Počitniška brunarica: diši in toplo je

Neverjetnih 24 stopinj Celzija je bilo v dnevnem prostoru, kjer pogled najprej pritegne velik iz posebnega kamna, kakršnega imajo menda le na Finskem, zgrajen kamin. Zakaj neverjetnih? Ker v ognjišču ni plapolal ogenj, kakor bi pričakovali. Hribškovi so brunarico zapustili v nedeljo zvečer in se vrnili v družinsko hišo v Sevnico. Takrat so v kaminu zadnjič naložili polena, ki so potem počasi gorela nekaj ur, kamen okoli kurišča pa je akumuliral toploto. Dovolj je je bilo, da je bilo toplo še dva dni pozneje.

Redko se ohladi

Polena, kurjena v kaminu, so osnovni vir toplote za ogrevanje, pove gostitelj, saj ima kamen neverjetno sposobnost akumulacije, precej večjo kot na primer šamotna opeka, ki se uporablja v krušnih pečeh. Ogreje spodnje nadstropje, kjer imajo na nekaj manj kot 50 kvadratnih metrih večji dnevni prostor s kuhinjo, spalnico in kopalnico s savno, ta je v pravih finskih brunaricah skoraj nepogrešljiva. Toplota se po stopnišču in po dimniku dviga v zgornje nadstropje, enake velikosti kot spodnje. Le redkokdaj se zato vključi kondenzacijska plinska peč, ki je povezana s talnim gretjem v obeh etažah. Sprva so mislili, da bo plin primarni vir toplote, pa se je z leti – družina uide iz Sevnice v naravo in brunarico vsak konec tedna že zadnja štiri leta –, pokazalo, da je prav nasprotno. Peč tako uporabljajo le za pripravo tople sanitarne vode in ob izredno nizkih temperaturah, ko živo srebro pade pod minus 10, minus 15 stopinj Celzija, pove Denis Hribšek. Takrat se plinska peč vključi samodejno in vikend ogreje na borih osem stopinj Celzija. To je dovolj, da nič ne zmrzne, še pove in nasmejan doda, da ob prihodu takoj zakurijo v kaminu. Prijetno toplo, morda celo vroče je že v pičlih treh do štirih urah. To pomeni, da je hiška ogreta na 24 stopinj Celzija.

Masivna in ravno rezana

S tega vidika je masivna lesena hiša energijsko precej varčna, pa čeprav na njenih zunanjih stenah ni dodatne toplotne izolacije. Zadostujejo masivna bruna, debela so 20,4 centimetra, in drug les, ki je vgrajen v hišo in akumulira toploto. Bruna so kvadratna, in ne okrogla, kakor bi morda pričakovali, saj ob besedi brunarica najprej pomislimo na debela okrogla bruna. Za ravno rezana so se odločili iz dveh razlogov, pravi Hribšek. »Na videz so nam bolj všeč kot okrogla, še bolj pomembno pa je, da so ravna narejena iz več lepljenih masivnih lesenih kosov, kar preprečuje pokanje oziroma kakšno koli deformacijo. Les je namreč živ material, ki se krči in razteza, poka ter se tudi nekoliko poseda in teh sprememb je pri ravnih brunih bistveno manj ali jih sploh ni,« še pojasni gostitelj. Masivne so vse zunanje stene in večina notranjih, le da so te manjše debeline. Predvsem tiste stene, ki nimajo nosilne oziroma statične vloge, bi bile lahko tudi lahke, kar pomeni, da so lesene, vendar votle v sredini, kamor se vgradi toplotna izolacija. V njihovi brunarici takšnih ni, je pa stena, pred katero kraljuje kamin, zidana iz zidakov pen­jenega betona in klasično ometana in pobeljena. Tako so se odločili, da je kamin z belim ozadjem v prostoru še bolj poudarjen. Če bi želeli, bi lahko tudi katero drugo notranjo steno obložili denimo z mavčnokartonskimi ploščami in prepleskali, a ni bilo potrebe, saj imajo les radi in jih prav nič ne moti, da jih obdaja povsod, kamor se ozreš, pove Denis Hribšek. Dovolj je že to, da so keramične ploščice položili med kuhinjskimi elementi in na nekaterih stenah v obeh kopalnicah, še doda.

