Delež nepravilnosti je tako velik, odkar dim­nikarstvo ni več javna služba in so uporabniki sami odgovorni za redne dimnikarske storitve, saj predpisov ne upoštevajo. O njihovi neskrbnosti priča navsezadnje število dimniških požarov v kurilni sezoni. Dovrtelovi sodelavci so ravno nekaj ur pred najinim pogovorom ponoči posredovali pri takem dogodku.

Kaj izzove dimniški požar, zaradi katerega marsikdaj zgori tudi stanovanjska hiša?

Zaradi visoke temperature se vžgejo katranske obloge oz. mastne saje v dimniku, ki jih tam ne bi smelo biti. Nastajajo pri pečeh na trdno gorivo, v katerih kurimo s peleti, sekanci ali poleni, bodisi zaradi neustrez­ne peči, neustrezne dimenzije dimnika, nepravilnega dovoda zgorevalnega zraka, napačnega načina kurjenja ali neustreznega, največkrat prevlažnega lesa. In seveda zaradi nerednih dimnikarskih storitev. Za peči na trdno gorivo so namreč vsako leto predpisani en redni pregled in od dve do štiri čiščenja v sezoni. Če dimnikar ugotovi, da se v dimniku nabirajo katranske obloge, išče vzroke. A ta del pogosto umanjka, saj ljudje pri dimnikarskih storitvah varčujejo, čeprav so predpisane obveznosti jasne. Dogaja se celo, da uporabniki ob telefonskih opozorilih, da bi bilo treba opraviti dimnikarske storitve, odvrnejo, da jih ne potrebujejo, saj je ceneje, če ob dimniškem požaru pokličejo gasilce, ki brezplačno opravijo svojo nalogo.

Ni za to nobenih sankcij?

Ni. Vendar če nastane dimniški požar ali če dimni plini uhajajo v prostor, v katerem je peč, je uporabnik dolžan obvestiti svojega dimnikarja, da opravi izredni pregled. Ta izda zapisnik, v katerem so zabeležene morebitne napake, ki jih je treba odpraviti. Če z zapisnikom ugotovi hujše pomanjkljivosti, bi morala ukrepati tudi inšpekcija za požarno varnost ali okoljski inšpektorat.

Ali dimnikar na vsakoletnem preventivnem pregledu meri tudi emisije dimnih plinov?

Dimnikar, drugače kot serviser, ki izvaja nastavitve zgorevanja in popravila na pečeh, opravlja neodvisne nadzorne meritve emisije dimnih plinov. V Sloveniji se te meritve opravljajo pri plinskih in oljnih centralnih pečeh, pri centralnih pečeh na trdno gorivo pa še ne, medtem ko v Nemčiji že potekajo. Pri enosobnih pečeh na trdno gorivo, ki imajo drugačno tehnologijo kot peči za centralno ogrevanje, pa te meritve trenutno niso predvidene. Vendar morajo vse nove peči imeti dokumentacijo, ki dokazuje doseganje predpisanih emisij.

Pri enosobnih pečeh in tudi sicer pa dimnikarji preverjajo vsebnost vode v polenih, ki ne sme presegati 20 odstotkov.

PREBERITE ŠE: Med kurilno sezono naraste število dimniških požarov

Kaj je enosobna kurilna naprava?

Gre za peč, namenjeno predvsem za ogrevanje prostora, v katerem je postavljena, dodatno pa ima lahko urejen tudi razvod zraka ali vode v radiatorje. Enosobne peči so dandanes v osnovi peči na lesno biomaso (polena, peleti, sekanci): štedilniki na drva, kmečke peči, kaminske peči na pelete ali drva ter odprti ali zaprti kamini. Zaprti kamini se od kaminske peči tehnološko skoraj ne razlikujejo, saj gre pri njih za kaminski vložek oziroma preverjeno kurišče, ki se vgradi oziroma obzida.

Kakšni so pogoji za montažo enosobnih peči v bivalni prostor?

Za vsako peč je treba pripraviti pravilno dimenzioniran dimnik (parametri, kot so presek, dolžina, material, izolativnost, vlek so predpisani in jih je treba preračunati) in poskrbeti za ustrezen in neprekinjen ter neoviran dovod zgorevalnega zraka. Zato je nujna strokovna vgradnja. To ni končni izdelek, ampak ga je treba vgraditi v stavbo – zato verjetno ni naključje, da so te peči uvrščene med gradbene proizvode. Samovgradnje zato ne priporočamo!

Po vgradnji nove ali po prenovi peči in dim­nika mora dimnikar opraviti prvi pregled, s katerim ugotovi, ali so zahteve za varno in učinkovito obratovanje izpolnjene. Šele ko je izdan pozitivni zapisnik o prvem pregledu, se peč formalno lahko zažene. Medtem ko morajo nove peči ob vgradnji izpolnjevati današnje predpise, se za stare upoštevajo tisti, ki so veljali ob njihovi vgradnji in imajo tudi predpisana prehodna obdobja za prilagoditve oziroma menjavo. Redni pregledi se zato od prvih ali izrednih pregledov bistveno razlikujejo.

