Pred kratkim sem na obrobju Ljubljane reševal primer značilnih težav s parno oviro. Parna ovira pod toplotno izolacijo stropa podstrešnega stanovanja je bila kakovost­na in zrakotesno vgrajena, dokler je niso predrli zaradi inštalacij. Celotna konstrukcija strehe je bila narejena za normalno odvajanje bivalne vlage skozi centralno rekuperacijo po vselitvi. Nad 40 centimetri toplotne izolacije zato ni bilo prezračevanega sloja za odvod vlage.

Projektant je spregledal dve pomembni podrobnosti. Elektroinštalacije in cevi centralnega prezračevalnega sistema so to folijo večkrat predrle. Skozi te odprtine je zračna vlaga, ki je nastajala zaradi zimskega sušenja betonskih estrihov, prehajala v konstrukcijo strehe. Les je bil napojen z vodo, prav tako toplotna izolacija. Last­nik je bil vesel, da sva našla preprosto in poceni rešitev te projektantske napake. Preprosto pomeni, da se nov prezračevalni sloj naredi zgoraj, poceni pa, da bo dvig zgornjega sloja ravne pločevinaste strehe hiter in preprost.

Razlika med zaporo in oviro

Včasih moram med svetovanjem razlagati temeljne pojme in najlažje jih predstavim s prispodobami. Tako ob primeru okna nazorno predstavim razliko med zaporo in oviro. Vsi vemo, da je steklo popolnoma neprepustno za zrak. V tem kontekstu je to res parna zapora. A okno je sestavljena konstrukcija. Steklo je vpeto v krilo, krilo v okvir, okvir pa je vgrajen v obodno steno. Tako lahko pri vgrajenem oknu govorimo o večji ali manjši parni oviri, saj lahko vlaga prehaja navzven na vseh treh stikih. Pri oknu ta večja ali manjša zrakotesnost ni tako pomembna, pri stavbi brez prisilnega prezračevanja je celo dobrodošla.

Posledice slabo izvedene parne ovire so pri lesenih stavbah bolj usodne kot pri zidanih. Zidan zid se čez leto izsuši, medtem ko začne vlažna lesena stena trohneti, vlažna toplotna izolacija pa izgubi izolativnost.

Ob parni oviri je treba omeniti še en novodobni pojem – to je »dihanje stavbe«, ki ga načrtovalci, izvajalci in investitorji različno razumejo, posledice napačnega razumevanja pa so konkretne in boleče. Z izrazom »dihan­je stavbe« razumemo prehajanje bivalne vlage navzven.

Posledice tega pojava si bo za vse življenje zapomnil mladi lastnik nove hiše iz okolice Otočca. Verjel je gurujem »prostega dihan­ja« in dopustil izvajalcu izdelavo stropa podstrešnega stanovanja brez parne ovire. Po nekaj tednih mu je začela bivalna vlaga po kondenzaciji zatekati nazaj v stanovanje. Rešitev je bila boleča in draga.

PREBERITE ŠE: ZAKAJ MORA SODOBNA HIŠA TESNITI

Čim boljša zatesnjenost

Naloga parne ovire je ustaviti prehod notranje bivalne vlage v konstrukcijo. Zato moramo narediti vse, da se približamo ideal­ni 100-odstotni zatesnjenosti. Prvi korak k temu je izbira paroneprepustnih materialov, drugi pa dosledno stikanje teh materialov z drugimi gradbenimi elementi. Materiali so največkrat folije, še najbolj jih poznamo pri izdelavi stropa podstrešnega stanovanja. Parno oviro moramo vgraditi tudi pri notranji toplotni izolaciji zunanjih sten in izdelavi toplotne izolacije nad lesenim stropom proti hladni podstrehi. Pri vgradnji oken po smernicah RAL, imenovani tudi vgradnja oken v treh ravneh, je notranja folija vedno paroneprepustna, zunanja pa paroprepustna.

Inštalacijska ravnina

Včasih se moram med terenskim svetovan­jem kar potruditi in ponazoriti bistvo inštalacijske ravnine. To je okrog pet centimetrov debel sloj med stropno ali stensko oblogo in parno oviro. Namenjen je razvodu inštalacij, da se z njimi ne predira parne ovire. Praviloma investitorji to razumejo hitro, izvajalci pa različno. Seveda ni problem samo razumevanje, ampak dodatna dela in material.

Zanimiva je bila izkušnja z izdelavo novega podstrešnega stanovanja na Brezovici. Kovinska podkonstrukcija na stropu in po zunanjih stenah je bila namreč že narejena, izvajalec pa je ceno dela in materiala postavil brez inštalacijske ravnine. Tehnične in finančne nejasnosti smo hitro razrešili, saj je bil investitor pripravljen plačati dodatna dela in material in tudi »izgubiti« pet centimetrov višine stropa in površine stanovanja na račun debelejših sten. S tem je dobil zagotovilo o dejansko odlični parni oviri in nemotenem razvodu cevi za elektroinštalacije znotraj zrakotesnega ovoja.

!!galerija!!

