Slovenske nizkoenergijske hiše: Tradicija v zelo sodobni preobleki

Zgrajena v vrsti med dvema sosednjima, s svojo preprosto zasnovo in majhnostjo posnema tradicionalne značilnosti krajine in arhitekture v njej, a kljub temu pritegne pogled. Z majhnostjo in preprostostjo se sramežljivo obrača v skupni prostor, dostopen vsem, in varuje zasebnost svojih stanovalcev. Na jugu in vzhodu, ki sta skrita pred radovednimi pogledi in od koder se z vrha odpirajo čudoviti pogledi, pa se pokaže v vsem svojem razkošju, ki se izraža predvsem v kakovosti bivanja in zasebnosti.

Družinska hiša je domiselna sodobna interpretacija doma in hkrati kompromis med naročnikovimi željami, upoštevanjem grajenega okolja, možnostmi, ki so na parceli, in ustvarjalnostjo arhitekta Boštjana Matula. Dom družine ni in ne sme biti kolaž želja, ki se razvijejo med listanjem različnih revij s sodobno arhitekturo in opremo, je prepričan arhitekt. Prenašanje teh želja in tistega, kar nam je všeč, neposredno v hišo, je velika napaka, rezultat pa je pogosto arhitektura brez vrednosti, ki ne sodi v okolje, v katerem je hiša zgrajena. Ali celo kič, še povzame.

Prvo izhodišče bi morala vedno biti parcela in bližnja okolica, če je ta že pozidana. Dinamiko hiše oziroma arhitekture narekuje teren, ki ga je treba čim bolje izkoristiti, udobje pa zagotovo zagotavlja pravilno odpiranje hiše oziroma prostorov. Svetloba, ki jo spustimo v notranjost, in pogledi, ki se odpirajo, so tisti, ki vedno znova dajejo občutek zadovoljstva in ustvarijo prijeten prostor, še pravi Boštjan Matul. To je po njegovem tako pomembno, da je vredno prekršiti tudi kakšno pravilo, ki velja pri zasnovi energijsko varčne hiše. Prav varčnost je bila morda najbolj jasno izražena želja naročnikov, vendar niso težili k pasivnosti, temveč k nizkoenergijski hiši, zato so brez pomislekov sprejeli predloge arhitekta, ki so mu povsem zaupali.

Hišo je zasnoval, upoštevajoč vrsto omejitev, ki pa jih je zelo učinkovito izkoristil. Parcela je na zgornjem, severnem delu ravna, potem pa se proti jugu strmo spušča, kar pomeni, da je bilo treba stavbo vsaj delno vkopati v zemljo. Druga omejitev so bili prostorski načrti, ki predpisujejo dvokapno streho s točno določenim naklonom, in tretja, če lahko tako rečemo, so sosednje hiše, od katerih nova naj ne bi izstopala, saj bi delovala kot tujek v okolju. Poleg tega slemena vseh v ulici potekajo od severa proti jugu, kar pomeni, da so na jug obrnjene z ožjo stranjo pravokotnega kuba. To pa ne omogoča zadosti odprtosti oziroma večjih steklenih površin in veliko svetlobe v bivalnih prostorih, kar je bila želja naročnika.

Arhitekt je rešitev našel z zasnovo treh volumnov, ki so postavljeni pravokotno drug na drugega. Osnova je prečni zidani in delno vkopani spodnji volumen, ki je podstavek, na katerem je na eni strani zelo preprost in kompakten pravokotni montažni volumen, ki posnema obstoječe dvokapnice in je postavljen v smeri sever–jug. Na spodnji del je na vzhodni strani pravokotno na dvokapnico dodan še manjši volumen z ravno streho. Hiša ima zato več obrazov in deluje zelo dinamično, čeprav je v resnici precej kompaktna, njene linije pa čiste in ravne. S severne strani deluje preprosto in majhno, z vzhoda se zdi, kakor da gre za izjemno sodobno minimalistično arhitekturo, ki jo mehčajo le mogočni leseni stebri in nosilci, z juga pa se s kombinacijo v les oblečene fasade pod dvokapnico in prizidkom z ravno streho pokaže v vsej svoji velikosti.

