Sodobni ogrevalni sistemi na lesno biomaso

Se s kurjenjem biomase vračamo v preteklost?

Dandanes zamenjava oljnega kotla s pečjo na biomaso ne pomeni vrnitve v preteklost. Že s hitrim pregledom rešitev na trgu ugotovimo, da biomasni kotli glede učinkovitosti in preprostosti uporabe ne zaostajajo veliko za oljnimi ali plinskimi. V zadnjih letih je tehnologija naredila velik korak v avtomatizaciji uporabe in jo s tem približala ljudem. Je pa res, da moramo za pravilen izbor kurilne naprave vedeti kaj več o prednostih in slabostih posameznih biomasnih sistemov in tehnologij.

Prednosti sodobnih biomasnih sistemov

Kljub temu da biomasne kot­lovnice zahtevajo večjo začetno investicijo, omogočajo doseganje večjih prihrankov, kurjenje biomase je tudi manj škodljivo za okolje kot kurjenje fosilnih goriv. Če primerjamo nove kurilne naprave s starejšimi, pa je prednost predvsem v boljšem zgorevanju, kar pomeni boljši izkoristek in manjše emisije. Marsikje so še vedno vgrajeni več kot 30 let stari kotli, ki imajo tudi manj kot 40-odstotni izkoristek. Ker so tako rekoč neuničljivi, povzročajo lastnikom, ki jih ne zamenjajo, veliko škode in veliko dela. Tudi če ima nekdo svoj gozd, je smiselno, da razmisli o zamenjavi kurilne naprave, saj bi si s prodajo presežkov lesa hitro povrnil investicijo, dela s kurjenjem pa bo bistveno manj.

Polena, peleti ali sekanci – kaj izbrati v kakšnih primerih

Če se odločate za biomas­ni kotel, je dobro vedeti kaj več o vrstah kotlov in tehnologiji. Najprej jih ločimo po gorivu, ki ga uporabljajo. Na trgu so najbolj zastopani kotli, ki temeljijo na treh vrstah goriva: na polenih, peletih in sekancih (kosi lesa iz žagarskih odpadkov ali obrezovanja). Če iščete kotel za enodružinsko hišo, ki ni zelo velika, že od vsega začetka izključite kotel na sekance, saj je ta primeren le za sisteme od približno 50 kW naprej. Je pa primerna izbira za večji centraliziran ogrevalni sistem, večjo kmetijo, ki potrebuje toplotno energijo, ali sisteme daljinskega ogrevanja, ki ogrevajo več zgradb.

Za enodružinske sisteme, še posebno če imate dostop do »brezplačnega goriva« v obliki lastnega gozda ali drugega poceni goriva, je optimalna rešitev sodoben kotel na polena, na uplinjanje ali spodnje stransko odgorevanje, ki ima izkoristke zgorevanja nad 90 odstotkov in funkcije, kot so samodejni vžig, samodejna regulacija dovoda zgorevalnega zraka in podobno. Največja omejitev kotlov na polena je, da zahtevajo nekaj dela: nalaganje drv (v prehodnem obdobju morda vsakih nekaj dni, pri najnižjih zunanjih temperaturah pa lahko tudi večkrat na dan), ki se opravi ročno. Tudi pepel je treba izprazniti vsakih nekaj dni – obstajajo sicer kotli, ki imajo seveda samodejni mehanizem za odstranjevanje pepela. Za boljše rezultate ne smemo pozabiti večkrat na sezono očistiti toplotnih prenosnikov v kotlu.

Kotli in peči na pelete pa so priljubljeni predvsem zaradi preproste uporabe in visokih izkoristkov – pogosto več kot 90 odstotkov. Prednost sodobnih kotlov na pelete je popolna avtomatizacija sistema »nalaganja« goriva v zgorevalni prostor, pelete pa lahko, podobno kot sekance, hranimo v posebnem silosu, iz katerega se samodejno nalagajo. Že manjši silosi za pelete velikosti nekaj sto litrov omogočajo avtonomijo delovanja nekaj dni, večji pa tudi več tednov. Po enostavnosti uporabe so se ti kotli med vsemi biomasnimi najbolj približali kotlom na kurilno olje ali plin.

Na trgu najdemo tudi kotle, ki omogočajo kurjenje dvojega goriva, recimo tako peletov kot lesnih sekancev, pri tem pa naprava proces samodejno prilagaja uporabljenemu gorivu. Druga možnost so kotli drva-peleti v izvedbi z dvema ločenima kuriščnima, ki omogočajo, da preprosto preklopite z enega goriva na drugega brez prekinitve delovanja. Te je treba razlikovati od kotlov, ki imajo kombinacijo obeh goriv v enem kurišču, pri čemer je kurišče oblikovano tako, da dosega dobre izkoristke z enim gorivom, z drugim pa običajno ne – za nakup takega kota tudi ni mogoče pridobiti subvencije.

Lahko v vseh hišah namestimo biomasni kotel?

Večja omejitev, ki jo moramo upoštevati, je prostor, ki je potreben za kotlovnico in shranjevanje goriva. Velikost prostora je odvisna od izbrane tehnologije in se začne pri približno dveh kvadratnih metrih ter sega do 10 kvadratnih metrov za enodružinsko hišo. Pri zamenjavi obstoječega kotla je treba preveriti tudi ustreznost in velikost obstoječega dimnika – čeprav sodobni kotli na lesno biomaso ne zahtevajo večjih premerov kot na primer oljni kotel. Pri kotlih na sekance in drva ne smemo pozabiti na hranilnik toplote, ki je pri teh nujen. Tudi zgradbe, v katerih je potreba po toploti majhna, kot so pasivne in nizkoenergijske, se lahko ogrevajo z manjšimi biomasnimi kotli, ki zavzamejo manj prostora.

Okoljski vidik ogrevanja na biomaso

Kurjenje biomase je manj škodljivo za okolje, ker so emisije CO2 enake tistim, ki jih je izvorna »rastlina« biomase absorbirala, ko je rasla – temu pravimo, da je CO2 nevtralna. Kljub temu proces zgorevanja ni povsem nedolžen. Pri gorenju lesa žal nastajajo prašni delci, ki onesnažujejo zrak in predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi. Večjo obremenitev s prašnimi delci povzročajo starejši kotli, medtem ko sodobne tehnologije z optimizacijo procesa zgorevanja omogočajo manjše izpuste delcev PM 10 in manjših. Kljub novejši tehnologiji pa pomeni biomasa problem, če se uporablja v večjih mestih in kotlinah, saj so koncentracije teh delcev tam bistveno višje in so lahko škod­ljive za zdravje ljudi.