Kdaj je talno gretje primerno in kdaj ne, ponazarjam s primeri treh tipov gradnje. Ilustrativno jih označuje letna poraba energije za ogrevanje 1 m2. Tehnično pravilno to izražamo sicer v kilovatnih urah, pogovorno pa v litrih kurilnega olja. Liter kurilnega olja ima namreč 10 kilovatnih ur energije.
Danes nihče več ne rine z glavo skozi zid. Bolj natančno: s talnim gretjem v slabo toplotno izolirano hišo.
Če želimo, da se bivalni zrak ogreje na 22 stopinj Celzija, moramo zaradi velikih toplotnih izgub na ovoju dvigniti temperaturo ogrevanja ali dobro toplotno izolirati ovoj stavbe. Bolj enostavno je spustiti v cevi talnega gretja 40 ali celo več stopinj Celzija vročo vodo, da se doseže primerna bivalna temperatura. Pri taki rešitvi pa človeško telo ni zadovoljno. Zaradi pretoplih tal so se začeli pojavljati problemi s krvnim obtokom in krčnimi žilami. V kolektivni zavesti se je ta izkušnja usidrala, danes nihče več ne rine z glavo skozi zid. Bolj natančno: s talnim gretjem v slabo toplotno izolirano hišo.
Po pionirskih težavah se je stanje na področju talnega gretja umirilo. Prišli so novi materiali, predvsem pa veliko novega znanja v načrtovanju in izvedbi talnega gretja. Za udobno bivanje moramo pri talnem gretju narediti dober toplotno izoliran ovoj stavbe, kar je danes tako in tako že standard. Talno gretje ima veliko dobrih lastnosti in eno samo slabo. Ta pa je velika.
Za pasivno gradnjo je značilna debela toplotna izolacija na ovoju ter odprtost stavbe na jug in zaprtost na sever. Koncept temelji na brezplačnem ogrevanju prostorov z zimskim soncem, ki ga v hiši ulovimo kot v mišnico. In sedaj smo pri bistvu. Toplovodno talno gretje ima nad cevmi okrog 4 cm plavajočega betonskega estriha. Ta se ogreva na okrog 25 – 28 stopinj Celzija, da nam zagotovi konstantno temperaturo bivalnega zraka. Takoj, ko v hišo posije sonce, začne brezplačno ogrevati prostore. Ogrevalna naprava in obtočna črpalka se preko senzorjev sicer ustavita. A problematična je akumulirana toplota v tlaku. Tako imamo nepotrebno in potratno situacijo. Prostor pregrevata dva vira. Tla in sonce. Rešitev je v hlajenju prostorov z odpiranjem oken. Kar je popolni nesmisel.
Izbiro ogrevalnega sistema določajo toplotne izgube skozi ovoj stavbe.
Iz opisa je razvidno, da izbiro ogrevalnega sistema določajo toplotne izgube skozi ovoj stavbe. Danes veljajo za 5 – 10 litrsko hišo naslednje »zlate« debeline toplotnih izolacij. Pod temeljno ploščo 20 cm, v tlak proti raščenemu terenu v bivalnih prostorih 15 cm, v nebivalnih 5 cm. Na fasado 20 cm, na tla neogrevane podstrehe 30 cm, v strop podstrešnega stanovanja pa 40 cm. Pri pasivni hiši je izolacija debelejša.
IR-paneli ogrevajo tla. Rezultat je podoben kot pri toplovodnem talnem gretju, le brez instalacij v tlaku. Zrak v prostoru ogrevajo s sevanjem, regulacija vklopov in izklopov je hipna, zato so zelo primerni za pasivne hiše. Hitro odzivnost ima tudi klimatska naprava, ki poleti hladi, pozimi pa ogreva zrak v prostoru. Tehnično je to toplotna črpalka zrak-zrak z notranjo in zunanjo enoto. Ob uporabi termostatskega ventila sta primerna tudi radiator in ventilatorski konvektor.
O AVTORJU{1}
Bojan Žnidaršič verjame, da je raznolikost življenjskih izkušenj (pre)potrebna podlaga za dobrega energetskega svetovalca. Formalno izobraževanje je začel kot kvalificiran zidar, nadaljeval kot gradbeni tehnik in diplomirani inženir urejanja krajine. Zaključil ga je na filozofski fakulteti kot andragoško specializacijo za predavatelja na višji strokovni šoli. Za svetovanje so pomembne tudi neformalne oblike. Najpomembnejši je certifikat energetskega svetovalca za gospodinjstva pa tudi mentorstva za debato, študijske krožke, moderiranje skupinskih procesov ter NLP-praktika. Od leta 1994 je ustanovitelj in direktor nevladne okoljske organizacije Vitra Cerknica ter avtor energetskega portala NEP Slovenija.