Požarna varnost ni neposredno odvisna od sistema gradnje

Na kaj mislimo, ko govorimo o požarni varnosti v stanovanjskih stavbah?

Pri omenjanju požarne varnosti v stavbah govorimo o več komponentah. Osredotočamo se na doseganje cilja, in ne na lastnosti posameznih elementov. Lahko bi rekli, da je požarna varnost v stavbah sestavljena iz ukrepov pasivne in ukrepov aktivne požarne varnosti. Pasivni ukrepi so tisti, s katerimi dosežemo, da zasnova in izvedba gradnje zagotovita določeno stopnjo požarne varnosti. Aktivni pa so tisti, ki se sprožijo ob požaru in pripomorejo k njegovemu obvladovanju. Praviloma so pasivni ukrepi povezani z namembnostjo, arhitekturno zasnovo in gradbeno izvedbo stavbe. Mednje spadajo predvsem požarna odpornost nosilne konstrukcije in oboda požarnih sektorjev; preprečevanje širjenja požara po notranjosti pozidave ter s tem možnost varne evakuacije in gasilskega posredovanja; izvedba zaključnih materialov s predpisanimi požarnimi lastnostmi (gorljivost, reakcije na ogenj); preprečevanje širjenja požara po zunanjosti pozidave in dostopi gasilnih enot za posredovanje in reševanje. Aktivni ukrepi požarne zaščite so praviloma povezani z vgradnjo sistemov za javljanje požara (ročna stikala, avtomatski sistem javljanja) in alarmiranja, s sistemi varnostne razsvetljave, odvoda dima in toplote (naravni, mehanski), s stabilnimi avtomatskimi gasilnimi sistemi in sistemi nadtlačne kontrole zaščitenih stopnišč s predprostori.

Pomembno je še tole: v skladu z veljavno zakonodajo morajo biti vsi vgrajeni elementi, ki so del pasivne požarne zaščite, ustrezno potrjeni, certificirani, kar pomeni, da morajo proizvajalci zanje na trgu predložiti take izjave o lastnostih, iz katerih so razvidne tudi požarne lastnosti teh elementov. Izvajalci del morajo praviloma podati izjavo, da so dela izvedena v skladu z zahtevami proizvajalca. Podobno velja za sisteme aktivne požarne zaščite. Delovanje vseh sistemov aktivne požarne zaščite morajo pregledati pooblaščene osebe ter za posamezni sistem izdelati poročilo in potrdilo o pravilnem delovanju.

V praksi se pri tem srečujemo z raznimi izzivi, ki izvirajo tudi iz novih materialov in konceptov, ki se pojavljajo na tem področju. Zato je pri vseh omenjenih preverjanjih treba nemalokrat predvsem razumeti, kako se določen ukrep navezuje na celotno požarno varnost, primernost ukrepa, če je to dvomljivo, pa ocenjevati v kontekstu, nikoli zunaj konteksta.

PREBERITE ŠE: POŽARNA VARNOST DOMA: ZAKAJ V GOSPODINJSTVU ZAGORI?

Zakaj veljajo za visoke stavbe strožje zahteve za požarno varnost kot za nizke, na primer enodružinske hiše?

V požarnem smislu visoka stavba pomeni stavbo, katere zadnja pohodna etaža je na relativni višinski koti 22 metrov. Različne nacionalne regulative delijo visoke stavbe glede na višino še v podrazrede. Razlog je zelo praktične narave, povezan z zmožnostjo reševanja ljudi iz goreče stavbe. Visoke stavbe so požarno ranljivejše predvsem zaradi višine, kar pomeni daljšo evakuacijo (in s tem povezano zahtevnejšo izvedbo stopnišč: požarna odpornost, dimotesnost, tlačna razlika prostora in predprostora stopnišča, gasilsko dvigalo, tudi požarna odpornost nosilne konstrukcije mora biti daljša) in daljše poti gasilcev …

Pri visokih stavbah je izjemno pomembna tudi izvedba fasade. Ta ne sme omogočati požarnega preskoka med etažami, kar pomeni, da mora biti negorljiva. V Evropi se zaradi zdaj že nekaj časa trajajočih energetskih prenov stavb pogosto pojavlja vprašanje ocenjevanja fasad glede požara. Žal na tem področju še ni enotnosti. Tako v različnih državah najdemo različne med seboj delno združljive ali pa tudi nekompatibilne metode določanja odziva fasade na ogenj. V Sloveniji to rešujemo na podlagi odziva na ogenj po standardu EN 13501-1, kar ni najboljša izbira. Zavod za gradbeništvo Slovenije spremlja razvoj evropske metode za preskušanje požarnih lastnosti fasad. K metodi smo prispevali tudi svoje izkušnje in pričakujemo, da bo v doglednem času dokončno definirana in tudi vpeljana v Sloveniji.

