Takrat je namreč Sonce na nebu navidezno na točki obrata na južnem povratniku, pri nas pa zahaja na najbolj južni točki v letu in je tudi čez dan najnižje na nebu. Ta astronomski dogodek lahko razložimo z nagibom Zemljine vrtilne osi glede na ravnino njene tirnice.
Medtem ko bo v soboto, enaindvajsetega, dan trajal 8 ur in 38 minut, bo v nedeljo že za minuto daljši, in to popoldne, pred sončnim zahodom.
Čas zimskega sončnega obrata je bil v preteklosti pri mnogih ljudstvih povezan s praznovanji prihoda svetlobe in novega cikla življenja, ki so danes vpletena v različne religije in običaje. Z njim so bili povezani tako življenjski ritmi rastlin, živali in človeka.
Na ljudi količina dnevne svetlobe na subtilni in fiziološki ravni še vedno vpliva, vendar se tega v letih življenja, ko nam čas najbolj hitro teče in smo najbolj vitalni, najmanj zavedamo. Umetna svetloba nam namreč omogoča precejšen del običajnih dejavnosti in spreminja tudi naš naravni bioritem.
Na simbolni ravni pa ljudi Sončev obrat vseeno vznemirja. Morda ker se približuje božič, konec leta, ker so energije drugačne in si po kulminaciji želimo spremembe, umiritve? Kakorkoli, če so nekdaj naši predniki v opazovanju sonca ozirali v nebo, jih danes več brska po spletnih straneh astronomskih društev, Agencije za varstvo okolja (ARSO), zapisih njenih vremenarjev, nekateri tudi astrologov.
V nekaterih gorenjskih krajih in na Notranjskem je dan pred nastopom letošnje zime nasul malce snega, vremenoslovci pa ga napovedujejo tudi na prehodu v božični teden. A podnebne spremembe močno spreminjajo podobo zime v Sloveniji: snežne padavine so čedalje skromnejše, kar Slovencem ne jemlje le smuke, temveč povečuje izsušenost kmetijskih zemljišč v začetku rastne sezone, močno se dvigajo tudi povprečne zimske temperature.
Medtem ko je bila pri nas, odkar se opravljajo meritve najhladnejša zima doslej leta 1962/63 (povprečje – 5,5 °C), je bilo najtopleje pozimi 2006/07 (+ 3,1 °C). Lanska zima je pa že sedma toplejša od normalne ravni.