Pred letom dni so Danci predstavili prvo tiskano hišo, pisarno nepravilnih oblik, ki naj bi pomenila nov korak v gradbeni industriji. Preden so se lotili podviga, so se oglasili tudi v Krškem, pri Jožetu Abramu oziroma podjetju Interelab, kjer imajo blagovno znamko BetAbram, blagovno znamko za 3D-tiskalnike za gradnjo hiš.

Jože Abram in njegova ekipa so bili med prvimi na svetu, ki so idejo o tem, da bi natisnili hišo, začeli uresničevati. Takrat so se s tem ukvarjali v Ameriki, na Kitajskem, Nizozemskem in v Sloveniji. »Ideja se mi je porodila tu, na območju papirnice Krško, kjer je intruder, stroj za prestavljanje materiala, ki deluje ravno nasprotno kot 3D-tiskalnik,« pravi Jože Abram. Zato so se lotili izdelave velikega ekstruderja, ki po načrtu v računalniku premika šobe in nanaša material na predvideno dolžino, širino in višino.

Postopek gradnje

Za prvi tiskalnik so konstruirali nosilce, ki omogočajo 18 metrov dolgo, devet metrov široko in tri metre visoko hišo. »Če bi dodali podstavke, bi lahko hišo povišali še za tri metre,« pravi sogovornik o 3D-tiskalniku, ki so ga na enem od papirniških dvorišč tudi preizkusili. Na asfaltu, brez temeljev, so natisnili kakšen meter visoke stene, ki dokazujejo, da naprava deluje.

Preprosto povedano gre za to, da je mogoče s 3D-tiskalnikom v kratkem času zgraditi stene, ki imajo odprtine za okna in vrata. Stene so v notranjosti prazne oziroma gre za dvojne stene, v katere se potem, ko se strdijo, z višine namesti armaturna mreža, ki zagotovi stabilnost, posebej se ojačajo vogali, dodajo cevi za inštalacije in preklade nad okni in vrati. »Z višine bi lahko vstavili tudi okna in vrata,« pravi Abram, ki doda, da se s statiko stavbe oziroma s tem, kakšne ojačitve bi potrebovale stene, ni ukvarjal: »To je delo, ki ga morajo opraviti za to usposobljeni ljudje že pri projektiranju hiše, potem pa je treba to upoštevati med gradnjo.«

PREBERITE ŠE: Prve hiše na svetu, ki jih bodo natisnili

Beton, s katerim »zida« 3D-tiskalnik, je narejen po recepturi, ki jo uporabljajo v betonarnah. »Posebnost je, da naši tiskalniki uporabljajo običajno granulacijo peska, to je od 0 do 16 milimetrov, podobno kot za estrihe. Da pa beton, ki se tiska v višino, ohranja obliko, se primešajo dodatki za strjevanje,« pravi. Ni posebnost, lahko ga naredijo v vsaki betonarni in pripeljejo do 3D-tiskalnika.

Za običajno hišo, veliko 8 x 9 metrov, bi za tiskanje sten potrebovali okoli 30 kubičnih metrov betona. Najprej bi jo morali izrisati strokovnjaki, ki bi izračunali tudi vse statične elemente in druge posebnosti. Prvi korak bi bila postavitev temeljev, in ko bi se ti osušili, bi se lotili tiskanja. Stene, ki so, kot rečeno, dvojne, bi bile v idealnih razmerah končane v vsega enajstih urah, pravi sogovornik, ki ocenjuje, da bi za postavitev ogrodja hiše v omenjeni velikosti porabili za kakšnih 2500 evrov betona.

Po treh dneh sušenja bi delo nadaljevali; stene bi napolnili z železno mrežo in vertikalnimi vezmi, ki bi jih povezale, pa tudi z inštalacijami. Potem pa bi vmesni prostor zapolnili z betonom ali izolacijskim materialom. Na vrh bi položili posebej oblikovane betonske klade z utorom, jih povezali z mrežo in zalili z betonom. Betonske nosilce za ploščo bi izrisali na tleh in bi bili v enem dnevu suhi. Potem bi jih položili na predvideno mesto, podprli in zalili, nakar bi se plošča sušila 14 dni.

