Ločevanje odpadkov: razporejeni v več kot 20 skupin

Ker je pri odlaganju najmanj težav s predmeti in snovmi, naštetimi na komunalnih zabojnikih za embalažo, papir, steklo in biološke odpadke, bomo v nadaljevanju posvetili pozornost predvsem tistim, pri katerih so ljudje negotovi, in drugim skupinam posebnih odpadkov.

Skupaj z embalažo, papirjem, steklom in biorazgradljivimi odpadki iz gospodinjstev se namreč v Sloveniji ločeno zbira več kot 20 vrst odpadkov, ki jih ljudje »naredimo« v vsakdanjem življenju. To so odpadna elekt­rična in elektronska oprema, izrabljene gume, odsluženi avtomobili, kosovni odpadki, gradbeni odpadki, veliko skupin pa sodi med nevarne odpadke, ki zahtevajo poseben način odstranitve.

Nevarni odpadki so odpadna zdravila, kozmetika, čistila, barve, laki, lepila, škropiva, razne kemikalije, spreji, odpadno jedilno in motorno olje, hladilna tekočina, akumulatorji, baterije, varčne sijalke in podobno. Oddati jih je mogoče v več kot 100 lokalnih zbirnih centrih po Sloveniji, občinske službe pa poleg tega vsako leto organizirajo akcijo zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev s premično zbiralnico. Poseben režim odstranjevanja zaradi človeku in okolju nevarnih snovi, ki jih vsebujejo, je predpisan tudi za fitofarmacevtska sredstva (FFS) oz. sredstva za varstvo rastlin, prazno embalažo FFS in odsluženo azbestno kritino. O ravnan­ju s temi skupinami odpadkov bomo v naši prilogi pisali v junijskih številkah.

Odpadna embalaža

V večini občin se v zabojnikih z napisom embalaža skupaj zbirata plastična in kovinska embalaža, zato ju lahko na istem mestu v kuhinji ali v iste predelke smetnjakov odlagamo tudi doma. Le v nekaterih občinah sta na ekološkem otoku dva ločena zabojnika.

V enotne zabojnike za embalažo tako sodijo: plastenke pijač in živil, plastenke čistil in pralnih sredstev, pločevinke živil in pijač, plastične vrečke in lončki; plastična embalaža šamponov, zobnih past in tekočih mil; embalaža CD-jev in DVD-jev; plastična in aluminijasta folija, v katero so zaviti izdelki; embalaža iz stiropora in kartonska votla embalaža od pijač. Sem torej sodi vsa embalaža za sok, jogurt ali mleko, sestavljena iz papirja, plastike in aluminijaste folije, ki je v resnici embalaža iz sestavljenih materialov (v pogovornem jeziku ji pravimo tetrapak).

Med to odpadno embalažo pa, nasprotno, ne sodijo plastenke nevarnih snovi ali njihovih ostankov (motornih in druge vrste mineralnih olj, sredstev za zaščito rastlin, barv, lakov ipd.). Če je na embalaži simbol za nevarne odpadke, jo je treba oddati v zbirnem centru ali premični zbiralnici. V zabojnike za embalažo tudi ne odlagamo celofana, CD-jev, DVD-jev in gramofonskih plošč ter kosovnih plastičnih predmetov. Polomljeni plastični stoli, talne obloge, polomljene igrače in podobno sodijo med kosovni material.

Pomembno je, da embalažo vedno izpraznimo, ni pa nam je treba izpirati. Če je mogoče, jo tudi stisnemo, da že pri nas doma in poz­neje pri odlaganju zavzame čim manj prostora. Preden embalažo odložimo, ji vedno odstranimo pokrovček ali zamašek in ga v zabojnik odvržemo posebej. Najpogostejša napaka je, da iz odprte embalaže iztekajo ostanki hrane in pijač, kar otežuje predelavo v nove izdelke.