Kakšne zahteve o požarni varnosti morajo v Sloveniji izpolnjevati stanovanjske novogradnje (večstanovanjske in individualne hiše)?

Veljavni slovenski predpisi so zbrani v Pravilniku o požarni varnosti v stavbah in podzakonskem aktu Tehnična smernica TSG-1-001: Požarna varnost v stavbah. Ne nanašajo se neposredno na to, ali je hiša večstanovanjska ali ne, temveč na razdelitev stavbe na sektorje. Enostanovanjske hiše so enosektorske. Za take hiše z eno ali dvema etažama ni zahtev, če je etaž več, pa veljajo minimalne zahteve. Drugače je pri večstanovanjskih hišah, pri katerih je sektorjev več. Tu veljajo zahteve glede ločitvenih konstrukcij, npr. vrat in sten med sektorji. Ker je veliko različic večstanovanjskih hiš, ni mogoč univerzalen odgovor glede opisa posameznih konstrukcij, npr. vrat v stanovanje.

Kaj pomenijo razredi požarne odpornosti?

Realen požar na stavbi je neponovljiv dogodek, ki ga v požarnem laboratoriju poskušamo ponazoriti s standardnim požarom, ki je v grobem definiran s časovno odvisnim razvojem temperature prostora in nekako sledi dinamiki gorenja lignoceluloznih materialov. Glede na zahtevnost zgradbe so postavljeni različni razredi zahtevane požarne odpornosti.

Požarna odpornost pomeni čas, do katerega nosilni konstrukcijski element, izpostavljen standardnemu požaru, še lahko oprav­lja svojo funkcijo. Pri tem se opazuje več lastnosti. Tri glavne so: nosilnost, integriteta in izolativnost konstrukcije. Vse se izraža s časom, ko neka konstrukcija zadošča pogojem, ki jih določi preskusni standard. Če govorimo npr. o požarni odpornosti REI 90, to pomeni, da je konstrukcija pri preskusu prestala 90 minut standardnega požara tako, da so bile zagotovljene nosilnost (R), celovitost (E) in izolativnost (I) konstrukcije.

FOTO: Refat/Shutterstock Foto:

Kdo nadzoruje, ali so predpisi o požarni varnosti v novogradnji izpolnjeni?

Projektant izdela projekt, študijo požarne varnosti, katere del je Izkaz požarne varnosti. V Izkazu požarne varnosti na ravni projekta izvedenih del (PID), torej pred tehničnim pregledom, morajo biti zbrani vsi dokumenti, ki dokazujejo zahtevane lastnosti elementov in sistemov, naštetih v izkazu. Tega je treba predložiti komisiji, ki vodi tehnični pregled zgradbe. Če ta presodi, da je izkaz korekten, ga potrdi. Ali je ta način najboljši, pa je drugo vprašanje.

Ali lahko primerjamo požarno varnost zidanih stavb z montažnimi (panelnimi, skeletnimi hišami, hišami iz križno lepljenega lesa)?

To je zelo kompleksno vprašanje, na odgovor pa vplivajo poleg same gradnje še drugi dejavniki, npr. požarna obtežba stavbe. Ta močno vpliva na dinamiko požara in s tem obnašanje stavbe. Preprosto bi sklepali, da bolj ko je material negorljiv, bolje se obnaša v požaru. Vendar ni tako. Požar je z vidika materiala predvsem velika površinska top­lotna obremenitev. Učinek te obremenitve na konstrukcijo je odvisen od vrste paramet­rov: od gostote, specifične toplotne kapacitete, toplotne prevodnosti, hitrosti pirolize na površini, mehanskih lastnosti itd. Vse to je seveda odvisno od temperature. Zato je primerjava zgolj po vrsti materia­la nepravilna. Kot primer lahko povemo, da betonska konstrukcija zagotavlja svoje mehanske lastnosti z armaturo, ki jo pred požarom ščiti sloj betona. Če se ta med požarom s konstrukcije odlušči, je lahko armatura izpostavljena in se celotna konstrukcija hitreje poruši. Jeklena konstrukcija začne odpovedovati, ko doseže kritično temperaturo – ta je nižja od temperature, ki se lahko razvije v požaru. Zato jeklene nosilne konstrukcije dostikrat ščitimo za primer požara. Les je na videz med vsemi materiali najslabši, saj gori pri nizki temperaturi. Po drugi strani pa je ta proces dokaj predvidljiv – les gori z neko relativno stalno hitrostjo. Če je ustrezno dimenzioniran, se lahko v požaru dobro obnaša. Skratka, na vprašanje ni univerzalnega odgovora.

