Nadstreški za avtomobile: Sodobna nadkritja različnih oblik

Pomanjkljivosti klasičnih garaž, ki so bile včasih sestavni del vsake hiše, je več, največ­ja je prav gotovo ta, da se je pri odpiranju garažnih vrat ohladil ne samo prostor tik ob garaži, ampak tudi nad njo, saj praviloma niso bile ogrevane. Druga pomanjkljivost, ki je prav tako ne gre zanemariti, je premajhna zračnost, zaradi katere se je v avtomobilih večkrat zadrževala vlaga, posledica pa je bilo čezmerno rošenje šip, vlažni sedeži, pozimi pa močnejše rjavenje karoserije zaradi soli, ki smo jo skupaj avtomobilom pripeljali v garažo.

Za dva avtomobila vsaj 5,5 x 5,5 metra

Z nadstreškom se vsemu naštetemu izognemo, možnosti, ki jih ponujajo različni materiali in njihove kombinacije, pa so skoraj neomejene. Tako lahko brez večjih težav najdemo nadkritje, ki bo zaokrožilo zunanjo podobo hiše, ne glede na njeno arhitekturo.

Povprečno gospodinjstvo ima vsaj dva avtomobila, temu primerne so tudi velikosti nadstreškov. Za dva manjša avtomobila zadošča nadstrešek dimenzij 5,5 x 5,5 metra, pravi Tomaž Povše iz podjetja Radox. Tako bosta oba v celoti pod streho, saj kritina na vsaki strani sega vsaj 40 centimetrov čez vozilo. Če sta večja, pa se je priporočljivo odločiti za mere 6 x 6 metrov.

Kako visok bo nadstrešek, je odvisno od višine avtomobila. Za večino osebnih vozil (tudi če imajo nameščen strešni kovček) ter nepovišanih dostavnikov zadošča od 215 do 230 centimetrov. Za kombinirana vozila je potrebna višina 270 centimetrov.

Jeklena konstrukcija je najbolj trajna

Sodobna nadkritja za avtomobile so lahko jeklena, lesena, iz vroče cinkanih profilov, prekrita pa z različnimi vrstami kritine, kot so valovite ali polikarbonatne plošče, kaljeno steklo, klasični strešniki ... Po besedah Andraža Tekavca iz podjetja Termoflor je največ povpraševanja po nadstreških z jekleno konstrukcijo, glavna razloga za to pa sta trajnost konstrukcije in preprosto vzdrževanje. Življenjska doba pravilno zaščitene jeklene konstrukcije je 30 let in več, odvisno od vrste zaščite, od katere je odvisna tudi zahtevnost vzdrževanja.

Najbolj osnovna zaščita je protikorozijski premaz za kovine, ki mu sledi prekrivni premaz v izbranem odtenku po lestvici RAL. Takšna obdelava po Tekavčevih besedah zagotovi trajnost konstrukcije približno do pet let. Najbolj učinkovita zaščita kovinske konstrukcije pa je vroče pocinkanje, ki je hkrati do okolja prijazno. Opravijo ga v pocinkovalnici, kjer vse elemente nadstreška potopijo v raztaljeni cink. Po postopku na elementih nadstreška običajno ostane približno 50 mikrometrov cinkove zaščite, ki zagotavlja obstojnost konstrukcije 30 in več let, pojasnjuje sogovornik. Zahtevnejši naročniki se lahko odločijo za vroče pocinkanje in nanos barve po lestvici RAL. Zaščita s pocinkanjem pa bo kakovostna le, če so kovinski profili čisti, nepoškodovani in brez znakov rjavenja.

Zaščito lesa je treba obnavljati

Zahtevnejše za vzdrževanje so lesene konstrukcije. Izdelane so iz lepljenega lesa, ki ima boljše mehanske lastnosti kot žagani les in se po vgradnji manj spreminja ter omogoča krivljene oblike. Lepila, s katerimi so ploskovno zlepljene posamezne lamele (debelina je odvisna od tipa in velikosti konstrukcije, običajno se giblje od 15 do 35 milimetrov), imajo visoko trdnost in trajnost, odporna so proti vodi, vlagi, temperaturnim nihanjem in biološkim dejavnikom.

Običajno se uporablja smrekov les, ki je najprej sušen naravno, nato še umetno. Da ga zaščitimo, nanj nanesemo globinsko impregnacijo in dve plasti površinske zaščite na vodni osnovi, pravi Tekavec. Površinska zaščita mora biti takšna, da les varuje pred ultravijoličnimi žarki. Vendar je treba vzeti v zakup, da zaščita, četudi je kakovostna, ni dolgotrajna, obnoviti jo je namreč treba vsakih nekaj let, odvisno od izpostavljenosti vremenskim vplivom.

