Naravna gradnja: V sožitju s prebivalci in okolico

Hiša z razgledom stoji na vrhu enega od hribčkov Spodnje Savinjske doline. Še ne tako dolgo je tam stala stara in nekoliko manjša hiša, ki sta jo sedanja lastnika kupila zaradi parcele. »V primerjavi z drugimi je bilo zemljišče veliko in na njem različno sadno drevje,« pove gostitelj in začne naštevati, kaj vse raste tam naokoli – jablane, slive, breskve … Vse drevje so poskušali ohraniti, kar je med gradnjo zahtevalo precej truda. A zdaj imajo staro sadno drevo tudi tik ob hiši.

Že ob zamislih, kakšna bo hiša, sta lastnika vedela, da bo trajnostna oziroma taka, da zanamci zaradi nje ne bodo imeli velikega okoljskega odtisa. »Želela sva uporabiti čim več naravnih materialov, ki so lokalnega izvora in jih lahko vrnemo v naravo,« pravi lastnik. Nekako logično je bilo, da sta arhitekta Roberta Veselka po­iskala – oziroma so se našli – v projektu Ekovasi, kjer je rdeča nit sonaravni trajnostni razvoj. Veselko je bil pred dvajsetimi leti, ko je bila to še velika posebnost, eden prvih pri nas, ki so začeli v sodobni gradnji uporabljati pozabljen material – ilovico. »Veliko se govori o naravni in ekološki gradnji, vendar je treba razlikovati, kaj je kaj, saj obstaja precej terminološke zmede,« pravi arhitekt. Ekološka gradnja poudarja predvsem energetski vidik gradnje, pri naravni gradnji, ki je precej širši pojem, pa je poudarek na celostnem pristopu in je tehnični vidik samo eden od segmentov.

Vedno bolj se tudi uveljavlja pojem siva energija, to je primarna energija, ki je potrebna za proizvodnjo, predelavo, transport, skladiščenje, vgradnjo in razgradnjo nekega materiala, razloži Robert Veselko: »Ilovica je glede tega material z najnižjo sivo energijo: pogosto jo je mogoče izkopati na kraju, kjer se gradi, v tem primeru je ni treba predelati in ne trans­portirati. Tudi les in slama lokalnega izvora sta materiala z zelo nizko sivo energijo.«

Zato ni bilo dileme, iz česa graditi Hišo z razgledom. Betonske temelje je arhitekt nekoliko zamaknil glede na tloris prejšnje hiše, da se je še dodatno odprl pogled proti zahodu. »Ko sva prvič videla tloris, sva bila presenečena, ker si jo je bilo težko predstav­ljati. Bila je v tako različnih nivojih,« pravi lastnik. A tako so hišo v resnici »položili« na strm hrib. 

Pogled v notranjost sten

Čeprav sta lastnika razmišljala o bivalnem prostoru s čim manj stopnicami, se jim zaradi prilagoditve terenu ni dalo izogniti. To pa je pripeljalo le do nove rešitve: proti pričakovanjem se je odprl krasen izhod s teraso, ki je v istem nivoju kot spodnje dvorišče. Tam je tudi sončna kuhinja, iz katere se po stopnicah povzpneš v osrednji dnevni prostor z velikimi – lahko bi rekli razglednimi – okni in kjer vodijo stopnice do otroških sob, na drugi strani prostora pa v spalnico, iz katere se da povzpeti v galerijo oziroma knjižnico.

V kuhinji, ki ji je videti, da je živahno središče hiše, je lastnik pokazal nišo, ki je na prvi pogled prostor za hranjenje čajev in podobnih reči. Toda v resnici je tu mogoč pogled v notranjost sten, ki so debele 40 centimetrov in narejene iz slamnatih bal. »Hiša je zgrajena iz prefabriciranih stenskih panelov, polnjenih s slamnatimi balami,« je lastnik predstavil postopek sestave osnovne konstrukcije hiše, ki je trajal vsega nekaj dni. Podjetje Snop­je iz Prekmurja, ki je specializirano za slam­nato gradnjo, je pripeljalo stenske panele z vsemi vnaprej pripravljenimi gradbenimi odprtinami. »Zložili so jih skupaj, povezali in notranjost ometali z ilovico, zunanjost pa z apnenim ometom,« pove gostitelj o mojstrih, ki jim je bilo videti, da so uigrana skupina. Potem so postavili še ostrešje in streho prekrili s strešniki, del zunanjosti pa obili z lesom, macesnom iz Savinjske doline.

Posebnost notranjosti so zaobljeni vogali, koti in tudi del stropov, kar daje prostorom še dodatno mehkobo in prijaznost. Za zaobljenost sta se lastnika odločila po premisleku oziroma nasvetu izvajalcev, saj je to neke vrste njihova posebnost. »Vsaka hiša je sklepanje kompromisov, pa naj bo pri izbiri materiala ali obdelavi,« pravi Robert Veselko, ki razloži, da severna stena, ki je zaradi strmega terena v stiku z zemljo, pač ni mogla biti iz slame kot druge, ampak iz penjenega betona.

Ilovnate omete je izvedlo podjetje Snopje, vendar so material pripeljali iz Avstrije. V Sloveniji kljub veliki količini primerne ilovice še nihče ne proizvaja takšnega ometa. Glavni razlog je neustrezna zakonodaja, saj površinski kop ilovice pri nas ureja rudarska zakonodaja. »Avstrijska zakonodaja je veliko bolj spodbudna za ljudi, ki v tem vidijo poslovno priložnost,« ugotavlja Robert Veselko, ki dodaja, da je ometavanje sten z ilovico relativno preprosto in zahteva tako kot vsak material primerno obrt­niško znanje. 

Do narave in ljudi prijaznih hiš, kot je Hiša z razgledom, bi bilo zagotovo več, če bi tak­šno gradnjo spodbujala država. »Eko sklad, na primer, podpira rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb, kar v praksi pomeni, da podpirajo segment toplotnih izolacij in ogrevalne tehnike, pozabljajo pa vse druge vidike ekološke oziroma naravne gradnje,« opozori arhitekt.

Energijsko neodvisna

Celotno Hišo z razgledom, ki meri 125 kvadratih metrov, ogrevajo s pečjo na drva, ki stoji v kuhinji, ogrevanje sob pa regulirajo z odpiranjem vrat. Za toploto v kopalnici skrbi talno gretje na elektriko. »Hiša je precej samostojna oziroma neodvisna,« pravi lastnik, ki dodaja, da je z izjemo vode iz vodovoda energetsko povsem neodvisna tudi ob daljšem izpadu električne energije. Ogrevanje na drva, zbiranje deževnice, rastlinska čistilna naprava in v prihodnosti mogoče še elek­trična energija iz sončnih panelov jo lahko naredijo povsem neodvisno od sistemskega omrežja.

S hišo, za katero je investitor najprej mislil, da zanjo nimajo ne dovolj denarja ne znanja za gradnjo, je – tudi če, resnici na ljubo, ogromno časa preživijo zunaj – izjemno zadovoljen. In jo bodo še dograjevali, recimo s kolektorji za toplo vodo, ko bo čas za to. Zadovoljen pa je tudi arhitekt. Robert Veselko pravi: »Uspešen projekt je rezultat uspešnega načrtovanja in pozneje tudi gradnje. Najpomembnejše pa je, da je na koncu zadovoljen naročnik in da hiša ni samo hiša, ampak je dom.«