PREBERITE ŠE: POŽARNO VARNA GRADNJA: NA PAPIRJU JE VSE LEPO, V PRAKSI PA MALO MANJ

Kaj pa požarna odpornost hiš iz drugih naravnih materialov (slamnate bale, glineni omet, ovčja volna, celuloza)?

Tudi tu velja povsem enako. S tem da je za omet, ovčjo volno kot izolacijo in celulozo pomembnejši odziv na ogenj, ki je lastnost materiala, kot požarna odpornost, ki je last­nost konstrukcije.

Je mogoča splošna ocena, kako grajena družinska hiša je požarno najbolj varna?

Žal ne. Ob pravilnih postopkih projektiranja in gradnje so vse hiše lahko varne. Ob nepravilnih postopkih pa ni rešitve, ki bi bila kljub temu varna. Ne nazadnje – če bi bilo to mogoče, se ukrepi požarne varnosti s tako gradnjo sploh ne bi predvideli. Pa vemo, da ni tako.

Kateri sodobni materiali, ki se uporabljajo pri gradnji stanovanjskih stavb, so najbolj problematični?

Spet preprosto vprašanje brez preprostega odgovora. Najprej – pomembni so materiali, ki v konkretni situaciji sodelujejo pri požaru. To so materiali, ki so vgrajeni na kritičnih mestih, kot so evakuacijske poti, strehe, obložni materiali itd. Znotraj teh imajo seveda prednost negorljivi materiali. Drugi so slabši. Vendar materiali, kot je npr. ekspandirani polistiren (EPS), ne bi smeli biti nikoli vgrajeni tako, da so lahko izpostavljeni ognju, temveč bi morali biti vedno zaščiteni, z ometom, negorljivimi ploščami ali kako drugače. S tem se lahko bistveno izboljša odziv konstrukcije na ogenj. Res pa je, da konstrukcija, v kateri znaten delež sestavljajo materiali, ki so gorljivi, ne more doseči kriterijev za negorljivo konstrukcijo. To namreč dosegajo le takšne konstrukcije, ki ne prispevajo k rasti požara v začetni fazi.

Posebna tematika je povsem neregulirana toksičnost dimnih plinov. Tu je sicer pomembnejša oprema stavbe (pohištvo), vendar imajo tudi izpostavljeni gradbeni materiali nezanemarljiv delež.

Kakšno tveganje predstavljajo novi načini gradnje, sistemi v stavbah in deli stavb, če izbruhne požar?

Požarna varnost montažnih hiš

Ker so pri gradnji montažnih hiš uporabljeni tako les kot sodobni izolacijski materiali, smo vprašanje o njihovi požarni varnosti zastavili vodji razvoja v podjetju Marles hiše Željku Venetu. »Med prednosti lesa prištevamo njegovo požarno odpornost. Pravilno dimenzionirana lesena konstrukcija celo preseže požarno odpornost jekla ali betona. Ob požaru se proces zoglenitve elementov lesene konstrukcije zelo upočasni in poteka od zunanje površine proti notranjosti, s čimer se prepreči dostop kisika do lesa. S tem procesom se les ščiti pred hipno izgubo nosilnosti. Ker je v montažnih stenah les oplaščen vsaj s 15 mm debelimi mavčnovlaknenimi ploščami, prostor med leseno konstrukcijo pa zapolnjen s kameno volno, ki ima tališče nad 1000 °C, je požarna odpornost sten vsaj REI 60 minut. To pomeni, da nosilna konstrukcija objekta ohrani polno nosilnost konstrukcije vsaj 60 minut,« pravi Vene. Prednost montažne hiše z leseno konstrukcijo je po njegovih besedah tudi to, da se med gorenjem ne sproščajo strupeni plini, ki so najpogostejši vzrok smrti ob požarih.

Novi načini gradnje ne pomenijo tveganj, dokler sta načrtovanje in izvedba v okviru predpisov, ki urejajo požarno zaščito. V nasprotnem je treba ukrepe pasivne in aktivne zaščite zasnovati glede na zadnje stanje tehnike s t. i. metodami požarnega inženirstva. Povedano drugače – raven požarne varnosti ni neposredno odvisna od sistema gradnje (npr. montažna ali masivna gradnja), temveč od korektnosti načrtovanja in izvedbe ukrepov požarne varnosti. Seveda se na trgu vedno znova pojavljajo novi izdelki in detajli vgradnje, vendar take rešitve načeloma sploh ne smejo na trg, če niso prej ustrezno preskušene in ovrednotene, tudi z vidika požarne varnosti.

Kateri so primeri »slabe gradbene prakse« v Sloveniji, ki pomenijo tveganje za nastanek požara ali hitro širjenje požara?

