Ni vseeno, kdaj postavimo ograjo

Načeloma velja, da za ograjo, ki je gradbena konstrukcija, potrebujemo gradbeno dovoljenje. Samo če je ograja glede na način gradnje enostavni objekt, gradbeno dovoljenje ni potrebno, ampak zadostuje lokacijska informacija. Ta opredeljuje, da je glede na določbe občinskega izvedbenega prostorskega akta gradnja ograje na določenem zemljišču dopustna oziroma mogoča.

Za ograjo, ki jo gradimo hkrati s hišo in je torej predvidena v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za hišo, ni treba pridobivati ne lokacijske informacije ne posebnega gradbenega dovoljenja. Postavitev ograje je namreč ena od faz gradnje hiše in ograja v tem primeru ni objekt, ki se gradi samostojno. Seveda mora biti ta natanko takšna in mora stati natanko tam, kot je zapisano v gradbenem dovoljenju za hišo.

Ograja, ki jo nameravamo postaviti okrog hiše, v kateri že živimo, je v zakonu o graditvi objektov predvidena kot pomožni objekt in sodi med enostavne objekte, za katere običajno zadostuje lokacijska informacija. Gradbeno dovoljenje ni potrebno, če je v lokacijski informaciji vidno, da je gradnja v skladu z občinskim izvedbenim prostorskim aktom, njena velikost, način gradnje in odmik od meje sosednjih zemljišč pa so v skladu z občinskimi predpisi. Seveda je treba pri tem upoštevati tudi določbe zakona o graditvi objektov, po katerih mora biti ograja najmanj pol metra oddaljena od meje sosednjega zemljišča, njena konstrukcija pa ne sme posegati v sosednje zemljišče, če ni določeno drugače z občinskimi predpisi.

Zakon in drugi predpisi

Splošni pogoji glede postavitve ograj so zapisani v zakonu o graditvi objektov, podrobneje pa jih urejajo občinski izvedbeni prostorski akti in drugi predpisi, pojasnjujejo na ministrstvu za okolje in prostor: »Za postavitev na zemljišču na zavarovanih območjih (z vidika narave, vode, kulturne dediščine) so lahko posebni pogoji določeni v posameznih področnih predpisih. V področnih zakonih oziroma podzakonskih predpisih so določeni tudi posebni pogoji za postavitev ograje na zemljišču v varovalnem pasu gospodarske javne infrastrukture (ceste, plinovod, daljnovod). Če gre za medsosedsko ograjo, je treba upoštevati tudi stvarnopravni zakonik.«

Za njeno postavitev je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, razen kadar gre za enostaven objekt (3. člen zakona o graditvi objektov). Če ograja izpolnjuje pogoje za nezahteven objekt, se gradbeno dovoljenje pridobi po preprostejšem postopku, na podlagi manj obsežne dokumentacije, pravijo na ministrstvu. Kateri so enostavni in nezahtevni objekti, je zapisano v uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost.

Med nezahtevne objekte sodijo ograje, nižje od 2,2 metra, izjema so ograje za pašo živine, nižje od metra in pol. Enostavni objekti so varovalne in protihrupne ograje do 2,2 metra (kot pomožni cestni objekti), varovalne ograje do 2,2, metra (kot pomožni obrambni objekti), ograje za pašo živine do 1,5, metra (kot pomožni kmetijsko-gozdarski objekti).

Na ministrstvu opozarjajo, da se tudi enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskimi akti. Investitor mora imeti pravico graditi na zemljišču, pridobiti mora soglasja (če je objekt na zemljišču v zavarovanem območju ali v varovalnem pasu), izpolnjeni pa morajo biti tudi drugi pogoji iz uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost.

Za medsosedsko ograjo le soglasje lastnika sosednjega zemljišča

Gradbenega dovoljenja ne potrebujemo za oporne zidove oziroma škarpe med dvema višinama zemljišča, ki preprečujejo sipanje oziroma drsenje zemlje. Brez gradbenega dovoljenja je dovoljeno graditi tudi medsosedsko ograjo, ki je namenjena omejevanju dostopa tretjih oseb na gradbeno parcelo oziroma dvorišče in vrt zaradi zagotavljanja zasebnosti. V tem primeru je zadostuje soglasje lastnika sosednjega zemljišča.

Če ga investitor ne more pridobiti, pa mora pri pristojni upravni enoti vložiti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in ji priložiti ustrezen načrt oziroma projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Upravni organ lahko namreč izda gradbeno dovoljenje za ograjo, ki je predvidena z ustreznim občinskim izvedbenim prostorskim aktom, čeprav sosed njeni gradnji nasprotuje. Seveda le v primeru, da je projekt izdelan v skladu z občinskim izvedbenim prostorskim aktom. To velja tako za postavitev novih ograj kakor za njihove nadomestne gradnje.

Seveda vsakega investitorja zanima, kakšne stroške bo imel s pridobivanjem dovoljenj za postavitev ograje. Če potrebuje le lokacijsko informacijo, mora plačati samo upravno takso. Če pa potrebuje gradbeno dovoljenje, mora poleg upravne takse plačati tudi stroške izdelave načrta za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma stroške naročila pri ustreznem projektantu, pojasnjujejo na ministrstvu.