Prostostoječa ali vpeta nadkritja

Obliko nadstreška prilagodimo hiši, pri čemer je treba upoštevati, da nova pridobitev ne sme delovati kot tujek, ampak naj zaokroži celostno podobo hiše. Če hiša še nima toplotnoizolacijske fasade, se lahko odločimo za vpeto nadkritje, ki je na objekt pričvrščeno z jeklenimi konzolami. Te bodo fasaderji oblekli v izolacijo in naredili zaključni sloj. Če je fasada že izdelana, pa vpeti nadstrešek ni najboljša izbira, saj je treba na mestih, kjer bodo pritrjene konzole, izolacijo skupaj z zaključnim slojem izrezati. S tem poškodujemo toplotni ovoj hiše, ki kljub ponovni izolaciji omenjenih mest ni nikoli več tak, kot je bil pred posegom. Poleg tega lahko stik med fasado in konzolo sčasoma popusti, zaradi česar se začne na stenah v notranjosti hiše nabirati kondenz.

Boljša izbira je prostostoječi nadstrešek, ki stoji na lastnih stebrih. Klasična prostostoječa nadkritja lahko stojijo na štirih stebrih, lahko pa se odločimo tudi za konzolno, ki ima običajno dva masivna stebra. V tem primeru celotno konstrukcijo nosi jekleno-betonska noga, kar seveda pomeni, da potrebujemo ustrezno velike in močne temelje. Ker so za njihovo izvedbo potrebna večja gradbena dela, je konzolni nadstrešek najbolje postaviti, dokler okolica doma še ni urejena.

Izbiro kritine prilagodimo konstrukciji

Pri izbiri kritine je treba upoštevati naklon nadkritja in samo konstrukcijo, ki bo morala zdržati vse obremenitve, pravi Tekavec. V zadnjem času se najpogosteje uporabljajo eno- ali večslojne polikarbonatne plošče, ki avtomobil varujejo pred vremenskimi vplivi in hkrati prepuščajo dovolj svetlobe. Material za kritino mora biti odporen proti ultravijoličnim žarkom, toči in drugim vremenskim vplivom, dodaja Povše. Dobro je, če je mogoča izbira barv, pri zavitih nosilcih pa je pomembna tudi možnost uvijanja kritine, dodaja sogovornik.

Polikarbonatne plošče so zelo odporne in primerne za uporabo v podnebnih razmerah, značilnih za naše kraje, proizvajalci zanje običajno priznajo deset do petnajst let garancije. Prenesejo tudi večje obremenitve s snegom, 150 ali celo več kilogramov na kvadratni meter, seveda le, če je kritina pravilno pritrjena na ustrezno zgrajeno konstrukcijo. Uporabiti je treba nerjavne vijake (cinkani sčasoma začnejo rjaveti), enako velja za podložke, medtem ko morajo biti gumijaste obložke odporne proti ultravijoličnim žarkom. Enostransko vpeti samonosilni nadstreški so zasnovani tako, da sneg sam zdrsi s strehe in tako razbremeni konstrukcijo. Namestitev snegolovov je ne samo nepotrebna, ampak močno odsvetovana, saj bi sneg v tem primeru ostajal na nadstrešku, kar bi močno obremenilo konstrukcijo in povzročilo poškodbe, zaradi česar bi se lahko tudi porušila.

Na trgu je na voljo več vrst polikarbonatne kritine. Medtem ko se po videzu ne razlikujejo veliko, pa so med njimi velike razlike v kakovosti. Kakovostne in pravilno pritrjene polikarbonatne plošče so praviloma odporne proti toči, hitremu staranju in rumenenju. Največ sončnih žarkov prepuščajo prozorne, boljša izbira so mlečno beli odtenki ali prosojno zeleni. Kakovostna kritina prepušča svetlobo, a hkrati odbija ultravijolične in infrardeče žarke ter tako varuje avtomobil tudi pred bledenjem barve. Cenejše so prekatne, medtem ko so enoslojne skoraj trikrat dražje, a tudi kakovostnejše.

Cene nadstreškov so različne, odvisne so od izbranega materiala oziroma kombinacije materialov. Cene za klasični enojni nadstrešek po meri se začnejo pri 2500 evrih, za konzolnega pri 3500. Klasični nadstrešek na štirih stebrih, pod katerim je prostora za dva avtomobila, lahko naročimo že za približno 3500 evrov, za konzolnega bo treba odšteti najmanj 4500 evrov (skupaj z montažo).