PREBERITE ŠE: Odslej v kurilnicah obvezni senzorji ogljikovega monoksida

Kdaj je dovod zgorevalnega zraka ustrezen?

Enako kot dimnik mora biti tudi dovod zgorevalnega zraka za vsako peč pravilno dimenzioniran (izračunan), ne glede na to, ali je odvisna ali neodvisna od zraka v prostoru. Peč mora imeti znane tehnične podatke, in če je odvisna od zraka v prostoru (tudi »odvisna od prostora«), v njem poleg dovoda zraka ne sme biti drugih zračnih vplivov (kuhinjske nape, ki odvajajo zrak, ventilatorji). V sobi tudi ne sme biti druge od pro­stora odvisne peči, če sočasno delovanje ni tehnično dopustno v vsakem trenutku oziroma ni preprečeno s tehničnimi sredstvi.

Predpisane dimnikarske storitve za kurilne naprave do moči 50 kW

• prvi pregled po montaži nove ali po obnovi obstoječe peči ali dimnika
• redni pregled peči enkrat na leto
• meritve emisije dimnih plinov enkrat na leto pri pečeh na tekoče in plinasto gorivo
• čiščenje enosobne peči na trdno gorivo od enkrat do štirikrat v sezoni (odvisno od tipa, načina uporabe, količine saj), centralne peči od dva- do štirikrat; peči na tekoče in plinasto pa enkrat v kurilni sezoni
• izredni pregled po požaru katranskih oblog, po uhajanju dimnih plinov v prostor, po naročilu uporabnika ali pozivu inšpektorja

Kdaj je peč odvisna od zraka v prostoru?

Ko za zgorevanje črpa zrak iz prostora, v katerem stoji, ali če drugače ni tesna proti prostoru. Pri plinskih pečeh to določa oznaka X. Če je peč odvisna od prostora, mora biti v takem primeru zrak v prostor speljan npr. skozi rešetko na zunanji steni. Nekdaj so to funkcijo zadostno opravljale netesne pripire pri oknih, z vgradnjo sodobnih, tesnih oken pa to ni več mogoče.

Torej se peči, odvisne od prostora, še lahko prodajajo?

Za bivalne prostore so takšne enosobne peči na trdno gorivo dovoljene, če so pogoji za varno delovanje izpolnjeni in je urejen dovod zraka. Peči na plinasto in tekoče gorivo pa je od leta 2013 v bivalne prostore dovoljeno vgraditi samo še neodvisno od zraka v prostoru. Dodaten varnostni ukrep je, da se v vse prostore, kjer so peči odvisne od zraka v njih, vgradi javljalnik ogljikovega monoksida, pri čemer je še vedno treba imeti ustrezno urejen dovod zraka in izpolnjevati pogoje za obratovanje peči. Ob današnjem načinu gradnje je tako na novo skoraj nemogoče, predvsem pa nerealno in zelo drago vgraditi peč, ki je odvisna od zraka v prostoru.

PREBERITE ŠE: Ogljikov monoksid: največ zastrupitev v kopalnicah

Rešitev so torej peči, neodvisne od zraka v prostoru.

Pri novih in obnovljenih stavbah se priporoča cevni dovod zgorevalnega zraka neposredno v kurišče. Način tehnične izvedbe (cevni dovod v tleh, skozi steno …) ni togo omejen, vendar ga je treba vnaprej načrtovati. Danes se torej ne da več delati, kot se je nekdaj: peč iz trgovine se je priklopila na kakršenkoli dimnik. Pri »trgovinskih pečeh« je največji problem strokovna vgradnja. Če je naprava vgrajena neustrezno, mora izdati dimnikar na prvem pregledu negativen zapisnik, in ker je dimnikarska dejavnost zadnja leta na trgu, nekatera podjetja, da obdržijo stranke, predpise obidejo. Mnogokrat delajo monterji tudi v navezi s »svojim« dimnikarjem, kar je lahko samo v škodo uporabnika.

Kakšne napake najpogosteje opazite pri strankah, ki se ogrevajo z enosobnimi pečmi na les?

Pomanjkljivosti ugotavljamo kar pri 80 odstotkih vgrajenih peči: gre bodisi za slab, star ali dotrajan dimnik, slabo vgrajeno peč, peč nima popolne dokumentacije, vgrajujejo se celo peči, ki jih zaradi preseganja emisij očitno nekdo prodaja »pod roko«, odmiki gorljivih materialov niso ustrezni, gorljiva tla pred kuriščem niso zaščitena, niso izpolnjeni pogoji za čiščenje in pregledovanje, dovod zraka ni ustrezno urejen, kuhinjske nape izsesavajo dimne pline iz peči in podobno. Dimnikar na to opozori, uporabnik je to dolžan odpraviti in obvestiti dimnikarja, da preveri odpravo pomanjkljivosti in izda zapisnik o kontrolnem pregledu.

