Splakovalniki: dajmo prednost varčnim

Po podatkih državnega statističnega urada smo Slovenci predlani povprečno porabili 60 kubičnih metrov vode na prebivalca, od tega več kot polovico v gospodinjstvih, in sicer v povprečju 42 kubičnih metrov na člana gospodinjstva na leto ali približno 117 litrov na dan. Od tega je več kot tretjino porabimo zgolj za splakovanje stranišč. Poleg tega po nekaterih podatkih pušča vsak peti kotliček, to še ne pomeni, da je treba takoj po novega. Najprej očistimo in po potrebi zamenjamo tesnilo, na katerem sta se nabrala vodni kamen in nesnaga, saj je glede na količino vode, ki izteče brez potrebe, zamenjava tesnila zanemarljiv strošek.

Porabo pitne vode bi lahko močno zmanjšali, če bi za splakovanje uporabljali deževnico, na primer, a je takšnih gospodinjstev le peščica. Za domačo kopalnico, predvsem za sanitarije v javnih prostorih, kjer voda nemalokrat teče v nedogled, je najboljša rešitev namestitev senzoričnega splakovalnika in armatur za umivalnike. Voda priteče le takrat, ko jo potrebujemo, in se nikoli ne pozabi zapreti, poleg tega lahko moč curka in temperaturo vode v pipah prilagodimo in še dodatno varčujemo. Pri elektronski, senzorski armaturi se tok vode krmili elektronsko in brez dotika, kar zagotavlja boljšo higieno, predvsem pa prihrani vodo. Na voljo so različni načini delovanja, kot je program za prihranek vode ali program za prihranek energije.

Od tri do šest litrov vode

Najmanj, kar lahko storimo, pa je, da v ponudbi sanitarne tehnike izberemo enega izmed varčnih sistemov splakovanja. Pri delni prenovi kopalnice se sicer lahko odločimo tudi za katerega izmed sistemov, ki jih lahko vgradimo v stare klasične kotličke in omogočajo dvostopenjsko splakovanje. Vendar moramo pred nakupom preveriti, ali je sistem primeren za kotliček, ki ga že imamo doma. Priporočljivo je poiskati sistem iste blagovne znamke, če to ni mogoče, je bolje kupiti sodobnejši dvostopenjski splakovalnik. Porabo vode tako zmanjšamo skoraj za tretjino.

Ko torej kupujemo nov splakovalnik, izberimo takšnega, ki ima dve stopnji splakovanja in torej tudi dve tipki. Če želimo porabiti manjšo količino, ta je običajno nastavljena na tri litre vode, pritisnemo eno (običajno manjšo) tipko, za večjo količino, šest litrov, pa drugo. Sistem dvojnega splakovanja je lahko vgrajen tako v navadne plastične nadometne kakor v podometne ali keramične kotličke. Najmodernejši celo omogočajo, da uporabnik količino vode pri posameznem spustu nastavi sam.

Splakovalniki, ki omogočajo le predčasno ustavitev vode v poljubnem trenutku s ponovnim pritiskom na aktivirno tipko, so manj varčni, a še vedno precej manj potratni kot splakovalniki starejšega datuma. V enem izmed podjetij, ki izdeluje sanitarno tehniko, so izračunali, da so samo s splakovalniki z aktivirno tipko stop, ki jih izdelujejo od leta 1998 in se še vedno uporabljajo, pomagali prihraniti več kot 4500 kubičnih metrov vode. V Nemčiji, na primer, so samo z uporabo sodobnih rešitev v sanitarni tehniki med letoma 1990 in 2007 zmanjšali porabo vode za več kot 15 odstotkov. Devet- ali celo 12-litrski splakovalniki namreč niso imeli možnosti nastavitve splakovalne količine, prav tako ne sistemov za varčevanje z vodo, kot sta funkcija stop in dvokoličinsko splakovanje. Če devetlitrski splakovalnik (brez funkcije stop) zamenjamo s takšnim, ki omogoča dvokoličinsko splakovanje s tremi oziroma šestimi litri vode, bomo ob enaki ravni higiene v enem letu porabili na osebo skoraj deset kubičnih metrov vode manj.

Količina vode, ki je potrebna za ustrezno splakovanje stranišča, je odvisna od školjke, zato proizvajalci razvijajo modele, ki za ustrezno izpiranje potrebujejo vedno manj vode, proizvajalci splakovalnikov pa omogočajo manjšo porabo z izboljšanimi lastnostmi ventilov in možnostjo ustreznih nastavitev. Še pred nekaj leti je bilo za ustrezno splakovanje školjke potrebnih devet litrov vode, pri novejših školjkah zadošča šest litrov, pri nekaterih celo trije litri. Iztečena količina vode mora biti usklajena s količino, ki jo predpišejo proizvajalci školjk.

Prvi je bil lesen

Ob pogledu na sodobne izplakovalne kotličke iz kakovostne plastike, odporne proti praskam in UV-svetlobi, kaljenega stekla, aluminija in drugih materialov, si težko predstavljamo, da so bili prvi tovrstni izdelki izdelani iz lesa (enega redkih ohranjenih primerkov si je mogoče ogledati tudi v Ljubljani, o njem si lahko več preberete v članku Prvi je bil iz lesa). Da o obliki, ki je daleč od tega, da bi bila prepuščena naključju, sploh ne govorimo. Sodobni elementi omogočajo povsem drugačno urejanje in preurejanje kopalnice. Proizvajalci splakovalnikov tudi tu sledijo smernicam po modernem, minimalističnem oblikovanju prostora za osebno higieno, pa naj gre za nadometne različice, nizkomontažne ali visokomontažne, ali podometne, ki hkrati olajšajo vzdrževanje čistoče.

Pomemben del splakovalnikov, zlasti podometnih, so aktivirne tipke, ki zagotavljajo tako splakovanje kot dostop do vgrajenega splakovalnika. Tipke in proženja morajo ustrezati merilom maksimalne uporabnosti, hkrati pa prevzemajo pomembno vlogo pri končnem videzu kopalnice. Na voljo so, denimo, splakovalniki z aktivirno tipko, ki je povsem izenačena z ravnino stene, vgradni okvir in dva aktivirna gumba pa so izdelani iz cinkove litine. Nekateri modeli imajo za aktivirno tipko nameščen filter iz aktivnega oglja, ki odstranjuje neprijetne vonjave. Sistem posesa zrak neposredno iz straniščne školjke skozi cev za dovod vode, ga prečisti s filtrom iz aktivnega oglja in ga prečiščenega vrne v prostor. Filter je treba zamenjati od šest do 24 mesecev, odvisno od števila uporabnikov, odsesovalno enoto pa je treba ročno aktivirati s stikalom na aktivirni tipki (izklopi se samodejno po desetih minutah delovanja).