Po poplavah: sušenje in sanacija stavb

Kakor pravi Jože Kos, je treba takoj, ko se raven poplavne vode vsaj nekoliko zniža, vsekakor pa pred začetkom črpanja vode in čiščenja, odklopiti električno napeljavo (če tega, seveda, nismo storili, še preden je voda zalila hišo). Preveriti je treba tudi druge strojne inštalacije, predvsem plinsko in vodovod­no napeljavo. Pred začetkom čiščenja je priporočljivo fotografirati poškodovani objekt, kar bo lastniku prišlo prav pri uveljavljanju povračila škode. Črpanje vode, kontaminirane z gorivi ali fekalijami, prepustimo za to usposobljenim strokovnim službam.

Grobo čiščenje

Naslednji korak je grobo čiščenje oziroma odstranjevanje naplavin ter vsega pohištva in dotrajanih tlakov iz poplavljenih prostorov. Kos svetuje ponovno fotografiranje objekta, podrobnejši pregled poškodb in oceno škode, ki jo izvedejo usposobljeni cenilci. Glede na resnost poškodb in glede na zasnovo obodnih površin začrtamo rešitve o načinu sušenja, predvsem pa o smiselnosti ohranjanja dotrajanih in morda že prej neustrezno zasnovanih elementov stavbe. Našteto vpliva tudi na pristop k prenovi in sušenju objekta.

Dotrajane, predvsem pa neustrezno zasnovane tlake je najbolje odstraniti, enako velja za bolj dotrajane ali kontaminirane notranje omete – te je treba odstraniti do višine pol metra nad mejo poškodb. Odstraniti je treba tudi propadle mavčnokartonske plošče ter toplotnoizolacijske obloge iz steklene in kamene volne ali vpihane izolacije iz celuloznih vlaken (našteti materiali se močno napijejo vode in deformirajo).

Preverimo nosilno konstrukcijo

Predvsem pri stavbah, ki so bile že večkrat poplavljene, je smiselno oceniti trdnost materialov v nosilnem zidovju in stropnih konstrukcijah. Z manjšimi globinskimi sondami preverimo, ali so vgrajeni zidaki še površinsko čvrsti in kompaktni ali pa se zaradi slabe kakovosti ter prisotnosti soli morda luščijo v globino oziroma razpadajo. Podobno velja za zidno malto, ki se pod prsti ne sme drobiti. Po izkušnjah strokovnjakov GI ZRMK so mehansko-tehnične lastnosti gradiva v večini doslej obravnavanih stavb ostale skoraj enake. Povedano drugače: nosilnost masivno grajenega zidovja se tudi po večkratnih poplavah ni občutno zmanjšala. Preveriti je treba, ali so na površini zidov vidne nove ali povečane stare konstrukcijske razpoke, ki lahko ob poplavah nastanejo bodisi zaradi udarcev večjih kosov naplavin bodisi zaradi izpiranja plitvejših temeljev.

Na 20 kvadratih najmanj 
2000 litrov vode preveč

Če so bili prostori poplavljeni več kot pet ali deset ur, so se tako konstrukcije tlakov kot zidov v tem času nasičeno navlažile. Kos opozarja, da se lahko zidovi zaradi kapilarnega vleka navlažijo celo do višine od pol metra do enega metra nad najvišjo gladino poplavne vode. Koliko vode je vpila konstrukcija, je odvisno od vpojnosti materialov, iz katerih je objekt zgrajen.

Nasičena vlaga opečnega zidovja znaša 20 do 25 odstotkov glede na maso zidu, kar pri 30-centimetrskem zidu pomeni približno 100 litrov vode na kubični meter zidu. Betonski nosilni elementi in talni estrihi podobno kot betonski zidovi in zidni ometi vpijejo 10 do 12 odstotkov vode glede na svojo težo. V približno pet centimetrov debelem talnem betonskem estrihu bo torej po poplavi 
od 12 do 15 litrov vode na kvadratni meter.

