Stari bloki pogosto z boljšo zvočno zaščito

Glede na način nastajanja zvočne motnje prehaja zvok po stenah in medetažnih konstrukcijah v stavbi na dva načina. Pri prvem nastajajo moteči zvoki v prostoru in se razširjajo po zraku. Govorimo o tako imenovanem zvoku v zraku, pri katerem zvočno valovanje udarja ob stene prostora in se skoznje širi v sosednje prostore. Sem spadajo glasen govor, zvoki, ki jih oddajajo avdio-vizualne naprave, gospodinjski aparati, hišne naprave in napeljave, tudi hrup iz okolja. Učinkovito zaščito pred hrupom iz okolja zagotavlja izolacija na zunanji strani stavbe, torej fasada, in primerno zvočnoizolativno stavbno pohištvo, razloži mag. Mihael Ramšak, vodja laboratorija za akustiko na Zavodu za gradbeništvo: »Zvok, ki nastane z neposrednim 'vzbujanjem' gradbene konstrukcije, pa je udarni zvok. Povzročamo ga s hojo ali premikanjem pohištva, na primer, sem spadajo tudi vibracije, ki nastajajo zaradi delovanja naprav.« Udarni zvok se širi po tleh, stenah in drugih konstrukcijah, tudi po napeljavah za centralno ogrevanje in vodovodni napeljavi.

Jakost prenosa je odvisna od mase materiala, pri čemer večja masa materiala pomeni manjši prenos zvoka in zato boljšo zvočno zaščito. Skozi kompaktne betonske stene se sliši manj hrupa kot skozi lažje suhomontažne, opečne, stene iz votlakov in plinobetona. Zvok potuje skozi tanke stene in se prenaša po tako imenovanih togih konstrukcijah (beton, opeka). Zato je pomembno, da je pregradna stena togo vpeta v strop, tla in sosednji steni; večja ko je togost povezave, manj je možnosti, da bo stena zanihala kot membrana, ki prenaša zvok.

Največ zvoka pa prehaja skozi tako imenovane zvočne mostove, ki nastanejo tam, kjer je material prekinjen, ali na mestu, kjer je tanjši kot v neposredni okolici, pravi sogovornik: »Pogost zvočni most so nadokenske roletne omarice, preboji za hišno napeljavo v stenah ali tleh, nepravilno vgrajena okna, tipičen primer je tudi nepravilno izdelan plavajoči estrih na stiku stene in tal med etažami.«

Minimalna zvočna zaščita

Merila za minimalno zvočno zaščito, ki mora biti zagotovljena v novih in obnovljenih stavbah, predpisuje pravilnik o zvočni zaščiti stavb iz leta 1999. Ta za zaščito pred viri hrupa predpisuje minimalno zvočno izolacijo predelnih sten in medetažnih konstrukcij, določena pa je glede na namembnost prostorov, ki jih te konstrukcije ločujejo, pojasni Mihael Ramšak in doda, da pravilnik predpisuje tudi največjo dovoljeno raven hrupa, ki jo v bivalnih prostorih lahko povzročajo hišne inštalacije podnevi med 6. in 22. uro ter ponoči. Podnevi je največja dovoljena raven hrupa 35 dB (A), ponoči 30 dB (A).

Stopnja zvočne zaščite pred viri hrupa v stavbah je sicer določena glede na dva najpomembnejša dejavnika. Prvi je značilna glasnost posameznega zvočnega vira v stavbi, drugi pa povprečna občutljivost stanovalcev, pravi sogovornik. Obe povprečni vrednosti sta izračunani na podlagi meritev subjektivnega odziva stanovalcev na zvočno zaščito v stavbah, nanašajo pa se na normalno življenje stanovalcev, ki upoštevajo hišni red v večstanovanjski stavbi. Dovoljene mejne vrednosti hrupa torej ne vključujejo posameznih izrednih dogodkov, kot so glasne zabave, premikanje pohištva, treskanje z vrati in podobno.