V zadnjem času je precej večjih požarov v industriji, pri čemer gre za starejše obrate, ki niso bili ustrezno načrtovani in izvedeni (vzdrževani), ali za obrate s spremenjenimi tehnološkimi procesi, vgrajenimi v neprimerno požarno zaščitene objekte. Vsekakor pa je nekaj slabih praks, ki jih velja omeniti: nepopolna izvedba požarnih prebojev požarno odpornih konstrukcij, uporaba napačnih materialov pri vgradnji požarnih vrat in nenamestitev samozapiral na požarna vrata, ignoriranje pravilnih detajlov vgradnje pri fasadah, še posebej pri fasadah z gorljivim slojem izolacije, nespoštovanje pravil vgradnje dimnikov, npr. odmikov od gorljivih materialov itd.

Na katere nevarnost bi opozorili pri (večinoma energetski) sanaciji starih stavb?

Energetska sanacija zgradb mora biti izvedena tudi v skladu z veljavnimi požarnimi predpisi. Posebno pozornost je treba nameniti izbiri toplotnoizolacijskih materialov fasad in streh s pripadajočimi detajli izvedbe. Za stavbe, ki se po požarnih kriterijih uvrščajo med visoke, veljajo strožje zahteve (negorljivi materiali fasade). Požarni predpisi se z razvojem tehnologij gradnje spreminjajo, zato veliko obstoječih zgradb ne dosega zahtev danes veljavnih predpisov. Priporočljivo in ekonomsko upravičeno bi bilo energetsko in požarno sanacijo takih zgradb izvesti sočasno.

Lahko predstavljajo male sončne elektrarne nevarnost za požar?

Seveda. Male sončne elektrarne na strehi so lahko problematične, vendar je na voljo smernica za pravilno načrtovanje in izvedbo takih sistemov, ki jo je izdalo Slovensko združenje za požarno varstvo. Smernica je prosto dostopna in obsega veliko napotkov za projektiranje in izvedbo sončnih elektrarn.

FOTO: Gorodenkoff/Shutterstock Foto:

Kako hitro napreduje požar v bivalnem okolju?

To je odvisno od lastnosti prostora (površine in predvsem odprtin v obodu) in vrste, količine ter načina »uskladiščenja« gorljivega materiala v njem. V stanovanju s povprečno požarno obtežbo lahko pričakujemo relativno hitro rast, po nekaj minutah so razmere za človeka že ne­vzdržne, po približno desetih minutah se požar bliža polno razviti fazi. Pomembno je poudariti, da je čas za ukrepanje v smislu reševanja prostora, v katerem se je požar začel, zelo kratek – le nekaj minut ali še to ne.

Kateri materiali stanovanjske opreme gorenje spodbujajo in iz katerih se sproščajo strupeni plini?

Načeloma gorenje spodbujajo vsi gorljivi materiali, še posebno pa različne obloge, tekstil, papir, leseno pohištvo … Kolikšen je ta prispevek, merimo z razredom odziva na ogenj. Gorljivi materiali spadajo v razrede od B do E, pri čemer materiali (ali bolje rečeno, konstrukcije, ki so izpostavljene požaru) razreda B prispevajo malo, materiali razreda E pa precej več. O toksičnosti tu še ni celovitega znanja, ker na sestavo dimnih plinov in njihovo strupenost vpliva več dejavnikov: vrsta goriva, koncentracija kisika pri gorenju in temperatura oziroma vpadla gostota toplotnega toka. Poleg tega so nekateri toksični plini akutno toksični, torej s takojšnjim delovanjem, precej več pa je kronično toksičnih, ko se njihov učinek nabira skozi čas. Med akut­no toksičnimi sta pomembna predvsem dva – dobro znani ogljikov monoksid in vodikov cianid, ki nastaja npr. pri gorenju poliuretana, ki ga najdemo v pohištvu. Strupene so tudi klorove spojine, ki se sproščajo npr. pri gorenju PVC. S tem pa seznam ni izčrpan.

Kako lahko ukrepamo ob požaru v stanovanju ali stanovanjski hiši?

Veliko je odvisno od faze požara. V začetni fazi ga lahko pogasimo sami. Da proces gorenja teče, moramo imeti gorivo, kisik, dosežena mora biti tudi potrebna temperatura goriva. V primeru omejenih virov gorenja, vzemimo goreče posode, prekinemo dovod kisika. Lahko gasimo tudi z odvzemom ali hlajenjem goriva. Če je požar večji, a še obvladljiv, gasimo z gasilnim sredstvom: vodo ali prahom. Seveda moramo vedeti, kako gasimo požar določene vrste. Posode z gorečim oljem denimo nikoli ne gasimo z vodo.