Nedovoljena gradnja

Če investitor dogradi ograjo brez lokacijske informacije v nasprotju s pogoji, ki so navedeni v občinskih aktih, oziroma je v gradbenem dovoljenju za hišo določeno, da se gradbena parcela ne sme ograditi, ker tega ne dopušča izvedbeni prostorski akt, gre za nedovoljeno (črno) gradnjo. V tem primeru lahko inšpektorji zahtevajo od investitorja, da ograjo odstrani.

Zakon o graditvi objektov kot nedovoljeno gradnjo določa nelegalno gradnjo, neskladno gradnjo in nevarno gradnjo. Nelegalna pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, ali pa se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju. Nevarna gradnja pomeni, da gradbena dela ali že zgrajeni objekt ogrožajo premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico, še pojasnjujejo na ministrstvu za okolje in prostor.

Glavno besedo ima občina

V uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost je med drugim določeno, kje lahko postavimo ograjo. Če z izvedbenim prostorskim aktom ni posebej predpisan odmik ograje od meje sosednjih zemljišč, je lahko ograja postavljena največ do meje zemljiške parcele, na kateri se gradi, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče. Medsosedsko ograjo, ki označuje potek meje, lahko gradimo na meji, vendar le, če se lastniki zemljišč, ki jih ograja razmejuje, o tem pisno sporazumejo. Če nameravamo postaviti ograjo ob javni cesti, njen zgornji rob oziroma lega ne sme posegati v polje preglednosti, pred gradnjo takšne ograje pa je treba pridobiti soglasje upravljavca javne ceste, pravijo na ministrstvu.

Temeljni pogoji za postavitev ograje so določeni z občinskimi izvedbenimi prostorskimi akti. Občina lahko, na primer, prepove postavitev ograje na določenem območju ali pa določi, da je na določenem območju dovoljeno postavljati samo nizke ograje, ograje iz točno določenega materiala ali pa je dovoljeno samo saditi žive meje. Zakon o graditvi objektov ne določa, katere omejitve za postavitev ograj lahko občine predpišejo v svojih aktih, pravijo na okoljskem ministrstvu. Prostorske akte namreč pripravlja na način in po postopku, ki je predpisan z zakonom o urejanju prostora. Ta zahteva, da mora občina z osnutki aktov seznaniti vse zainteresirane, zlasti svoje občane, ki morajo imeti možnost dajanja pripomb in predlogov, o katerih odloča občinski svet.

Občina lahko torej povsem samostojno odloči o tipih oziroma poenotenih vrstah medsosedskih, igriščnih in drugih varovalnih ograj na svojem območju. Pomembno lahko vpliva tudi na odločitev o tem, kakšne bodo varovalne ograje ob avtocestah, na primer, saj mora biti v občini javno razgrnjen tudi vsak osnutek državnega lokacijskega načrta.

Živa meja ni ograja

Okrog svojega doma lahko zasadimo živo mejo, ki sicer ni ograja v klasičnem pomenu besede, a je njena vloga podobna. Zanjo v nobenem primeru ne potrebujemo gradbenega dovoljenja, kar pa ne pomeni, da jo lahko zasadimo kjer koli, pojasnjujejo na ministrstvu za okolje in prostor: »Sajene žive meje oziroma vrste strnjeno nasajenega grmičevja ali nizkega drevja ni mogoče šteti za objekt oziroma za ograjo, čeprav je namenjena omejevanju dostopa tretjih oseb na gradbeno parcelo, dvorišče ali na vrt zaradi zagotavljanja zasebnosti.«

Objekt je namreč s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih in naravnih materialov, ki je po velikosti vedno enak in nepremičen, živa meja pa je sajena. In ker raste, se povečuje v višino in širino, zato jo je treba obrezovati. Zanjo torej ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, se je pa treba pred zasaditvijo prepričati, ali njeno zasaditev omogočajo občinski izvedbeni prostorski akti. To lahko preverimo tudi s pomočjo lokacijske informacije. »V občinskih izvedbenih prostorskih aktih je določeno, kakšna je lahko živa meja, kako visoka visoka je lahko, kje jo lahko zasadimo in podobno,« pravijo na ministrstvu. Morebitna omejitev glede višine lahko izhaja tudi iz področnih predpisov, kadar gre za živo mejo na območju varovalnega pasu objekta gospodarske javne infrastrukture (na primer daljnovoda, plinovoda, ceste) ali na zavarovanih območjih (varovanje naravne ali kulturne dediščine).

Zakon o graditvi objektov ne ureja sajenja rastlin in pogojev za njihovo uporabo, pač pa vsak lastnik nepremičnine na podlagi stvarnopravnega zakonika uživa (civilno) posestno varstvo pred motenjem svoje posesti. Kdor torej namerava na svoji parceli zasaditi živo mejo, naj najprej stopi do soseda in se z njim dogovori o zasaditvi in vzdrževanju žive meje, četudi je že pridobil lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je na njegovi parceli mogoče posaditi živo mejo oziroma je z izvedbenim občinskim aktom določeno, da je to treba narediti na meji med parcelama. Po stvarnopravnem zakoniku namreč lahko lastnik zemljišča uporablja ograjo in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje (torej tudi živo mejo), do polovice širine s svoje strani. Hkrati pa isti zakon določa, da se domneva, da so mejne ograje in žive meje, ki rastejo na meji, skupna lastnina lastnikov sosednjih zemljišč.