Poraba kurilnega olja raste

Kurilno olje se je v slovenskih gospodinjstvih tako uveljavilo, da se nekateri strokovnjaki za energijo strinjajo, da bi le občuten dvig njegove cene – po njihovem mnenju bi moralo postati najdražje gorivo – prisilil uporabnike, da razmislijo o drugih, okoljsko sprejemljivejših virih energije za ogrevanje.

Kurilno olje je derivat nafte, pri zgorevanju katerega nastaja v primerjavi z drugimi energenti največja količina ogljikovega dioksida. To je prvi in najpomembnejši razlog, da bi morali njegovo uporabo postopoma zmanjšati in z leti tudi opustiti. Poleg tega je njegova količina dolgoročno omejena, tretji razlog pa je energijska odvisnost države, saj vse kurilno olje uvozimo. Med cilji, ki jih je postavila vlada za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, je tudi to, da bi do leta 2020 opustili rabo vseh fosilnih goriv z izjemo zemeljskega plina v soproizvodnji električne energije in toplote. Do takrat bi morali fosilna goriva, predvsem kurilno olje, uporabljati čim bolj učinkovito.

Bistvenih razlik med ponudbo na trgu ni

To pomeni, da je treba uporabljati najbolj kakovostno ekstra lahko kurilno olje in tehnološko najbolj izpopolnjene in učinkovite kurilne naprave ter primerno skrbeti za njihovo vzdrževanje in hranjenje goriva. Kakovost kurilnega olja se lahko pri različnih ponudnikih nekoliko razlikuje. Zato je dobro, da kupec preveri oziroma od ponudnika zahteva podatke o kurilni vrednosti, vsebnosti žvepla in temperaturi, pri kateri je olje še v tekočem stanju. Predpisano je, da mora biti olje tekoče vsaj še pri minus devet stopinjah Celzija. Še bolje je, da ohrani tekoče stanje tudi pri bistveno nižjih temperaturah. Vendar kot pravijo na ministrstvu za okolje in prostor in na ministrstvu za gospodarstvo, okoljski predpis – uredba o fizikalno-kemijskih lastnostih tekočih goriv iz leta 2006 – določa lastnosti goriv z vidika varstva okolja oziroma zmanjševanja onesnaževanja zraka, zato morajo dobavitelji zagotoviti predpisane zahteve za vsa goriva. Torej se med seboj ne morejo bistveno razlikovati in odstopati po kakovosti, ki jo z monitoringom goriv preverjajo pooblaščeni izvajalci.

Ekstra lahko kurilno olje pridobivajo iz surove nafte in je sestavljeno iz približno 86 odstotkov ogljika in 14 odstotkov vodika. V sledovih vsebuje še žveplo, kisik, vodo in koksni ostanek. Vsebnost žvepla je standardizirana in predpisana v odredbi o kakovosti tekočih goriv glede vsebnosti žvepla, svinca in benzena. V ekstra lahkem kurilnem olju ga ne sme biti več kot 0,20 odstotka. Kurilnost energenta mora biti najmanj 10,08 kWh/l, po podatkih na primer Petrola pa je kurilnost njihovega produkta nekoliko višja in se giblje od 10,13 do 10,17 kWh/l. V podjetju so povedali, da je kurilnost tega energenta odvisna od osnovne kemijske sestave, torej od deleža ogljika, vodika, kisika in žvepla. Bistvenega odstopanja med različnimi dobavitelji sicer ni, vendar v Petrolu poudarjajo, da kakovost kurilnega olja zagotavlja predvsem možnost sledljivosti celotne prodajne verige, torej izvora od nabavnega vira, procesov, v katerih energentu dodajajo različne aditive, in vse do končnega kupca.

Dodatki za boljše zgorevanje in manj CO2

Aditive dodajajo kurilnemu olju, da bi izboljšali nekatere njegove lastnosti. V podjetju OMV Slovenija pravijo, da njihovo ekstra lahko kurilno olje vsebuje aktivne učinkovine, ki omogočajo boljši izkoristek pri zgorevanju in hkrati zagotavljajo daljše delovanje kurilne naprave. Ti dodatki preprečujejo, da bi v olju zaradi njegove občutljivosti na dnevno svetlobo, kisik in druge zunanje vplive nastale usedline, ki lahko povzročijo zamašitev filtrov v kurilni napravi. Zmanjšanje količine usedlin, ki običajno nastajajo tudi zaradi skladiščenja olja, pomeni manj saj in manj škodljivih emisij v obliki trdnih delcev. Dodatki prav tako zagotovijo, da šoba na gorilniku ostane čista, zaradi česar je zgorevanje bolj enakomerno, kurilna vrednost olja pa višja, še pojasnijo v podjetju.