Les na vsakem koraku, a nikjer ga ni preveč

Hiša je lesena montažna, zato se jim je zdelo smiselno, da to pokažejo tudi na zunaj. Del vseh štirih fasad dvokapnice so oblekli v prečno vgrajene macesnove letve, kar poudarja tudi naročnikovo željo, da gradijo iz čim bolj naravnih materialov, poleg tega lesena fasadna obloga bogati celotno podobo. Hiša se z uporabnikom stara in morda zato naravna siva patina, ki jo s časom dobi nezaščiten les, sploh ne bi bila moteča, vendar so se predvsem zaradi oken in vrat, ki so prav tako lesena in ustrezno obdelana že pri proizvajalcu, odločili, da s premazi zaščitijo tudi fasado in lesene stebre ter nosilce in barvno poenotijo videz hiše.

Leseni lepljeni stebri oziroma nosilci so vpeti v južni del spodnje etaže in se dvigujejo nad ozko teraso pred dnevno sobo, od tam pa skozi ravno streho na severno stran hiše, kjer so podpora nadkritju za avtomobile. Ker so nosilci izjemno masivni – v strehi in pod nadstreškom so visoki oziroma debeli skoraj 65 centimetrov –, nadstrešek ne potrebuje podpornih stebrov, kar ga naredi lahkotnejšega, lažje pa je tudi manevriranje z avtomobilom pod njim.

Pravokotni del z ravno streho, ki je dodan osnovni hiši, je bil tako rekoč nujen, pravi arhitekt. V njem je velika dnevna soba, povezana z jedilnico in kuhinjo. Vendar kakor pravi, ni bistvo le dodaten prostor, temveč svetloba in pogledi, ki so jih s tem dobili. Nekoliko tudi na račun energijske varčnosti, saj so precej povečali površino zunanjega ovoja, velika stekla pa so tako ali tako šibka točka v vsaki hiši. Vendar so toplotne izgube zaradi vgradnje izjemno toplotno izolativnih oken, zunanjih senčil in tehnologije sodobne gradnje bistveno manjše, kot bi bile pred leti.

Vrt otrokom, prelepe poglede pa staršem

Tako kot zunanjost preseneča in navdušuje tudi notranjost hiše. Zaradi terena je razporeditev prostorov neobičajna, a pravzaprav zelo smiselna. V srednji etaži, v katero se pride s severnega ravnega dvorišča, večji del zavzemajo kuhinja z jedilnico in dnevno sobo v delu z ravno streho. Prostori nimajo izhoda na vrt, jih pa z zunanjim svetom povezujejo velika okna v kuhinji in še večje steklene stene v dnevni sobi, od koder je izhod na manjšo teraso in pogled daleč na razgibano okolico. Izhod na vrt bodo imeli nekoč otroci, saj so v spodnji etaži, ki je delno vkopana v zemljo, uredili otroški sobi in tako deloma ločili mlajšo in starejšo generacijo. Svetloba vstopa skozi velika dvokrilna vrata na južni strani hiše. V notranjost pa sta pomaknjena kopalnica in prostor, kjer nameravajo urediti savno. Osvetljuje ju majhno okno, vgrajeno pod nivojem dvorišča, zaradi česar so pred njim naredili polkrožno vdolbino, skozi katero prodira svetloba. Tudi v srednji etaži in mansardi so na severno stran umaknjeni servisni prostori in kopalnica.

Mansarda s strmo streho in le 40 centimetrov visokim kolenčnim zidom je sicer namenjena staršem, vendar sta za zdaj v njej poleg spalnice urejeni tudi igralnica in spalnica za otroka. Prostori, ki so med seboj povezani in po potrebi ločeni s steklenimi drsnimi vrati, so odlično osvetljeni. Skozi veliko okno, ki z obliko sledi naklonom strehe, se kar iz postelje odpirajo lepi pogledi na okoliške gričke, popoldne pa zahajajoče sonce ustvarja čudovite barve in sence na nasprotnem bregu, pravi gostiteljica. V vzhodno strešino so vgradili tri strešna okna, ki prepuščajo svetlobo za osrednji del mansarde. Najbolj prijetna je jutranja, še izvemo.

V hiši ni nič prepuščeno naključju, tudi razsvetljava in notranja oprema ne. Vse so načrtovali in oblikovali skupaj z arhitektom in naročili pri obrtniških mojstrih. Tako se zgodba estetike in udobja prepleta v vseh prostorih in zaide še v zadnji kotiček tega doma.

Delo in dom, 24. marec 2010