V zidovju in tlakih 20 kvadratnih metrov velikega prostora, ki je bil zalit do višine metra in pol, se »zadržuje« približno 3500 litrov dodatne vlage. Za vsaj približno uspešno sanacijo notranjih opleskov moramo stopnjo vlage v zidovih in ometih s sušenjem zmanjšati pod pet odstotkov glede na težo, v tlakih za vgradnjo novih lesenih finalnih tlakov pa na največ tri odstotke. To z drugimi besedami pomeni, da je treba iz vsakega tako velikega poplavljenega prostora odvesti najmanj 2000 litrov vode.

Naravno sušenje počasno, 
umetno drago

Naravno sušenje, ko notranjost intenzivno ogrevamo in večkrat na dan po pet ali deset minut zračimo s prepihom, je počasno. Masivni 30- do 40-centimetrski zid se bo do še sprejemljive stopnje navlaženosti sušil vsaj štiri do šest mesecev. Je pa naravno sušenje jeseni in pozimi, ko je zunanji zrak bolj suh, bistveno hitrejše kot poleti.

Zidove in tlake veliko hitreje izsušimo prisilno – s kondenzacijskimi razvlaževalniki zraka, ki jih namestimo v prostor. Vsak lahko ob ustreznem ogrevanju objekta iz zidov in tlakov odvzame od 50 do 70 litrov vode na dan.

Vodo iz talne toplotne izolacije, katere izsuševanje močno ovira polietilenska folija, vgrajena pod estrihom, se najhitreje odvaja strojno – z vpihovanjem in nato razvlaževan­jem zračnega zraka skozi vrtine premera 60 milimetrov (te je treba narediti na meter do meter in pol razdalje do talne izolacije). S prisilnim sušenjem se nosilno zidovje do še sprejemljive navlaženosti za začetek sanacijskih del izsuši v 10 ali 14 dnevih. Stroški sušenja 100 kvadratnih metrov velike zgradbe običajno znašajo od 1500 do 2000 evrov brez davka (znesek ne vključuje stroškov za porab­ljeno električno energijo, ki za stanovanjsko hišo znašajo od 150 do 200 evrov).

Še veliko počasneje se po naravni poti sušijo kletni prostori, zato je tudi te priporočljivo razvlažiti na umetni način. Hitreje se sušijo kleti, v katerih je kurilnica ali toplotna postaja. Če je v kletnih prostorih tudi cisterna za kurilno olje, naj jo pregleda strokovnjak in jo po potrebi dodatno varnostno sidra v tlak ali v zid, pri čemer naj sodeluje statik. Še umestneje bi bilo, pravi Jože Kos, da bi jo premestili v posebej izdelan keson ob objektu.

Sanacija navlaženih objektov

Sanacijo hiše, ki stoji na poplavno ogroženem območju, načrtujemo tako, da bodo prihodnja zalitja povzročila čim manj škode na opremi in stavbi ter da bo takrat posledice mogoče tudi hitreje odpraviti. Hkrati preučimo mož­nost izvedbe drugih preventivnih posegov, ki bi poplavni vodi onemogočili dostop do objekta (nasipi, armiranobetonski ograjni zidovi, katerih vhodne odprtine je laže zapreti z vrečami peska). Za omete in konstrukcije tlakov uporabimo čim manj vodovpojne materiale. Če je le mogoče, naj v pritličju ne bodo bivalni prostori, priporočljiva je izvedba manj zahtevnih keramičnih tlakov.

Sanacija tlakov

V novejših stavbah, kjer so konstrukcije tlakov že skladne s sodobnimi predpisi, je tlake smiselno čim prej prisilno osušiti. Če v prihod­njih letih ne pričakujemo pogostih poplav, lahko na novo izvedemo tudi lesene talne obloge, vendar je treba estrihe v tem primeru še močneje izsušiti, da vsebnost vlage ne bo presegala tri ali štiri odstotke. V objektih na poplavno ogroženih območjih je priporočljivo položiti keramično talno oblogo.

V starejših stavbah s primitivnejšo zasnovo tlakov in v stavbah, v katerih je kot toplotna izolacija vgrajena kamena volna, tlake odstranimo do talne hidroizolacije. To po potrebi obnovimo oziroma dopolnimo z vgradnjo dodatnega bitumenskega varilnega traku, ki ga zaščitimo na obodu zidovja. Kos odsvetuje odstranjevanje obstoječih, pa čeprav dotrajanih bitumenskih trakov. Nato vgradimo vsaj 10 do 12 centimetrov debel sloj toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena, čezenj položimo polietilensko folijo in izvedemo armirani estrih iz hitro sušečega se betona.

