V naselju dobrodošle avtohtone drevesne vrste

Ker je Slovenija med najbolj gozdnatimi državami v Evropi in je z 58-odstotno pokritostjo tal z gozdom na tretjem mestu, takoj za Švedsko in Finsko, bo imela kampanja za tri milijarde dodatnih dreves v EU do 2030 pri nas drugačne poudarke kot v državah, kjer bi bilo povečevanje gozdnih površin dobrodošlo.

Ključno je, da sadimo avtohtone drevesne vrste, ki so prilagojene na naše razmere in so del našega naravnega okolja, pravijo strokovnjaki. 

Tudi naši gozdovi, v katerih raste 71 avtohtonih drevesnih vrst, so izpostavljeni višjim temperaturam, ki omogočajo prihod novih bolezni, hitrejše razmnoževan­je škodljivcev in širjenje tujerodnih vrst, sušam, drugačni razporeditvi padavin, požarom in čedalje pogostejšim ujmam, zato strokovnjaki z Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) opozarjajo predvsem na nujnost zaščite gozdov, ki jih imamo zdaj, na takšno gospodarjenje, ki bo povečevalo njihovo odpornost ter ohranilo samoobnovitveno sposobnost v pretežnem delu gozdov in naravno biotsko pestrost.

PREBERITE ŠE: KOLUMNA: ODPADLO LISTJE JE VELIKA TEMA

Gozdovi močno vplivajo na okolje daleč zunaj svojih meja in so tako na globalni kot lokalni ravni ključni pri blaženju posledic podnebnih sprememb, hladijo ozračje, uravnavajo zračno vlago, čistijo zrak, varujejo tla pred erozijo, pripomorejo k uravnavanju vodnega režima in kakovosti vode, pa tudi k zmanjševanju hrupa in širjenja škod­ljivih snovi, ki jih človek povzroča s svojimi dejavnostmi, varujejo pred poplavami in plazovi ter so življenjski prostor številnih živali.

Zaradi vse pogostejših spomladanskih sušnih obdobij je jesen bolj priporočljiva za sajenje novih dreves, saj lahko pomanjkanje vlage v obdobju takoj po posaditvi ogrozi mlada drevesa. 

Mnoge od teh funkcij opravljajo tudi drevesa zunaj strnjenih gozdnih sestojev. Medtem ko na javnih površinah za zasajanje in oskrbo dreves skrbijo strokovne komunalne službe, posameznikom, ki bi na vrt ali večjo parcelo radi zasadili drevesa, v poplavi ponudbe na trgu primanjkuje verodostojnih informacij o tem, katere vrste so primerne glede na krajevne klimatske razmere, značilnosti tal, kakšno funkcijo lahko opravljajo, kakšne so v naseljih njihove omejitve in kako jih dolgoročno oskrbujemo.

KAKO SE VKLJUČIMO V EVROPSKO KAMPANJO

EU je začela kampanjo Tri milijarde dodatnih dreves v EU do 2030. V pobudo se lahko vključi vsakdo – posameznik, organizacija in skupnost. Posameznik lahko posadi drevo na svojem zemljišču in ga zabeleži v odprti aplikaciji MapMyTree. Druga možnost je, da se udeleži akcij zasajanja dreves, ki jih pripravljajo občine in različne organizacije.

Vsebino omogoča Evropska komisija, Predstavništvo v Sloveniji. Povezava vodi na spletno stran oglaševalca.

Na ZGS smo se zato obrnili za pojasnila na najpogostejše dileme. Med drugim nas je zanimalo, ali je smiselno in zaželeno, da v mestnem in podeželskem okolju zunaj gozdov sadimo vrste dreves, značilne za slovenski gozd. Ključno je, da uporabimo avtohtone drevesne vrste, ki so prilagojene na naše razmere in so del našega naravnega okolja, pravijo strokovnjaki. Zaradi opraševanja večine drevesnih vrst na velike razdalje s tem ohranjamo tudi genetsko pestrost gozd­nih drevesnih vrst, kar je glavno jamstvo preživetja gozdov v podnebno nestabilnem okolju.

Kakšne omejitve imajo mestna drevesa

Toda v primerjavi z gozdom v urbanih okol­jih stopajo v ospredje še druge lastnosti dreves, na katere moramo biti pozorni in lahko pomenijo omejitve: količina in vrsta peloda (alergije), to, ali se bo koreninski sistem lahko dovolj razrasel v podlago, da bo drevo stabilno, kako bo prenašalo sušo, ki je v urbanem okolju izrazitejša … V zvezi s funkcijo, ki jo bo drevo opravljalo (npr. senčenje bivalnega dela vrta, otroškega igrišča ali parkirišča), moramo upoštevati krhkost vej, odpadanje plodov, obliko krošnje, njegovo markantnost, življenjsko dobo, sposobnost prenesti onesnaženje itd.

