Vlaga, razpoke, temelji: Odstranimo vzroke, ne le posledice

Kako vlaga vpliva na gradbene materiale oziroma na konstrukcijo hiše?

Vlažen gradbeni material ima v primerjavi s suhim veliko slabšo nosilnost, dolgotrajna čezmerna vlažnost pa lahko resno ogrozi statično trdnost objekta. Posledice delovanja vlage se kažejo v poškodbah na zidovih, odpadanju ometa in propadanju temeljev, uničenih tlakih in poškodovani notranji opremi, poleg tega negativno vpliva na zdravje tistih, ki živijo v stavbi. Gradbenim materialom se zaradi vlage poslabšajo tudi toplotnoizolativne lastnosti. Toplotna izolativnost zidov je namreč odvisna od zračnih por v gradbenem materialu, in če te zapolni voda, je material veliko bolj toplotno prevoden in s tem slabši toplotni izolator. Če se vlažnost zidu poveča za štiri odstotke, se njegove izolativne lastnosti poslabšajo za polovico. Pozimi tako za ogrevanje vlažnih prostorov porabimo tudi do 30 odstotkov več energije.

Kateri so najpogostejši vzroki za čezmerno vlago v prostorih in konstrukciji stavbe?

Vzrokov je več, med najpogostejšimi so napake pri gradnji, kot so slabo izolirani ali celo neizolirani temelji, poškodovana hidroizolacija, nepravilno izvedena drenaža, napake pri odvajanju vode od objekta, zunanje stene brez ustrezne ali zadostne toplotne izolacije, zamakanje zaradi poškodovane strehe, neustrezno zračenje in odvajanje vlage iz notranjosti, kar med drugim vodi h kondenzaciji vlage na površini ali v notranjosti zidov. Zaradi naštetih napak nastanejo toplotni mostovi, ki so najbolj izraziti v hladnejših mesecih in vplivajo tako na toplotno bilanco objekta kot na kakovost bivanja v njem.

Zakaj nastane plesen in na katerih mestih se najpogosteje pojavlja?

Nastanek plesni je navadno povezan z mikroklimatskimi razmerami v prostoru, torej s temperaturo in relativno vlažnostjo notranjega zraka, ali s toplotnimi mostovi. Plesen je praviloma posledica ponavljajoče se kondenzacije vodne pare na hladnih površinah konstrukcije. Na mikroklimatske razmere lahko vplivamo z ogrevanjem in prezračevanjem prostorov, pri morebitnih toplotnih mostovih pa ni tako preprosto. Kritična mesta za nastanek plesni so vogali sten in stropov ter tal, kjer je temperatura nekaj stopinj nižja kot na osrednjih površinah. Takim mestom pravimo geometrijski toplotni mostovi. Ne moremo se jim izogniti, lahko pa njihov vpliv občutno zmanjšamo z ustrezno izvedbo toplotne izolacije. Druga vrsta toplotnih mostov so material­ni oziroma konstrukcijski toplotni mostovi. V tem primeru gre za oslabitev ali popolno odsotnost (prekinitev) sloja toplotne zaščite, kar se kaže v močnejšem toplotnem toku in s tem povezanem znižanju površinskih temperatur. Tipični takšni toplotni mostovi se pojavijo na mestih betonskih plošč in vezi, balkonskih ploščah, na mestih neizoliranih okenskih špalet in preklad, na mestu, kjer se stikajo obodni in notranji zidovi, in podobno.

Kako se znebiti kondenza in plesni?

Kondenz, ki nastaja zaradi prevelike relativne vlažnosti in prenizke temperature obodnih površin (nižje od temperature rosišča zraka), je poleg kapilarne vlage drugi najpogostejši razlog za vlažne stene v bivalnih prostorih. Temperatura obodnih površin je prenizka zaradi pomanjkljive ali slabo izvedene toplotne izolacije, posledica tega so toplotni mostovi na stikih toplih in hladnih površin. Najbolj učinkovito se ga rešimo z ustrezno toplotno izolacijo, pri čemer je treba paziti, da s primerno debelino toplotne izolacije in natančno izvedenimi detajli izničimo toplotne mostove. To vključuje tudi izolacijo okenskih špalet, ki pomembno vpliva na pojav kondenza na notranji strani zidu in v okolici okna. Kondenz nastaja tudi zaradi nepravilnega ali pomanjkljivega prezračevanja prostorov, s čimer se pogosto srečujejo lastniki hiš ali stanovanj po menjavi oken, saj nova okna tesnijo bistveno bolje kot stara in ni več »naravnega« prezračevanja kot prej. Zelo pomembno je torej redno in učinkovito prezračevanje, kar pomeni trikrat ali štirikrat na dan, vedno za tri do štiri minute, pri čemer je nujno narediti prepih. S prepihom dosežemo hitro izmenjavo zraka, predvsem pa zrak preženemo tudi iz mrtvih kotov, kjer je navadno najbolj navlažen. S pravilnim prezračevanjem preprečimo, da bi relativna vlažnost notranjega zraka presegla kritično mejo in tako pretežno odstranimo nevarnost kondenzacije vodne pare in nastanka plesni. Naslednji korak je zvišanje temperature v prostoru, saj vsaka dodatna stopinja Celzija zniža delež relativne zračne vlage za poltretji odstotek – če temperaturo dvignemo za štiri stopinje Celzija, se delež relativne zračne vlage zniža za deset odstotkov.

