

Obenem so otroci zaključevali šolsko in vrtčevsko leto in lahko si predstavljate, da v posameznem dnevu včasih ni bilo časa niti dihati. Ne glede na vse napore, ki smo jih prestali - pa smo le bili na svojem, se privajali na nov ritem, novo okolje. In v končni fazi smo si sredi poletja le vzeli nekaj trenutkov in uživali v našem ogromnem skupnem dosežku.

O AVTORICI
Mateja Tamše je diplomirana pravnica, sicer pa profesionalna fotografinja in mama. V virtualnem svetu jo srečate pod vzdevkom Mami na kvadrat in pol, saj občasno piše tudi svoj blog.

V prihodnjih mesecih bo v kolumnah z nami delila izkušnje z gradnjo montažne hiše in selitvijo v nov kraj, kar bo za petčlansko družino velika prelomnica.