PREBERITE ŠE: Opozorila dimnikarjev je treba jemati resno

Ali ni lani avgusta sprejeta uredba o emisiji snovi v zrak iz malih in srednje velikih kurilnih naprav uredila trga s tovrstnimi pečmi?

Trg ne bo urejen, dokler država ne bo nadzirala dogajanja na terenu, pri uporabnikih. Največ napak se namreč dogaja za štirimi stenami, doma, kamor lahko v avtomobilskem prtljažniku pripeljemo peč iz tujine, rabljeno kupimo na Bolhi in podobno. Zato je strokovni nadzor nad dimnikarji nujen in ga Sekcija dimnikarjev pri OZS vedno znova izpostavlja, namesto da smo dimnikarji deležni administrativnega pregledovanja oblike zapisnikov.

Kaj je pri pečeh kot izdelkih najpogostejša pomanjkljivost?

Predpisi določajo izkoristek peči, emisije dimnih, prašnih delcev in ogljikovega monoksida, slaba ali nepopolna so navodila za vgradnjo in uporabo, navodila so celo v tujem jeziku in jih nihče ne razume, peči tudi nimajo oznak in deklaracij, zato sploh ni mogoče pridobiti osnovnih podatkov o njih in podobno.

Kakšna so najpogostejša tveganja za varnost ljudi?

Lahko pride do uhajanja dimnih plinov v prostor (zastrupitve, zadušitve), do požarov katranskih oblog, lahko se pregreje les ob peči ali dimniku, dimni plini lahko uhajajo skozi okna, kuhinjska napa lahko izvleče dimne pline iz peči v prostor, problem je priključitev več nezdružljivih peči na isti dimnik. Nevarne so tudi previsoke emisije, saj poslabšujejo kakovost zunanjega zraka.

Ali v prostoru, v katerem je vgrajena enosobna kurilna naprava, sploh lahko uporabljamo napo?

Obtočna napa na ogleni filter ni problematična, napo, ki zrak izsesava, pa lahko uporabljamo samo, če je peč neodvisna od zraka v prostoru in je njeno kurišče tesno zaprto. Pogojno je mogoče uporabljati napo pri peči, odvisni od zraka v prostoru, če je s tehničnimi sredstvi preprečeno sočasno obratovanje ali če je zrak urejen tako za potrebe nape kot potrebe peči. Zahteve o absolutni tesnosti kurišča, za katero jamči proizvajalec, in samodejnem zapiranju vsebujejo npr. nemški predpisi, ki so primer dobre prakse, nakazujejo pa tudi prihajajočo prakso, ki se deloma že odraža v slovenskih predpisih.

Ali se kakovost zgorevanja pri ročnem nalaganju goriva razlikuje?

Avtomatsko nalaganje je bolj nadzorovano, pri njem je dovod zraka optimalen glede na dovod goriva. Vseeno pa ne moremo trditi, da je ročno nalaganje v osnovi slabše, če znamo kuriti. Nekdaj so to veščino obvladali vsi, saj so bili od nje odvisni, danes pa to ni več pravilo.

Kakšna so pravila kurjenja s poleni?

Les mora biti suh (vlažnost pod 20 odstotki), polena dimenzij, kot jih navaja proizvajalec peči, v kaminskih pečeh in kaminih se večinoma priporoča netenje drv od vrha navzdol, ravno obratno od nekdaj prevladujoče prakse netenja v slogu »indijanskega ognja«. Če se nalaga od velikih plen proti manjšim in se zakuri na vrhu, je gorenje lep­še in povzroča manj emisij. Držati se moramo tudi proizvajalčevih napotkov o številu polen na enoto časa, pa dovoda zraka ne smemo zapirati. Napotki so objavljeni tudi na spletnih straneh ministrstva za okolje in prostor, veliko informacij ima prav tako Gozdarski inštitut Slovenije.

Kakšne so vaše izkušnje z rednostjo čiščenja peči na drva? Ali uporabniki upoštevajo en redni pregled ter dve do štiri čiščenja v kurilni sezoni?

Žal ne upoštevajo. Izgubijo se v svojem službenem in domačem tempu, v najboljšem primeru pokličejo dimnikarsko službo enkrat na leto na podlagi obvestil, ki jim jih samoiniciativno pošiljajo dimnikarska podjetja. Pogosto jih šele težave spomnijo, da bo treba ukrepati. Odkar dimnikarska dejavnost ni več javna služba, temveč tržna dejavnost, je pogostost dimnikarskih obiskov zelo upadla in utopično bi bilo pričakovati, da bodo državljani sami poskrbeli za rednost storitev – čeprav so te predpisane na čisto enak način kot prej. Ker gre za preventivno in nujno dejavnost, tega ni mogoče reševati tako, da se določila objavijo v zakonskih členih, se hkrati predpišejo kazni, za strokovni nadzor nad dimnikarji in nadzor nad rednim izvajanjem storitev pa se ne poskrbi.