Najbolj učinkovita je pravilna zasnova

Ustrezno zvočno zaščito dosežemo z izbiro primerne kombinacije različnih materialov in konstrukcij, poleg sestave teh elementov pa je pomemben tudi način vgradnje v celoten sklop konstrukcij. Največ lahko naredimo že pri načrtovanju stavbe s pravilno zasnovo in izvedbo, opozarja sogovornik, poznejši ukrepi in posegi so zahtevni in dragi, poleg tega niso vedno dovolj učinkoviti. Projekt zvočne zaščite mora biti izdelan v fazi priprave projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ali se zapisano v projektu tudi izvaja, je stvar nadzornika. Včasih so bile meritve zvočne zaščite v stavbi obvezne pred prevzemom stanovanja, od leta 2002 pa nič več. In ravno pomanjkanje nadzora je po Ramšakovih besedah največji razlog, da je zvočna zaščita v današnjih stavbah pogosto veliko slabša kot v starejših: »Raven zvočne zaščite v starih blokih na Fužinah ali v Dravljah, na primer, je veliko večja kot v marsikaterem novem vila bloku. V zadnjem času se zato veliko govori o ponovni uvedbi meritev pred izdajo uporabnega dovoljenja stavbi, v pripravi je tudi nov pravilnik.«

Dober projekt zvočne zaščite in poznejša kakovostna izvedba sta torej prvi korak na poti do ustrezne zvočne zaščite. Na zaščito pred viri hrupa v stavbi lahko vplivamo na več načinov. Veliko dosežemo že z ustrezno zasnovo stavbe, pravi sogovornik: »Najprej je treba, kolikor je le mogoče, ustrezno razporediti prostore glede na njihovo namembnost. Bivalni prostori naj bi bili odmaknjeni od izvorov hrupa v okolju, kopalnice naj ne bi mejile na bivalne prostore sosednjih stanovanj, prav tako ne dvigala, kotlovnice in podobni strojnični prostori naj bi bili od njih ustrezno oddaljeni ...«

Poleg tega je zelo pomembno, da izberemo take sestave in mere gradbenih elementov oziroma konstrukcijskih sklopov, ki zagotavljajo doseganje predpisane minimalne zvočne zaščite. Ne nazadnje je treba zagotoviti, pravi Mihael Ramšak, da bodo hišne inštalacije vgrajene tako, da v času uporabe ne bodo presegale dovoljene ravni hrupa, predvsem pa, da njihova namestitev ne bo poslabšala zvočnoizolativnih lastnosti vgrajenih gradbenih elementov oziroma konstrukcijskih sklopov.

Zaščita pred udarnim zvokom

Zvoki, ki se prenašajo skozi stropno konstrukcijo, so najbolj moteči, zato je treba zvočni izolaciji tal in stropov nameniti posebno pozornost. Najpogostejša izvedba s 15- do 20-centimetrsko armirano betonsko ploščo ne zagotavlja zadostne zvočne izolacije, potrebni so dodatni ukrepi. Najprimernejši je izvedba plavajočega poda, ki deluje tudi kot toplotna izolacija. Nujno pa mora biti popolnoma ločen od tal, obodnih sten in inštalacijskih vodov, drugače bo nastal zvočni most, skozi katerega prehaja največ zvoka.

Udarni zvok bo močnejši, če bomo stene postavili na neprekinjen plavajoči estrih ali celo na zaključno talno oblogo, opozarja Mihael Ramšak. Izolacijske plošče, ki se za zaščito pred udarnim zvokom vgrajujejo v plavajoči estrih na medetažnih ploščah, morajo biti dovolj prožne, da ublažijo prenos vibracij s pohodne površine na konstrukcijo. Vibracije obodnih konstrukcij, ki jih povzroča zvok, pa bomo zmanjšali z izolacijo stropov in sten. Pri izvedbi plavajočega poda ne smemo pozabiti, da morajo biti vsi prehodi inštalacijskih napeljav skozi estrih izolirani s prožnim izolacijskim materialom. Pomembno je tudi, dodaja strokovnjak, da pri polaganju zaključne talne obloge uporabimo robni trak, ki preprečuje zvočni most, prenos udarnega zvoka v nosilne in predelne stene pa preprečimo s tako imenovanimi dilatacijskimi lamelami. Jakost udarnega zvoka je prav tako odvisna od zaključne talne obloge. Najbolj ga zadušijo tekstilne, manj pa trdi materiali. Hrup, ki ga povzročamo s hojo po laminatu, na primer, lahko ublažimo, če pod laminat položimo posebno vlakneno ploščo, ki je hkrati toplotni izolator.

Pred udarnim zvokom sicer ščitijo različni izolacijski materiali, vendar vsi niso primerni. Najbolj priporočljivo je uporabiti vlaknaste materiale, kot so kamena in steklena volna, lesne vlaknenke in plošče iz plute, saj vlakna dušijo zvok, prožen material v njih pa zaduši in preprečuje širjenje udarnega zvoka. Ekspandirani polistiren pa mora imeti elastificirano celično strukturo, saj se po togi različici zvok prenaša še bolj, kakor če izolacije sploh ne bi bilo.