Odporna na vreme

Tako kot kamin je tudi hiša, v kosih seveda, prišla iz Finske, po načrtih družine so jo naredili v podjetju Honka, zanjo pa so tradicio­nalno uporabili les finskega bora. Ta raste zelo počasi v precej ostrem podnebju, kar je precej pomembno. Zato je brunarica odporna tudi proti vsem vremenskim vplivom pri nas, njena življenjska doba je dolga, vzdrževanja pa je zelo malo, pojasni gostitelj. Oziroma vzdrževanja je toliko, kolikor se sam odločiš, še doda. Bruna lahko tako na zunanji strani kot v notranjosti ostanejo povsem nezaščitena. Z leti bo les na zunanji strani dobil naravno srebrno sivo patino, ki ga varuje pred vremenskimi vplivi. Vendar to pomeni, da se je treba sprijazniti s sivim videzom hiše, pravi Hribšek. Tega pa niso želeli, jim preprosto ni všeč, zato so se odločili bruna zunaj premazati z zaščitnimi sredstvi na vodni osnovi, ki so do okolja prijazna. Izbrali so nekoliko toniran premaz, ki še vedno ohranja precej naravno barvo lesa, je transparenten, tako da se vidi struktura masivnega lesa, hkrati pa prepreči delovanje UV-žarkov. Premaz je treba vsakih deset let obnoviti in to je tako rekoč vse vzdrževanje. Nekaj ga bo tudi v notranjosti, kjer so prav tako uporabili premaz na vodni osnovi, lahko pa bi izbrali različna olja in voske za zaščito lesa, še pove lastnik.

Drugega vzdrževanja ne pričakuje, saj je hiša, kakor pravi, sestavljena zelo kakovostno. Bruna se skoraj niso posedla, med seboj pa so povezana vodo- in zrakotesno. To pomeni, da med njimi ni nobenih špranj ali razpok, v katere bi lahko zatekala voda in poškodovala les, zrakotesnost pa je pomembna zaradi čim manjših toplotnih izgub. Pika na i so dobra toplotnoizolativna okna, vsa imajo trislojno zasteklitev, njihova toplotna prehodnost pa je izredno nizka.

Pod streho v treh tednih

Zanimalo nas je še, kaj so morali narediti sami, preden so pripeljali dele brunarice, in koliko časa so porabili za njeno postavitev. Hiša je podkletena, ker ima teren precejšen naklon, zato je bila klet edina logična rešitev, pa še prav pride, pove Hribšek. To so postavili sami, lahko pa bi naredili le temeljno ploščo, če bi bil teren raven. Brunarico so na Finskem po tehnoloških načrtih izdelali v nekaj manj kot štirih mesecih, potem pa je bila v treh tednih pod streho. Koliko časa traja do vselitve, je odvisno, kako se dogovoriš z dobaviteljem, pravi Hribšek. Če bi se odločili za ponudbo na ključ, bi od začetka montaže do vselitve trajalo približno štiri mesece. Oni so nekaj delali z dobaviteljem, nekaj sami, časa pa so porabili približno enako, morda malo več.

Ni jim žal, da so se odločili za brunarico. V Sevnici živijo v zidani hiši in ni primerjave, pravi gostitelj. Tu je veliko bolj prijetno, zrak v hiši je drugačen, vlaga je ravno pravšnja, diši po lesu, nekakšna toplina nas obdaja, povsem drugače je kot v zidani hiši. No ja, prijetneje je tudi zato, ker pobegnemo iz vrveža in od obveznosti v mir in sproščanje, naravo, ki obdaja brunarico, še doda.