Podobno velja za ekstra lahko kurilno olje podjetja Petrol, kjer pravijo, da z dodatki ohranjajo čistost sistema, izboljšajo zaščito pred korozijo in staranjem goriva. To vpliva na stanje in življenjsko dobo kurilnega sistema in zagotavlja boljši izkoristek zgorevanja, hkrati pa po njihovih navedbah tako zmanjšamo rabo energenta in stroške vzdrževanja, manj pa tudi obremenjujemo okolje z izpusti ogljikovega dioksida. Kakšne dodatke natančno dodajajo v posamezno kurilno olje, nismo izvedeli, saj je to očitno poslovna skrivnost vsakega posameznega dobavitelja. Strokovnjaki na GI ZRMK opozarjajo, da moramo pred nakupom preveriti tudi, ali je v olju sredstvo za označevanje (najmanj 20 mg/l), ki z značilno rdečo barvo zagotavlja prepoznavnost energenta. To je nujno, saj je kurilno olje gorljiva in eksplozivna tekočina.

Skladiščimo ga lahko v stanovanju, kleti ali pod zemljo

Ekstra lahko kurilno olje hranimo v različnih rezervoarjih in sodih različnih velikosti. Posode za hranjenje imamo lahko v stanovanjskem delu, v nestanovanjskih prostorih v pritličju ali kleti oziroma v posebnih prostorih zunaj stavbe ali na dvorišču. Vendar je treba upoštevati določene omejitve o velikosti rezervoarjev oziroma posod.

Tako še vedno velja, da so lahko posode za kurilno olje, ki jih imamo v stanovanjih, največ 25-litrske, skupaj pa lahko v stanovanju hranimo največ 50 litrov tega energenta. Posode morajo biti iz nelomljivega in za olje nepropustnega materiala. V kleteh in skupnih pritličnih prostorih v večstanovanjskih stavbah lahko hranimo le do 200 litrov olja na stanovanje oziroma dva tisoč litrov na posamezno stopnišče v stanovanjskem bloku. Seveda morajo posode in prostori ustrezati vsem varnostnim predpisom, predvsem pa o požarni varnosti. V prostorih zunaj večstanovanjskih hiš lahko hranimo do tisoč litrov olja na stanovanje. Prostori morajo biti vsaj pet metrov oddaljeni od drugih stavb in ograjeni s stenami iz ognjevarnega ter za olje nepropustnega materiala.

Največkrat pa kurilno olje hranimo v podzemnih in betonskih rezervoarjih. Če so ti vkopani neposredno v zemljo, morajo imeti dvojno steno, ki varuje pred izlitjem, in biti opremljeni s posebno kontrolno napravo, ki z zvočnim signalom opozori na izlitje. Vkopani morajo biti vsaj meter pod površino zemljišča in vsaj dva metra oddaljeni od zunanjega zidu stavbe, v kateri je kotlovnica, ter od vodovoda in plinovoda. Če je rezervoar vgrajen v betonsko jamo, je njegova stena lahko enojna, izdelan pa mora biti iz jeklene pločevine ali umetne snovi. V jami mora biti urejeno zračenje, prav tako mora imeti dve odprtini, eno za polnjenje goriva in drugo za dostop vanjo. Zaprti morata biti z dvojnim pokrovom. Poudariti je treba še, da morajo biti vsi rezervoarji in druge posode za hranjenje kurilnega olja atestirani.

Pri novogradnjah je načrt za postavitev ali vgradnjo rezervoarja del načrtov projektne dokumentacije. Projektanti se ravnajo po predpisu o požarni varnosti, ki je leta 2005 nadomestil stari jugoslovanski pravilnik o spravljanju in hrambi kurilnega olja. Ta mesec pa je začela veljati nova uredba o skladiščenju nevarnih tekočin v nepremičnih skladiščnih posodah, vendar ureja le varnost in tehnične zahteve za skladišča, večja od 40 kubičnih metrov. Tako velikih hranilnikov pri individualnih stanovanjskih hišah navadno nimamo.

Rezervoar je treba očistiti vsakih pet let

Za boljšo učinkovitost ogrevalnega sistema je treba skladišče goriva ustrezno vzdrževati. Pri Petrolu in OMV pravijo, da ga je treba vsakih pet oziroma najmanj vsakih sedem let ustrezno očistiti, saj se v tem času kljub čistosti energenta na dnu nabere nekaj usedlin in vode. Težava nastopi, ko te usedline dosežejo nivo sesalnega koša, skozi katerega se olje sesa po napeljavi do gorilnika v kurilni napravi. Umazanija bo skupaj z oljem prišla do gorilnika in zamašila sistem ter onemogočila njegovo delovanje. V obeh podjetjih opozarjajo, da rezervoarje lahko čistijo le za to usposobljene osebe oziroma podjetje, ki mora poskrbeti tudi za varno uničenje odpadnih nečistoč.

Kurilno olje se pretvarja v toploto z zgorevanjem v visoko- in nizkotemperaturnih oljnih kotlih ter kondenzacijskih kotlih. Ti se razlikujejo po kakovosti zgorevanja in s tem izkoristku energenta, oboje pa vpliva na porabo goriva in izpust ogljikovega dioksida. V čem natančno se razlikujejo posamezne vrste oljnih kotlov in zakaj bi kurilno olje morali uporabljati zgolj v kondenzacijskih napravah ter katere so najnovejše tehnologije na tem področju, bomo pojasnili v članku o oljnih kurilnih napravah prihodnji teden.

Delo in dom, 13. januar 2010