Udarni zvok, ki ga povzročajo stanovalci v zgornjem nadstropju, je ena večjih težav v večstanovanjskih stavbah, saj ni preprostega posega, s katerim bi se lahko zavarovali pred njim, če stavba ni bila primerno zasnovana ali če so bila dela izvedena površno. Preprečili bi ga lahko le z že omenjeno pravilno izvedbo plavajočega poda, kar pa bi morali narediti v zgornjem stanovanju. Če strop obložimo z izolacijskim materialom oziroma stropno oblogo, bomo udarni zvok le ublažili, še vedno bo potoval po stenah navzdol. Če pa je v zgornjem stanovanju plavajoči pod izveden, a nepravilno in se, na primer, drži stene, ali pa je nanj neustrezno položena zaključna talna obloga, bi se morda lahko dogovorili z zgornjim sosedom, da problem ustrezno sanira.

Zmanjšati preboj zvoka skozi stene

Jakost zvoka, ki prehaja iz prostora v prostor, je odvisna tudi od mase stene – manjša ko je masa, več zvoka prehaja skoznjo. Eden od ukrepov, s katerim lahko izboljšamo zvočno zaščito, je torej povečanje mase, pri čemer je treba upoštevati, da dodatna teža vpliva na statiko objekta. Če podvojimo maso stene na njen kvadratni meter, izboljšamo zvočno izolativnost za približno 6 dB oziroma za štirikrat.

Druga možnost je postavitev dodatne stene, ki je nekaj centimetrov odmaknjena od prve. Za koliko se bo izboljšala zvočna izolativnost, je odvisno od razdalje med njima (ta naj bi bila približno pet centimetrov), materiala, ki ga uporabimo za dodatno steno, in načina njene pritrditve. Najbolj pogosto se uporabljajo mavčnokartonske plošče, iverne plošče, lesne vlaknenke in plošče ter lesne volne, pravi Mihael Ramšak in doda, da so našteti materiali zelo primerni za oblaganje betonskih ali opečnih sten: »Če je osnovna konstrukcija dobra, takšna obloga ne bo imela velikega učinka, če pa je slaba, bo obloga veliko pripomogla k boljši zvočni izolativnosti. Vmesni prostor je seveda treba zapolniti z enim izmed izolacijskih materialov, ki dodatno pripomore k dušenju zvoka, zelo pomembno pa je tudi, da je obloga pravilno izvedena.«

Dodatno steno običajno pritrdimo na osnovno, za kar lahko uporabimo pritrditvene lesene letve. Ker pa te predstavljajo zvočni most, po katerem se zvok neovirano širi od prvotne stene do dodatne in naprej v prostor, jih je treba postaviti le v eni smeri, razdalja med njimi pa naj ne bi bila večja od 50 centimetrov. Na mestu, kjer se stikajo z osnovno steno, je treba pod njih vstaviti vsaj centimeter elastičnega materiala, opozarja sogovornik. S tem preprečimo neposredno prehajanje zvoka in povečamo zvočno izolativnost dodatne stene.

Pravilna izvedba suhomontažnih sten

Suhomontažne predelne stene imajo najpogosteje leseno ali kovinsko ogrodje, na obeh straneh pa oblogo, na primer iz mavčnokartonskih plošč. Pomembno je, da je ta obloga zvočnoizolativna, stena pa zapolnjena z ustrezno debelo plastjo zvočno- in toplotnoizolativnega materiala, sicer bo delovala kot zvočna membrana – valujoči zrak jo bo zatresel, zvok pa se bo skozi njo neovirano širil. Enojna predelna stena zagotavlja ustrezno zvočno zaščito, če ima na eni strani najmanj 12 milimetrov debelo ploščo, na drugi strani 24-milimetrsko, vmesni prostor pa je zapolnjen z najmanj šest centimetrov debelo plastjo izolacije.

Še boljšo zvočno zaščito zagotavlja dvojna predelna stena. Prostor med dvema samonosilnima konstrukcijama zapolnimo z izolacijskim materialom, eno stran stene obložimo z 12-milimetrsko mavčnokartonsko ploščo, drugo pa z dvema, debelima po 12 milimetrov. Zvočna izolacija je v tem primeru veliko boljša, pravi Mihael Ramšak, saj zvok prehaja skozi več materialov.

Več o minimalni zvočni izolaciji v večstanovanjskih stavbah si lahko preberete TUKAJ.