Lesena montažna hiša: Ko pride narava v prostor

Ker hiša, ki jo mlada družina iz Ajdov­ščine uporablja kot počitniški objekt ob vrnitvah iz tujine, stoji v naravnem okolju, sta se arhitektka Jana Hladnik Tratnik in krajinska arhitektka Tina Lipovž že od vsega začetka zavedali, da bo njena umestitev v prostor ključnega pomena. »Želja investitorjev je bila, da bi bila hiša nekoliko drugačna od drugih. Mislim, da sva jih prepričali z idejo prehajanja narave v notranjost, ki je bila družini zelo všeč,« pravi Tina Lipovž, ki hkrati priznava, da večina naročnikov sploh ne razmišlja o odnosu objekta do prostora in prostora do objekta. Pritrjuje ji tudi Jana Hladnik Tratnik: »Velik poudarek dajejo notranjem udobju, ne pa temu, kaj bo hiša prinesla zunanjemu okolju. Zato jim obe, še zlasti pa Tina kot krajinska arhitektka, s svojimi projekti želiva pokazati, da je tudi odnos z okoljem nadvse pomemben.«

Les pod krošnjami dreves

Lesena hiša, kakor se imenuje projekt, ki sta ga arhitektki zasnovali v svojem Studiu Pikaplus, je posebna tako po obliki kot lokaciji. Večina sten je, pojasnjuje Tina Lipovž, obrnjenih proti severozahodu, kar omogoča izjemne razglede, poleg tega se proti hiši odpira dolina pod njo. Zanimivo je tudi, da se prav vsi prostori, razen intim­nejše kopalnice, odpirajo proti veliki stekleni fasadi, ki navduši z neokrnjenimi pogledi in veliko svetlobe. To velja tako za dnevni bivalni prostor v pritličju, kjer sta še kopalnica in savna, kot spalnici v nadstropju, ki sta z notranjim balkonom odprti proti pritličju. Prostori se med seboj prepletajo, njihova rdeča nit pa sta zagotovo tudi les in odprtost, zaradi česar kljub majhni površini ni občutka utesnjenosti. »Ker gre za počitniški objekt, sva se zavedali, da lastniki tu najbrž ne bodo ves čas sami. Ker je v majhno hišo težko povabiti petnajst prijateljev, so balkoni in spalnice povsem odprti. Mogoče je marsikomu to težko razumeti, a skupaj z lastniki smo se hitro sporazumeli, da bodo kot uporabniki hiše tu bolj ali manj sami, kadar pa jih bodo obiskali prijatelji, intime najbrž ne bodo potrebovali,« razlaga Jana Hladnik Tratnik. 

Temna kritina skrije hišo pod krošnje dreves in dopolnjuje gozdno kuliso, prehod z lesene terase pred objektom pa se naravno zlije v travnik. Zaradi zasebnosti so zraven zasadili manjši gozdiček avtohtonih drevesnih vrst, okoli hiše pa nasuli prod. Objekt je, kar zadeva toplotno izolacijo, nadstandarden. »To je tudi lastnost montažnih konstrukcij, kjer je neprekinjena toplotna izolacija povsod. Ker gre za počit­niški objekt, sta za ogrevanje predvidena kaminska peč s peleti in ogrevanje na elek­trično energijo v kopalnici. Če bi tu stalno prebivali, bi se investitor najbrž odločil za talno ogrevanje in toplotno črpalko,« je prepričana arhitektka. Po njenih besedah je gradnja kljub zimi trajala pet oziroma šest mesecev. »Podjetje Rihter je osnovno konstrukcijo za hišo, zasnovano po sistemu panelne montažne gradnje, postavilo v dveh tednih, sledila je ureditev fasade, nato druga zaključna dela in postavitev notranje opreme, ki je bila narejena po meri,« dodaja Jana Hladnik Tratnik.

Prva skupna hiša in že nagrada

Sogovornici se strinjata, da je bil odnos z naročnikoma hiše v Kanjem Dolu zanju kot arhitektki sanjski. »Investitorja sta nama povedala, česa si želita glede udobja bivanja, niti besede pa nista rekla o tem, kakšna naj bo hiša. Zato sva pri projektiranju lahko izhajali iz lokacije in območja. Že prva idejna zasnova je bila družini tako všeč, da sva jo le še razvili naprej in tudi končni rezultat ni v ničemer odstopal od nje,« poudarjata. Investitorja sta bila zahtevna glede kakovosti projekta, a sta arhitektkama hkrati zaupala, predvsem pa sta razumela koncept in proces nastajanja svojega novega počitniškega doma. In kaj je bil največji izziv za projektantki? »Na največ omejitev sva trčili, ko je šlo za tlorisno obliko objekta. Glede na tip hiše sva kot strokovnjakinji želeli, da ima čim manjši vpliv na prelepo veduto. Najprej je bil tloris objekta malo bolj kvadraten, potem pa sva ga spremenili. To je bil poseben izziv,« priznava Jana Hladnik Tratnik. 

Kot zanimivost naj povemo, da je bila prav Lesena hiša prvi skupni projekt Jane Hlad­nik Tratnik in Tine Lipovž, zanjo pa sta že takoj dobili arhitekturno nagrado za najboljšo leseno gradnjo v kategoriji stanovanjskih stavb v letu 2016. »Od takrat delava skupaj, zato naju prav ta projekt definira,« pravi Lipovževa. Med projekti, ki nastajajo v Studiu Pikaplus, so sicer lesene montažne hiše še vedno v občutni manjšini. Še zlasti na Primorskem se ljudje po njenih besedah bolj odločajo za klasično gradnjo. »Vseeno bi radi spodbudili individualno leseno gradnjo. To je bil tudi cilj natečaja javne agencije SPIRIT ter ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, na katerem sva zmagali. Naj povem tudi, da je bila najina Lesena hiša prvi projekt, pri katerem sva se srečali z leseno gradnjo, a kot projektantki z izvajalcem nisva imeli nikakršnih težav, tudi ko je šlo za detajle. Montažna gradnja je nadvse eksaktna, manj je možnosti napak, ki se lahko zgodijo med klasično gradnjo. Če je ljudem tak način gradnje všeč, bi ga zagotovo priporočila, saj ima vrsto prednosti, ko gre za toplotno izolacijo, poleg tega je hiša hitro zgrajena,« omeni prednosti Jana Hladnik Tratnik. 

Med najlepšimi na svetu 

Čudovita lesena koča v Kanjem Dolu ostaja v Sloveniji unikat, čeprav so arhitektki že poklicali investitorji, ki si želijo podobno sanjsko hišo. Prav zdaj projektirata hišo v Bohinju, sredi Triglavskega narodnega parka, ki bo dvakrat večja in zato tudi vizualno drugačna. Veliko pozornosti je Lesena hiša Studia Pikaplus vzbudila tudi v mednarodni javnosti, saj so jo v arhitekturnih spletnih medijih predstavili po vsej zemeljski obli, celo v Avstraliji, Braziliji in na Japonskem. Prav tako je bil projekt povabljen v izbor Häuser-Award 2018, ki ga pripravlja nemška revija Schöner Wohnen.