Materiali

Značilnost materialov za parno oviro je zelo velika sposobnost zadrževanja prehajanje vlage. Sem ter tja se še vedno uporablja PVC kot pionir parnih ovir. Danes so to v glavnem namenske folije, ki so kompatibilne s tesnilnim materialom, večinoma trakovi ali različnimi lepili iz tube. Folije pa niso edina možnost. Ko se na armiranobetonsko ploščo proti hladni podstrehi položi toplotna izolacija, ta ne potrebuje nobene folije, saj je sama betonska plošča dovolj parozadrževalna. Prav tako parne ovire ne potrebuje masivna lesena hiša iz križno lepljenih plošč. Te so dovolj parozadrževalne same po sebi, obvezno pa je treba tesniti stike. Vendar ključni element zrakotesnosti ni material, temveč znanje in natančnost dela izvajalcev.

Kje se vgradi parna ovira

Parna ovira se vedno postavlja na toplo stran, saj iz nje prehaja bivalna vlaga v konstrukcijo. Tega aksioma še v času, ko je Eko sklad subvencioniral tesnjenje oken, ni razumela starejša gospa iz Cerknice. Njenemu sinu sem pokazal, kako naj toplotno, zvočno in zrakotesno izolira roletno omarico nad lesenimi škatlastimi okni. Gospa pa je vztrajala, da se tesni stik zunanjega okenskega krila in okvirja. Želela je odpraviti prehajanje prahu z ulice v notranjost okna. Prepričala je nista niti moja teoretska razlaga o nujnosti tesnjenja notranjih kril niti pričakovani kondenz, ki se bo pozimi nabiral na notranjih steklih zunanjih okenskih kril. Ta primer spet aktua­liziram zato, ker se med investitorji še vedno (pre)pogosto pojavlja vprašanje o številu folij, njihovi vlogi, zrakotesnosti in mestu vgradnje.

Zunanje stene pri zidanih in lesenih stavbah

Pri zidanih stavbah s toplotno izolacijo na zunanji strani zidov parna ovira ni potrebna. Če jih ne moremo izolirati zunaj, jih lahko izjemoma z notranje strani. V tem primeru moramo zagotoviti zrakotesnost. Ne glede na material (volna, EPS, XPS, PIR/PUR) lahko za to poskrbimo na dva načina: bodisi parno oviro vgradimo med notranjo stensko oblogo in toplotno izolacijo bodisi na toplotno izolacijo izvedemo tankoslojni fasadni omet. Velja namreč, da so te plasti dovolj parozadrževalne, da posebna folija ni potrebna.

Pri lesenih stavbah je treba na notranji strani doseči zrakotesnost s parno oviro, pri čemer si pomagamo z inštalacijsko ravnino. Tako vsaka inštalacija predre zrakotesni ovoj le enkrat (česar ni težko zatesniti), vsi notranji razvodi pa so narejeni znotraj zrakotesnega ovoja. Pri prezračevanih fasadah na zidanih ali lesenih hišah se na zunanji strani toplotne izolacije vedno pogosteje pojavlja še paroprepustna folija, ki opravlja funkcijo protivetrne zaščite. Njena naloga je omiliti vpliv toplot­nih izgub in abrazivnega delovanja zaradi gibanja zraka v petcentimetrskem sloju med toplotno izolacijo in prezračevano fasado.

Strop podstrešnega stanovanja

Pri betonskem stropu, ki mu navzven sledijo toplotna izolacija, rezervna kritina, prezračevalna ravnina in strešna kritina – pogosta rešitev na Krasu in v Primorju –, parna ovira ni potrebna. Pri toplotni izolaciji na notranji strani stropa pa je nujna, saj bo v nasprotnem med betonom in toplotno izolacijo kondenzirala bivalna vlaga. Ta stik bo zato hitro in močno plesniv, do njega pa ne bomo imeli dostopa. Naredimo jo enako kot pri steni.

Pri leseni konstrukciji hiše je pod njo na topli strani vedno parna ovira, na zunanji strani pod kritino pa rezervna kritina. Ta ima trojno vlogo: prvič, navzdol ne prepušča deževnice pri poškodovani kritini; drugič, navzgor prepušča bivalno vlago, ki se potem odvaja iz konstrukcije strehe skozi prezračevani sloj pod kritino; tretjič, deluje kot protivetrna zaščita za zmanjšanje toplotnih izgub iz toplotne izolacije in preprečevanje abrazivnega delovanja, če nad toplotno izolacijo ni protitočne zaščite.

Test zrakotesnosti

Visoka zrakotesnost ovoja stavbe je dokaz kakovostne gradnje. Taka stavba ima majhne toplotne izgube in nizke stroške ogrevanja prostorov. Prvi test zrakotesnosti se naredi že med gradnjo. Če se pokažejo napake, jih je mogoče takoj in uspešno odpraviti. Drugi test pa se naredi po koncu gradnje. Certifikat zrakotesnosti je dokazilo, da je stavba zgrajena po zahtevah projekta.

Sam test poteka tako, da se zaprejo vse odprtine na ovoju stavbe, na vrata pa se s hermetično zaprto opno namesti ventilator, ki v stavbo konstantno piha in ustvarja nadtlak. Domneva se, da bo ta zrak začel izhajati na netesnih mestih. Padec tlaka v celotni stavbi se meri z manometrom. Pri prvem testu je ključno, da najdemo mesta puščanja. Izvajalci si pomagajo z različnimi tehnikami. Ena od teh je umetna megla, ki jo vidimo, ko prihaja skozi netesno mesto iz stavbe.