S 3D-tiskalnikom bi lahko izdelali tudi temelje, stopnice in drugo. »Povsem realna je možnost, da bi z njim naredili tudi ploščice,« razmišlja naprej Abram. Če bi imel dovolj časa, bi že izdelal imitacije ploščic, na katerih bi se lahko igral z barvami in vzorci, ki so zbrušeni povsem drugačni, kot je grobi beton: »Beton z dodatki je lahko videti kot teraco ali marmor, odvisno od obdelave. Je pa res, da stroški potem narastejo.«

Streha tiskane hiše je lahko betonska, kar pomeni, da jo stiskajo na tleh, posušijo in dvignejo. Lahko je ravna, lahko je dvokapnica ali kaj tretjega, lahko bi bila povsem klasična. Podobno velja za fasado: 3D-natisnjena hiša bi bila lahko brez fasade oziroma bi jo predstavljala kar stena, ki jo naredi stroj. Lahko pa bi stene dodelali takoj po tiskanju in jih zgladili. Tako so dodelali zgornji del tiskane betonske ribe, ki stoji ob 3D-natisnjenih stenah hiše. Ali pa bi izdelali klasično fasado, da hiša sploh ne bi izstopala …

»Želimo si, da tako natisnjenih hiš ne bi utrjevali le z železom, ampak bi uporabljali tudi druge materiale,« pravi Jože Abram. Zato s strokovnjaki preverjajo uporabo nanoceluloze v betonu, ker ima predelan les osemkrat močnejše lastnosti kot železo. »Nanoceluloza je zelo lahek in močan material,« predstavi Jože Abram projekt, ki je še v povojih.

S svojo ekipo je doslej naredil pet strojev za 3D-tiskanje hiš: trije so v Krškem, pri čemer je del prvega na ogled na dvorišču ob natisnjenih stenah hiše. Največjega, ki meri 24 metrov, pa še izdelujejo. Z njim bo mogoče narediti sto metrov dolgo in 24 metrov široko stavbo.

Drugi tiskalnik je »izgubljen« v Bukarešti, nanj morajo kar pozabiti, ker, kakor prizna Abram, če nimaš izkušenj, si nezaščiten. Enega so prodali v Kalifornijo, kjer si je lastnik z njim že postavil hišo. Njegovo izkušnjo smo želeli predstaviti, vendar se žal ni odzval na naša elektronska sporočila. »Tiskalnik smo mu prodali lani, izdelal je vzorčno hišo v velikosti štiri krat sedem metrov,« pravi Jože Abram o starejšem podjetniku, ki je v Ameriki načrtoval gradnjo 3D-tiskanih hiš.

Cenejši od drugih ponudnikov

Razlog, da se je Američan odločil za nakup v Krškem, je bila verjetno tudi cena naprave. »Nekateri konstruktorji imajo 3D-tiskalnike za hiše ocenjene na pol milijona evrov, pri nas pa je za slabo polovico cenejši,« pravi sogovornik. Napravo so patentirali v Sloveniji, v Evropi ne, ker je postopek zelo drag. Patent pa so vložili tudi v ZDA, kjer postopek še poteka.

Jože Abram še pove, da bi z veseljem po­stavil 3D-tiskano hišo, ki bi imela temelje, streho in vse, kar hiša ima, in bi bila vzorčni primerek. Vendar ekipa, ki se s projektom ukvarja, za to nima denarja. Pa tudi prihod­nosti podjetja Interelab, ki se ukvarja z vzdrževanjem elektronike, ne vidijo v tem, da bi hiše postavljali, ampak da bi stroje, s katerimi bi lahko gradili ceneje in hitreje, izdelovali in prodajali. Bi pa za ustanovitev podjetja, ki bi se ukvarjalo samo s tem, po­trebovali investitorja, ki bi v zgodbo o 3D-tiskanih hišah vložil, po Abramovi oceni, od štiri do pet milijonov evrov.

Potem bi lahko, si zamišlja, sedanji 3D-tiskalnik razvijali naprej in ga tako izpopolnili, da bi popolnoma sam natisnil hišo in navzočnost človeka sploh ne bi bila potrebna. Da bi stroj, ki je že v osnovi zasnovan tako, da lahko poskrbi za zelo raznolike oblike sten in predvsem cenejšo gradnjo, sam tudi nadzoroval odmerjanje oziroma dovajanje betona v šobe, ki se potem premikajo in nekomu ustvarjajo dom.