Predstavljajte si torbo, ki je dovolj močna za prenosni računalnik in steklenico z vodo, ko je že zelo obrabljena, pa jo preprosto vržete v kompostnik. In čeprav je iz usnja, ni bila za njeno izdelavo ubita nobena žival. Vegansko usnje je kot sveti kelih trajnostne mode in iskanje ustreznega vira ni daleč – v gozdnih tleh.

Iz micelija (podgobje) že izdelujejo oblačila, torbe in pasove za ure. Pridelava micelija ima precej nižji ogljični odtis od plastike ali tekstila živalskega izvora, hkrati pa ne obremenjuje narave tako kot tisti odpadki, ki pristanejo na smetiščih. Čeprav proizvodi iz micelija še niso na voljo na prodajnih policah, ima material po mnenju strokovnjakov ogromen potencial, da zamaje trg usnja živalskega ali sintetičnega izvora.

Mednarodna industrija usnja je vredna 85 milijard evrov letno. Usnje živalskega izvora je večinoma odvisno od živinoreje, ki pa je ena izmed največjih onesnaževalk okolja. Pri predelavi usnja uporabljajo strupene kemikalije. Usnje sintetičnega izvora je narejeno iz polivinilklorida (PVC) in poliuretana (PU). Sama proizvodnja je okolju manj škodljiva kot proizvodnja usnja živalskega izvora, a zahteva uporabo določenih strupenih kemikalij in fosilnih goriv. Tako kot večina izdelkov iz plastike pa v naravi propada več stoletji. Vegansko usnje proizvajajo tudi iz ananasovih vlaken in iz kaktusa.

S slednjim se ukvarja tudi slovenska oblikovalka Neli Štrukelj.

Možnosti oblikovanja, barvanja in hitra rast

Na otip je vegansko usnje toplo in prav nič podobno sintetičnemu, je za CNN dejal specialist za glive Antoni Gandia. Vegansko usnje iz micelija ima videz vlaken, kar je značilno za usnje živalskega izvora, poleg tega pa je polno drobcenih nepravilnosti, ki jih številni pogrešajo pri usnju sintetičnega izvora.

Micelij vzgajajo na žagovini ali melasi in nato predelajo v material, podoben usnju. Lahko ga barvajo, vanj vtisnejo različne vzorce in proizvedejo v velikosti do 2,5 kvadratna metra, poročajo v članku, objavljenem v glasilu Nature Sustainability. Tudi sama rast micelija se odvija izredno hitro – malo dlje od tedna dni.

Eden izmed največjih izzivov proizvodnje tovrstnega usnja je, kako zagotoviti enakomerno debelino, videz in barvo. Strokovnjaki pa se ukvarjajo tudi z iskanjem ravnotežja med trajnostjo in biorazgradljivostjo. Prvi prototipi so obetavni, a še niso produkti, ki bi jih lahko prodajali. Sam proces primerjajo s proizvodnjo lycre (elastično in gladko pletivo, ki se uporablja za športna oblačila, drese, kostume, pajkice, majice, kopalke ipd.), za katero so potrebovali več kot deset let, da so jo razvili in predstavili modni industriji.