Minimalna zvočna izolacija v večstanovanjskih stavbah

Pravilnik o zvočni zaščiti stavb iz leta 1999 za zaščito pred viri hrupa predpisuje minimalno zvočno izolacijo ločilnih sten in medetažnih konstrukcij, določena pa je glede na namembnost prostorov, ki jih te konstrukcije ločujejo. Kolikšna je minimalna potrebna zvočna izolacija, si lahko pogledate v tabeli 1, tabela 2 pa kaže primer slišnosti in razumljivosti srednje glasnega pogovora v sosednjem stanovanju pri različnih stopnjah zvočne izolacije ločilne stene ali medetažne konstukcije.

Pri tem je treba poudariti, da je stopnja zvočne zaščite pred viri hrupa v stavbah določena glede na dva dejavnika. Prvi je značilna glasnost posameznega zvočnega vira v stavbi, drugi povprečna občutljivost stanovalcev, obe povprečni vrednosti pa sta izračunani na podlagi meritev subjektivnega odziva stanovalcev na hrup ob normalnem življenju. To pomeni, da pri izračunu dovoljene vrednosti hrupa oziroma potrebne minimalne debeline zvočne izolacije niso upoštevani izredni dogodki, kot so glasne zabave in treskanje z vrati, na primer.

Stopnjo prehoda zvoka v zraku (sem spadajo govorjenje, zvok radia in televizije ...) prek stene ali medetažne konstrukcije označujemo z R v decibelih (dB), pomeni pa razliko ravni zvoka med glasno stranjo, kjer je vir zvoka, in tiho stranjo, kjer je poslušalec. Višja ko je vrednost R, višja je zvočna izolacija med prostoroma, razloži mag. Mihael Ramšak, vodja laboratorija za akustiko na Zavodu za gradbeništvo.

Izolacijo medetažne konstrukcije pred udarnim zvokom pa označujemo z ravnjo udarnega zvoka L (dB), v prostoru pod medetažno konstrukcijo pri standardnem viru udarnega zvoka. Nižja ko je vrednost L, višja je zvočna izolacija.