Montažne hiše: toplotno izolirane in varne pred vlago

Lastniki montažnih hiš se srečujejo s podobnimi težavami kot lastniki zidanih, po besedah sogovornikov imajo menda celo manj težav, če je bila konstrukcija lesene hiše ustrezno načrtovana in postavljena. Kakor pravi Ivan Grašič iz Jelovice, kjer izdelujejo montažne hiše že 60 let, nimajo podatkov o večjih težavah z nosilno konstrukcijo. Največja grožnja je tako vlaga, ki lahko prodre v zunanje in notranje stene. Če je je dovolj in je v stenah dolgo, bo poslabšala mehanske lastnosti lesa in zmanjšala učinkovitost vgrajene izolacije. Posledica bo propadanje konstrukcije, luščenje ometa, razvoj plesni in večja potratnost hiše. Vlaga prodre v stene na različne načine, pot do tja pa najde zaradi različnih vzrokov.

Posledice poplav in izliva vode odpravimo hitro

Največkrat je razlog slaba ali pomanjkljiva zaščita konstrukcije pred vlago, drugi razlog pa je slabo vzdrževanje, ko lastniki na primer ne odmašijo žlebov ali slabo vzdržujejo vodovodno napeljavo in tako dovolijo, da se voda zliva v in na stene, pravi Blaž Dolinšek z Gradbenega inštituta ZRMK. Razlog so lahko tudi poplave, lahko pa v zunanje stene prodre kapilarna vlaga, ker pri gradnji ni bila dovolj natančno izvedena hidroizolacija talne plošče na stiku z zunanjimi stenami, doda Nataša Teraž iz podjetja Lumar. Ukrepati je treba hitro, saj lahko dolgotrajna vlaž­nost pusti nepopravljive posledice, še pravi Dolinšek.

Posegi niso zahtevni niti dragi. Les in drugi v montažno hišo vgrajeni organski materiali se po izkušnjah iz ene od skeletnih hiš, ki jih je zalila voda, sušijo dvakrat hitreje kot estrihi in betonska talna plošča, pojasni Miro Škvorc iz Ekoprodukta. Steno montažne hiše, ki jo je zajela poplava ali pa je voda posledica izliva iz vodovodne napeljave, je treba, po besedah Blaža Dolinška, prerezati približno 40 centimetrov više, kakor sega vlaga. V naslednjem koraku se na zunanji strani, če je voda namočila tudi fasado, odstrani zaključna fasadna obloga, na notranji pa notranja, prav tako je treba odstraniti vse druge navlažene plasti s toplotno izolacijo vred. Ostane le lesena konstrukcija. To je treba posušiti z razvlažilniki, ki pihajo topel zrak in odstranjujejo vlago iz prostora. Les se mora osušiti toliko, da je v njem izmerjena vlažnost manj kot 18 odstotkov, pojasjuje Nataša Teraž, potem pa znova namestijo toplotno izolacijo in parno oviro, ki mora biti dobro zatesnjena, ter stene zaključijo s stenskimi in fasadnimi oblogami.

Lahko se odločimo tudi le za odstranitev zaključnih oblog, vse druge plasti v steni pa sušimo, vendar kakor pravi Miro Škvorc, sta najem sušilnika oziroma razvlaževalnika in porabljena električna energija zaradi dolgotrajnejšega sušenja lahko dražja, kakor če mokre materiale s toplotno izolacijo vred odstranimo in nadomestimo z novimi.

Sušenje betona in odprava kapilarne vlage zahtevnejša

Večja težava kot sanacija mokrih sten je sušenje estrihov in talne plošče. V tla je treba izvrtati luknje in vanje vstaviti cevi razvlaževalnika, po katerih se vpihuje topel zrak, pravi Ivan Grašič. Če je vlaga že prodrla iz tal v notranje stene, je treba odstraniti še kotne letve in omogočiti kroženje zraka med stenami in tlemi, doda sogovornik in pojasni, da v teh primerih vlaga najbolj omoči spodnji leseni venec, ker je med steno in estrihom narejena fuga. Ta je nujna zaradi krčenja in raztezanja estriha in zaključnih talnih oblog. Navrtanje lukenj v estrih in tudi izolacijo – običajno je to ekstrudirani polistiren – pod njim ter vpihovanje toplega zraka vanje je nujno, se strinja Miro Škvorc, ki pravi, da vlaga v nasprotnem primeru lahko dvigne oboje in popolnoma uniči bivalne prostore.

Še zahtevnejša je sanacija kapilarne vlage. Težavo mora odpraviti za to usposobljen strokovnjak, ki prereže stik med talno ploščo in zunanjo steno ter v režo vbrizga ali vgradi hidroizolacijo, pravi Nataša Teraž.