Najpogostejši napaki pri sajenju dreves sta neupoštevanje velikosti, ki jo bo drevo doseglo v odrasli dobi, in slaba oskrba z vodo.

Sajenje avtohtonih drevesnih vrst ima seveda bistvene prednosti pred vnašanjem drugih vrst, saj so bolje prilagojene podneb­ju in rastišču ter navadno tudi odpornejše proti boleznim in škodljivcem, pravijo na ZGS. Med največjimi napakami pri sajenju gozdnih dreves zunaj gozdov pa navajajo poleg neupoštevanja prej naštetih lastnosti posamičnih vrst nepravilen način in mesto sajenja, ki je izbrano tako, da drevesu ne omogoča uspešne rasti. Največja problema pri tem sta neupoštevanje velikosti, ki jo bo drevo doseglo v odrasli dobi, posledica česar je neprimerno, korenito obrezovanje, in slaba oskrba z vodo.

Najbolj primeren čas za sajenje dreves je poz­no jeseni ali zgodaj spomladi. Zaradi vse pogostejših spomladanskih sušnih obdobij je jesen bolj priporočljiva, saj lahko pomanjkanje vlage v obdobju takoj po posaditvi ogrozi mlada drevesa. Drevesa z golo korenino sadimo v času mirovanja vegetacije do začetka brstenja spomladi. Če so sadike v loncu, jih lahko presadimo na prosto tudi v vegetacijskem obdobju, razen v času poletne vročine.

Z rezjo lahko odstranimo največ desetino krošnje

Večina ključnih arborističnih ukrepov se opravi pri mladih drevesih, pozneje pa so pri oblikovanem drevesu potrebni samo še vzdrževalni ukrepi. 

V zvezi s pogostim neprimernim obžagovanjem dreves navajamo besede Matjaža Mastnaka, svetovalca v Arboretumu Volčji Potok, po izobrazbi diplomiranega inženirja gozdarstva, s katerim smo se o mestnih drevesih pogovarjali v intervjuju Nedopustno je drevesu odvzeti več kot desetino krošnje.

»Zmotno je prepričanje, da je odrasla drevesa treba obžagovati, pri njih moramo odstraniti le zalomljene in odmrle veje, ki lahko zgrmijo na tla, in nepravilnosti v rasti. Začne se seveda s tem, da so pravilno izbrana, v nasprotnem prerastejo prostor, ki smo jim ga namenili,« pravi sogovornik. Po njegovih besedah je za ravnanje z mestnimi drevesi pristojna stroka arboristika, ki zna drevo pravilno izbrati, posaditi, oskrbovati in pravi čas odstraniti. Last­niki seveda imajo pravico, da delajo po svoje, vendar lahko to delajo prav ali pa narobe.

Zakaj naj ima drevo eno deblo

»Drevo mora imeti eno deblo, ker je to najbolj varno. Vsa mesta, kjer se deblo razveji, so potencialne točke lomov. Če med debloma ostane ujeta skorja, se zaradi debelinske rasti vztrajno odrivata. Toda to in druge nepravilnosti se da odpraviti že z ročnimi škarjami – večina ključnih arborističnih ukrepov se torej opravi pri mladih drevesih. Pozneje so pri oblikovanem drevesu potrebni samo še vzdrževalni ukrepi. Nobenemu odraslemu drevesu ne smemo odvzeti hkrati več kot desetino krošnje, pri zelo hitro rastočih vrstah do petino. Stroka namreč pravi, da če drevo že obrezuješ, moraš to početi redno, tj. na tri, pet, največ deset let, da povzročiš majhne rane, ki jih drevo lahko hitro in brez težav zapre. Večje ko so rane, prej se pojavi trohnoba, ki bo razkrojila osrednji lesni cilinder, preden bo lahko lub­je rano zaprlo. Najprimernejši čas za arboristične ukrepe je vegetacijska sezona, ker se v drevesu takrat takoj aktivirajo zaščitni mehanizmi, medtem ko v času mirovanja dreves ni ovir za vdor povzročiteljev trohnobe skozi rane,« navaja Mastnak.

O nerazumevanju vloge dreves v naseljih priča po njegovih besedah tudi obrezovanje iglavcev. »Obstaja nerazumljiva želja, da bi odraslim iglavcem dvignili krošnje. To je značilna napaka pri omorikah, saj je njihova glavna okrasna vrednost to, da so tudi v starosti zelene do tal. Če je drevo preveliko, ga je treba v celoti požagati in mu s tem privoščiti dostojanstven konec. Namesto njega pa posaditi manjše.«