Lesnopredelovalna industrija tudi po žledolomu propada

Lesarji so po želodolomu pričakovali, da bodo slovenska lesnopredelovalna podjetja dobila ugodna posojila za nakup dodatnih količin lesa, a se to ni zgodilo. »Žledolom je katastrofa za vse, razen za podjetja, ki predelujejo najmanj vredne gozdnolesne sortimente in lahko le upamo, da nam bo narava v bodoče prizanesljiva,« je za STA opozoril Ivan Milavec, ki na GZS vodi Združenje lesne in pohištvene industrije. Večja predelava dobrega in poškodovanega lesa bo v Sloveniji po njegovih besedah mogoča le s konkurenčno domačo lesnopredelovalno industrijo, ki bo lahko porabila tudi nastale presežke. Za primer žledolomov bi potrebovali predvsem še kakšno proizvodnjo ivernih ali njim podobnih plošč.

Lastniki gozdov bi se po Milavčevem mnenju morali zavedati, da je posest gozda pravica, a tudi dolžnost: »Z gozdom je treba redno in strokovno gospodariti, če želimo iz njega dobiti hlodovino, s katero lastnik lahko bolje zasluži, lesnopredelovalna industrija pa tako dobi surovino tudi za dražje izdelke, denimo za les za gradnjo hiš, izdelavo oken, vrat, notranjega pohištva …« Za industrijo je po njegovem prepričanju zelo pomembno, da so lastniki gozdov tudi organizirani, tako da lahko trgu dolgoročno zagotovljajo ustrezne količine lesa.

Lastniki gozdov še vedno razdrobljeni

Kakor pravi vodja oddelka za gozdno tehniko in ekonomiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije Nike Krajnc, je v Sloveniji več kot 10 društev lastnikov gozdov, ki se povezujejo v Zvezo društev lastnikov gozdov. V društva je vključenih več kot 4000 lastnikov gozdov, društva pa po zakonodaji ne morejo opravljati profesionalne tržne dejavnosti, ampak so v osnovi namenjena druženju ljudi s skupnim interesom. V Avstriji je tako društvo lastnikov gozdov že pred več kot dvajsetimi leti ustanovilo podjetje za trženje lesa, ki odkupuje les od lastnikov gozdov in ga prodaja večjim predelovalnim obratom. »Glavna razlika med razmerami v Sloveniji in Avstriji ni zgolj dolga tradicija povezovanja, temveč tudi velikost lastnikov gozdov in s tem njihova ekonomska odvisnost od dohodka iz gozda – zaradi te odvisnosti pa je toliko bolj pomemben način prodaje in predvsem varnost v prodaji lesa,« je dejala Krajnčeva.

Po njenem mnenju društva lastnikov gozdov ne morejo rešiti trenutnih razmer, saj so te povezane z vlaganji v sodobno in konkurenčno lesno industrijo, ki bo sposobna odkupovati les in ga plačati po konkurenčnih cenah in v kratkih plačilnih rokih: »Samo močna lesna industrija lahko pospeši razvoj in mobilizacijo lesa iz gozdov. V prihodnosti bi morali več pozornosti nameniti razvoju kratkih, lokalnih proizvodnih verig, ki se začnejo z močnimi in konkurenčnimi lesnimi obrati. Taki obrati pa lahko pospešijo mobilizacijo lokalnih virov, tako gozdnih kot tudi človeških.«

Lesa bo v prihodnjih letih primanjkovalo

Direktor podjetja Msora Aleš Dolenc se boji, da se bodo v prihodnjih letih trendi pri lesu obrnili: »Zaradi velike letošnje sečnje in škode v gozdovih bo naslednja leta lesa lahko primanjkovalo, ponudba bo manjša in cene višje.« Prepričan je, da se stanja nepovezanosti gozdarstva in lesne industrije ne da popraviti na kratki rok ter da je problem na obeh straneh. Gozdarstvo in upravljanje gozdov je po procesu nacionalizacije in privatizacije večinoma podrejeno le kratkoročnemu maksimiranju dobička. Kakor pravi Dolenc, so gozdove v roke dobili lastniki, ki jih zanima le dobiček, država pa na tem področju ne zna, nima volje ali ne more uveljaviti svoje moči, da bi od nacionalnega bogastva imela nekaj tudi celotna družba.

Slovenska lesna industrija je po njegovih besedah na kolenih in ne more pokupiti in predelati bistveno več lesa: »Če namenskih vlaganj, tudi z razvojnimi sredstvi države, v to industrijo ne bomo povečali, izboljšanja ne bo, ker ga ne more biti. Pri tem gre namreč za dolgoročne politike, ki nam pa na vseh področjih manjkajo, saj se odgovorni menjajo najmanj z vsakimi volitvami.«

Lip Bled na leto odkupi več kot 70.000 kubičnih metrov lesa. Letos je bil odkup večji, pri čemer je bila največja rast dobav pri neposrednem odkupu od lastnikov gozdov. »Slovenski predelovalni industriji pa že primanjkuje sveže hlodovine, še posebej višjega kakovostnega razreda,« je pojasnil direktor podjetja Lip Bled Alojz Burja, ki pogreša pregleden sistem odkupa hlodovine tako za državni kot zasebni les. »Marsikaj bo treba storiti, da se bo zasebne gozdove upravljalo tako kot državne. Vsaj za državni les bi morali poskrbeti, da se bo predelal doma in se bodo na ta način ustvarila nova delovna mesta, državi pa plačalo več davkov,« opozarja Burja in dodaja, da lesna industrija ne sme biti več talec izsiljevanj in umazanih iger pri nakupu hlodovine. »Če sta nakup brez računov in plačilo z gotovino prepovedana, naj to velja za vse, država pa naj to nadzoruje in nepravilnosti sankcionira.«

Veljati bi morala elektronska meritev

Po njegovih besedah je nujno zagotavljanje zadostnih količin hlodovine po konkurenčnih cenah z realnimi izmerami, klasiranjem in s primerno nadmero: »Večkrat se prikazuje, da želimo slovenski predelovalci hlodovino kupovati doma po vsaj pet do deset evrov za kubični meter nižjih cenah kot naša konkurenca v Avstriji. To ni res. Če bi objektivno primerjali našo in avstrijsko meritev količine in klasiranje, še posebej hlodov s premalo nadmere, bi hitro ugotovili, da so naše cene popolnoma konkurenčne avstrijskim oziroma italijanskim.« Po njegovem mnenju bi morala na žagah, ki imajo ustrezno elektronsko napravo, veljati elektronska meritev, tako kot vAvstriji in Italiji: »Zakaj potem v Sloveniji za domače kupce velja zastarela ročna meritev s klupo, ko se naša hlodovina proda v tujino, pa velja elektronska meritev?«