Papir

Zabojnik za ločeno zbiranje papirja je namen­jen za odlaganje suhe kartonske embalaže, lepenke, ovojnega papirja in papirnatih nakupovalnih vrečk, časopisov, revij, zvezkov, knjig, letakov, katalogov, pisemskih ovojnic in pisarniškega papirja. Napak je vanje odlagati kartonsko embalažo za tekoča živila, z živili pomazano, prepojeno ali zamaščeno papirnato in kartonsko embalažo (pladnje, kozarce in skodelice za enkratno uporabo, embalažo globoko zamrznjenih živil, kartonske škatle od pic ipd.), ovitek čokolade, samokopirni, povoščeni in plastificirani papir, papirnate vreče lepil, cementa, apna, krmil in podobnih sipkih izdelkov ter tapete. V zabojnik s papirjem prav tako ne sodijo so papirnate brisače, prtički in robčki (odlagamo jih lahko med biorazgradljive odpadke). Kartonsko embalažo je priporočljivo razstaviti in sploščiti že doma.

Steklo

V nasprotju z razširjenim prepričanjem, da je steklo pač steklo in da pri odlaganju v namenske zabojnike ni večjih zadreg, so ti namenjeni le steklenicam živil in pijač; čisti stekleni embalaži zdravil in kozmetike; kozarcem od vloženih živil in drugi čisti stekleni embalaži.

V njih se ne smejo znajti okensko in drugo ravno steklo (oddamo ga v zbirnem centru); varčne sijalke, neonske, halogenske in žarilne žarnice ter svetlobne cevi (sodijo na odlagališča za odpadne elektične in elektronske aparate). Avtomobilsko steklo, ogledala, porcelan, keramika, kristalno, ekransko, pleksi, karbonsko, laboratorijsko in ognjevarno steklo pa spadajo med preostale odpadke.

Biološko razgradljivi odpadki iz gospodinjstev

Biološki odpadki predstavljajo tudi do 40 odstotkov vseh odpadkov, ki nastanejo v gos­podinjstvih. Od lanskega julija je v Sloveniji ločevanje bioloških odpadkov obvezno, v gospodinjstvih pa ga lahko organiziramo z lastnim kompostnikom ali z uporabo zabojnikov za biološko razgradljive odpadke, vključenih v sistem komunalnih podjetij. O tem, kako lahko iz bioloških odpadkov pridelamo kompost, ki je uporaben kot vrtno organsko gnojilo, bomo pisali avgusta.

Poleg organskih kuhinjskih odpadkov sodi v to skupino tudi zeleni odpad z vrtov (obrezane veje, rože, plevel, trava, stara zemlja lončnic). Kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstev pa ne smemo zamenjevati s kuhinjskimi odpadki iz gostinjstva, ki so po sestavi precej drugačni. Slednji so predvsem bolj tekoči, zato so manj primerni za kompostiranje in jih morajo zbirati in predelovati za to usposobljeni zbiralci. Biološki odpadki iz gospodinjstev bolj pogosto nastajajo kot ostanek priprave hrane in manj kot odpadna hrana, zato se lahko mešajo z zelenimi ostanki z vrta.

Med kuhinjskimi odpadki, ki sodijo v zabojnik za biološke odpadke, so najpogosteje: ostanki ali deli zelenjave in sadja (na primer olupki čebule, krompirja, jabolk, ostanki solate, zelja, korenja ...); usedlina kave, kavni filtri in čajne vrečke; jajčne lupine; papirnati robčki, brisače in z oljem zamazana papirnata embalaža.

Posebej velja poudariti, da meso in mesni izdelki ne sodijo med biorazgradljive odpadke, temveč v zabojnik za preostale komunalne odpadke. V bio zabojnik tudi ne smemo odmetavati maščob (na primer olja), tekočih živil (na primer mleka), cigaretnih ogorkov, večjih kosti, izločkov domačih živali (ti, zaviti v vrečko, sodijo med preostale komunalne odpadke) in plastičnih vrečk. Tiste vrečke, v katerih prinesemo biološke odpadke do zabojnika, sodijo v zabojnik za embalažo. Tako biološke odpadke iztresemo v za to namenjen zabojnik, vrečko pa odložimo v zabojnik za embalažo. Odpadke lahko skupaj z vrečko odvržemo le, če smo si preskrbeli takšne, ki so posebej namenjene za biološke odpadke (narejene so iz rastlinskega škroba). Najbolj okoljsko učinkovita je uporaba posode, ki jo izpraznimo in spet uporabimo.