Jože Kos je v nekaterih poplavljenih hišah naletel na sicer manj kakovostno konstrukcijo tlaka v pritličju, ki pa je bila preprosta za sušenje in ponovno vgradnjo: čez talno hidroizolacijo je bila položena le toplotna zaščita iz ekstrudiranega polistirena, nanjo pa dve plasti plošč OSB, ki so bile skupaj s slojem penjenega polietilena podlaga za ladijski pod. Po demontaži in razmeroma kratkotrajnem sušenju je lastnik tak tlak pozneje brez večjih stroškov znova vgradil.

Sanacija zidov

Če so na zidovih vidne močnejše globinske poškodbe ali degradirana območja, naj se last­nik posvetuje s strokovnjakom. Takšna območja je treba običajno kar prezidati in razpoke injektirati. Potrebni so tudi večkrat­ni utrditveni posegi (podbetoniranje temeljev), kar velja tudi pri vidnih konstrukcijskih razpokah ali že po videzu lokalno prizadetih lesenih nosilnih elementih montažnih hiš.

Sanacija ometanih sten

Če so stenski ometi zaradi kapilarne vlage ali zaradi prejšnjih poplav že močneje kontaminirani s hidrofobnimi vodotopnimi solmi, Jože Kos predlaga odstranitev ometa v višini vsaj pol metra nad vidno mejo poškodb. Nakopičene soli namreč povzročajo stalno propadanje ometov in opleska. Notranje omete prav tako odstranimo, če so močneje onesnaženi s fekalijami ali kurilnim oljem. Nove omete izvedemo kot hidrofobne (industrijsko pripravljeni), saj so bistveno manj vodovpojni in manj občutljivi za omenjene soli.

Sanacija sten montažnih objektov

Če je bila stena montažne hiše dalj časa v vodi, je mavčnokartonska plošča najverjetneje tako poškodovana, da je treba zamenjati vse namočene dele. Enako velja za toplotno izolacijo, zlasti za kameno volno ali vpihano celulozno izolacijo. Mavčnokartonsko ploščo najprej odrežemo približno deset centimetrov nad mejo vlage. Nato zgornje plasti toplotne izolacije stabiliziramo s fizično zaporo (najbolje z 20 ali 30 milimetrov debelo ploščo iz ekstrudiranega polistirena). Šele potem namočeno izolacijo zamenjamo z novo.

Še pred tem naj se v območju »odprte« stene nosilna konstrukcija suši skupaj s tlakom, pred zapiranjem pa moramo osušene lesene nosilne elemente zaščititi z dvakratnim premazom proti lesni gobi. Na koncu dobro polepimo parno zaporo in pritrdimo novo mavčnokartonsko oblogo. Zunanja obloga teh sten običajno tudi pri daljših časovnih obremenitvah ni močneje prizadeta in jo lahko le speremo s curkom vode ter obarvamo z ustreznim vodoodbojnim paroprepustnim fasadnim premazom, svetuje Jože Kos.

-----

Sanacija manj poškodovanih ometov po korakih

• Čiščenje in izpiranje umazanije z notranjih stenskih površin s krpo ali gobo, namočeno v raztopino gospodinjskih detergentov.
• Stenski ometi in zidovi se po zgoraj opisanem postopku osušijo do vlage, ki ne presega pet odstotkov glede na maso ometa (manj kot 20 do 30 odstotkov nasičene vlage materiala). Za sanacijo izberemo ustrezne materiale, manj občutljive na vlago.
• Na mestih, kjer odstopajo le opleski in izravnalne mase oziroma so ti površinsko degradirani, jih do zdrave podlage očistimo s sirkovimi ščetkami ali gladilkami. Kjer je globina poškodb manjša od treh do pet milimetrov, stene izravnamo z reparaturnimi izravnalnimi maltami.
• Finalne notranje premaze izvedemo z barvo, primerno za površine, ki so še deloma navlažene in prepojene z vodotopnimi snovmi (solmi). S tako barvo te snovi blokiramo, da na površini opleska ne bodo vidni madeži.