Dodatna toplotna izolacija in nova okna

Večino montažnih hiš, ki so bile postavljene pred 15 in več leti, je treba tudi energijsko sanirati. Izboljšava toplotnih lastnosti hiše, s katerimi dosežemo manjše toplotne izgube in zato porabimo manj energije za ogrevanje, je, kakor pravi Miha Praznik iz Gradbenega inštituta ZRMK, zelo podobna kot pri zidanih hišah. Na zunanje stene je treba namestiti dodaten sloj toplotne izolacije in nov zaključni fasadni omet, zamenjati je treba okna in dodatno toplotno izolirati ostrešje. Edina težava se lahko pojavi pri menjavi oken, če želimo, da bi bila ta večja, kakor so obstoječa. Starejše montažne hiše so bile sestavljene iz malookvirnih plošč, dolgih največ 120 centimetrov, pravi Ivan Grašič. Tem dimenzijam so bile prilagojene tudi okenske odprtine, zato je treba pri vgradnji večjega okna poskrbeti za ustrezno statično ojačitev oziroma premostitev okenske odprtine, še doda sogovornik. Nova okna naj imajo toplotno prehodnost največ 1,0 W/m²K, vgrajena pa naj bi bila po sistemu RAL-montaže, pravita Praznik in Teraževa. Zelo pomembno je, da je vgradnja kakovostna in da so pravilno zaključeni tudi detajli pri izolaciji okenskih špalet, saj so to sicer mesta s slabo zrakotesnostjo ter toplotnimi mostovi, še doda Teraževa.

Za vgradnjo novih večjih oken in tudi druge posege pri energijski sanaciji, pri katerih je treba posebej preveriti statiko objekta, je najbolje poklicati kar strokovnjake iz podjet­ja, ki je hišo postavilo, se strinjata Teraževa in Grašič. Proizvajalec najbolje ve, kakšen je sistem gradnje in kako je treba konstrukcijo ojačiti, da po opravljenem posegu ne bo večjih in usodnejših težav. Poleg vgradnje večjih oken gre še za namestitev dodatne toplotne izolacije na medetažno ploščo proti neogrevanemu podstrešju in na ostrešje. V obeh primerih ter tudi pri vgradnji toplotne izolacije na zunanje stene je treba preveriti gradbenofizikalne lastnosti posameznega elementa, se strinja Miha Praznik. Pomembno je, da bo z vgradnjo nove toplotne izolacije in namestitvijo parne ovire ali zapore sistem difuzijsko odprt.

Toplotna izolacija z večjim faznim zamikom

Za dodatno toplotno izolacijo lahko izberemo kateri koli toplotnoizolacijski material, pravi Grašič, vendar poudarja, da je bolje izbrati material z večjim faznim zamikom, kot so na primer mineralna volna, lesne vlak­nenke ali celuloza. Fazni zamik je lastnost materiala, koliko časa lahko zadrži toploto oziroma v kolikšnem času jo bo začel oddajati v hladnejši prostor. Pozimi je pomembno, da jo čim pozneje začne oddajati skozi steno na prosto, torej da preprečuje prehod toplote in toplotne izgube, poleti pa nasprotno, da čim dlje zadržuje toploto v steni, preden jo odda v prostor, s čimer preprečuje pregrevanje hiše. V montažni hiši, ki v konstrukciji nima drugih materialov, ki bi akumulirali toploto in jo dovolj dolgo zadrževali, je še toliko bolj pomembno, da to vlogo prevzame toplotna izolacija z zadostnim faznim zamikom.

Na zunanje montažne stene se toplotna izolacija, ki je v obliki plošč, namesti kot na zidane in zaključi z eno od zaključnih fasadnih oblog. Lahko pa se odločimo tudi za toplotno izolacijo v razsutem stanju, na primer za celulozne ali lesne kosmiče. V tem primeru je treba na zunanji steni narediti novo konstrukcijo, v katero vpihamo toplotno izolacijo, ter jo zapremo z eno od izolacijskih plošč, na kateri naredimo še zaključno fasadno oblogo, pojasni Škvorc. Priporočena debelina toplotne izolacije je vsaj 15 centimetrov, s čimer zadostimo tudi zahtevam Eko sklada za pridobitev nepovratnih sredstev. Ostrešje, pod katerim so bivalni prostori, je treba izolirati pod, nad in med škarniki, tako da je skupaj vgrajene vsaj 25 centimetrov toplotne izolacije. To je treba na spodnji strani zapreti s parno oviro ali zaporo ter zaključno strop­no oblogo, na zgornji pa urediti zračni kanal, pravi Grašič. Toplotno izolacijo ostrešja je najbolj smiselno narediti hkrati z menjavo strešne kritine, meni Praznik. Tako bomo lahko zadostno debelino vgradili le med in nad škarnike ter se izognili vgradnji izolacije podnje, s čimer bi zmanjšali višino mansard­nih prostorov, še doda.

Kakor v vsaki hiši se je treba energijske sanacije tudi v montažni lotiti celostno, se strinjajo sogovorniki. Podobno, kot je treba skrbno načrtovati in izvesti novogradnjo, pri čemer moramo zlasti premisliti izvedbo vseh detajlov, je treba ravnati tudi pri obnovi starejših hiš, je prepričana Nataša Teraž: »Celostna energijska sanacija je kompleksen proces. Tako kot je gradnja pasivne hiše več kot sestavljanje pasivnih elementov, je energijska sanacija hiše več kot dodajanje izolacija na fasadi in morebitna zamenjava oken. Zahteva zadostno znanje in obvladovanje kritičnih detajlov, da se izognemo morebitnemu nastanku plesni, kondenza in drugih napak.«