Odpadna električna in elektronska oprema in baterije

Veliko izdelkov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, spada med električno in elektronsko opremo. Ko niso več uporabni, postanejo odpadna elektronska in električna oprema (krajše OEEO). Ta vsebuje nevarne sestavine (težke kovine, nevarne pline), ki lahko povzročijo veliko okoljsko škodo in so nevarne zdravju.

Med OEEO spadajo velike gospodinjske naprave (hladilniki, pralni stroji, štedilniki, mikrovalovne pečice, klimatske naprave …), male gospodinjske naprave (sesalniki, likalniki, opekači, budilke, tehtnice), oprema za informacijsko tehnologijo in telekomunikacijske naprave (računalniki, tiskalniki, kalkulatorji, telefoni, mobilni telefoni), zabavna elektronika (radijski sprejemniki, televizije, videokamere, glasbeni instrumenti), oprema za razsvetljavo (sijalke), električno in elektronsko orodje (vrtalniki, žage, šivalni stroji, orodje za varjenje, kosilnice, igrače, oprema za prosti čas in šport (električni vlakci, videoigre, igralne konzole, igralni avtomati), medicinske naprave (dihalni aparati, druge naprave) instrumenti za spremljanje in nadzor (detektorji dima, termostati).

Pri teh aparatih je posebej pomembno, da jih ne poškodujemo, da ne bi prišlo do izpusta škodljivih snovi v okolje. Tako mora denimo kompresor pri hladilniku ostati pritrjen, pri ločenem zbiranju varčnih sijalk pa moramo paziti, da jih ne zlomimo, saj vsebujejo živo srebro. Če se to zgodi, je postopek enak kot pri razbitju živosrebrnega termometra. Živo srebro in predmeti, ki so bili v stiku z njim, spadajo, zaprti v več plasti PVC-vreč, med nevarne in posebne odpadke, zato pokličite lokalno komunalno službo, v kateri zabojnik lahko vrečo z njimi odložite.

Odpadno električno in elektronsko opremo lahko občani oddajo v lokalnem zbirnem centru, na kosovnem odpadu ali ob nakupu novega izdelka v trgovini.

V večjih trgovinah pa imajo tudi posebne zbiralnice za sijalke in baterije. Izrabljene baterije in akumulatorje lahko poleg tega oddamo v trgovinah, kjer jih prodajajo, v premičnih zbiralnicah in zbirnih centrih za odpadke.

Zdravila, gume

Odpadna zdravila ne sodijo med gospodinjske odpadke. V Sloveniji jih lahko ločeno oddamo v lekarnah, specializiranih trgovinah in v zbirnih centrih. Vendar sodijo v namenski zabojnik samo zdravila s stično ovojnino. Embalažo, ki ni neposredno v stiku z zdravilom, pa odvržemo v ustrezen zabojnik za ločeno zbiranje odpadkov.

Odpadne avtomobilske gume lahko oddamo v zbirnem centru komunalnega podjetja oziroma jih prepustimo vulkanizerju, ki jih je dolžan tudi brezplačno prevzeti.

Če se razbijeta živosrebrni termometer ali sijalka

V tem primeru si pokrijte usta in nos s krpo in takoj odprite okna. Če se predmet razbije na preprogi, primite konce preproge, jo zavijte skupaj in dajte v plastično vrečo, ki jo vložite še v dve drugi plastični vreči. Če so se živosrebrne kapljice razpršile po ploščicah, linoleju ali drugod, jih lahko skupaj zberemo s kartico, tršim papirjem ali prazno kapalko. Enako velja za delce termometra. Vse, kar je prišlo v stik z živim srebrom, dajte v plastično vrečo, to vložite v še dve plastični vreči in trdno zavežite. Pri pospravljanju razbitega termometra nikakor ne uporabljajte metle ali krtače, saj bi se kapljice še bolj razpršile. Če bi uporabili sesalnik, pa bi se živo srebro segrelo, iz tekočega stanja prešlo v plinasto in zakrožilo po prostoru. Idealno bi bilo, da bi v prostoru, kjer se je razbil predmet z živim srebrom, zračili najmanj dva dni.

Seznam vseh zbirnih centrov za odpadke najdete TUKAJ.