Ali je toplotna izolacija na notranji strani ustrezna rešitev?

Če toplotna izolacija z zunanje strani ni mogoča, lahko na temperaturo površin v vogalih vplivamo tudi z lokalno namestitvijo toplotne zaščite z notranje strani. Vendar tak ukrep zahteva natančno načrtovanje tako glede najprimernejšega materiala in debeline dodatnega sloja kot glede obsega izvedbe. Preden se lotimo nameščanja toplotne izolacije z notranje strani, je nujen posvet s strokovnjakom, ki bo naredil gradbenofizikalni preračun in morda še kakšno računalniško simulacijo temperaturnega poteka, drugače lahko naredimo bistveno več škode kot koristi. Vsekakor je treba izbrati primerne izolacijske plošče, na katerih vlaga ne bo kondenzirala, plesen pa se ne bo razvijala, poleg tega je treba paziti, da s primerno debelino izolacije in natančno izvedenimi detajli izničimo toplotne mostove.

Zakaj pohištva ni priporočljivo postaviti ob zunanjem zidu?

Nižje površinske temperature notranjih prostorov se pojavljajo tudi zaradi slabšega kroženja zraka, na primer v vogalih in za pohištvom, ki smo ga postavili ob zunanjem zidu. V prostorih, v katerih so zunanje stene pretež­no zaslonjene s pohištvom ali težkimi zavesami, so težave s plesnijo pogostejše, pa čeprav je prostor ogrevan na ustrezno temperaturo in ga dovolj pogosto in pravilno prezračujemo. Prav tako je priporočljivo pohištvo dvigniti za pet centimetrov od tal, da lahko zrak kroži med steno in opremo in odvaja vlago iz mrtvih kotov.

Kako vemo, da težave povzroča kapilarna vlaga?

Da imamo opraviti s kapilarno vlago, se kaže v neprijetnem vonju po vlagi, plesni na zidovih, oplesk na stenah se začne napihovati, na površini zidu se pojavijo vodotopne soli, ki razkrajajo omet, zato ta začne odpadati, v zadnji fazi pa začne propadati tudi nosilna konstrukcija. Kapilarna vlaga povzroča največ težav v objektih, ki nimajo hidroizolacije oziroma je ta slabo izvedena in pomanjkljiva (slabo izvedeni spoji horizontalne in vertikalne hidroizolacije v območju stika med tlemi in steno ter prekinitev hidroizolacije v območju stebrov, ki ležijo neposredno na nosilni plošči).

Kako se izognemo težavam zaradi kapilarne vlage?

Prodiranje kapilarne vlage navzgor učinkovito prepreči vodoravno položena plast hidroizolacije, ki se pri novogradnjah navadno namesti na površino temelja in pod nosilno steno. Pri tem se varčevanje ne splača, saj so stroški sanacije poškodb zaradi pomanjkljive ali nenatančne hidroizolacije precej višji od pravilno izvedene hidroizolacije. Navpična hidroizolacija na zunanjih zidovih ali vodoodbojni izolacijski material na notranji strani zidov težavo rešita samo na prvi pogled. Vlaga namreč zaradi novih ometov na notranji in zunanji strani nekaj časa ne bo vidna, ker pa je še vedno v zidu, bo prej ali slej našla pot na površje.

Kako sanirati zidove, ki jih je prizadela kapilarna vlaga?

Preprečevanje navlaževanja zaradi kapilarnega dviga vlage v stavbah, kjer hidroizolacije sploh ni, zahteva temeljito preverjanje mož­nosti uporabe posameznih postopkov glede na konstrukcijske in gradbenofizikalne značilnosti stavbe. Potreben je poseg v konstrukcijo – zid je treba prerezati na čim nižjem mestu in vanj potisniti horizontalno plast hidroizolacije, ki vlagi prepreči vstop. Omenjeni postopek sanacije pride v poštev le pri zidovih iz opeke, lahko pa povzroči težave s statičnostjo in stabilnostjo objekta. Bolj razširjen način sanacije, primeren za opečne, kamnite in zidove iz drugih materialov, je injektiranje zidu v ravni terena ali tlaka s silikonskimi emulzijami. V zidove je treba navrtati luknje po celotnem prerezu in vanje vbrizgati silikonsko emulzijo, ki nabrekne in preprečuje kapilarni vlagi dvigovanje po zidu. Vlago, ki ostane nad to blokado, je treba izsušiti s sušilnimi ometi – z zidov odstranimo stari omet in jih omečemo s sanacijskim paroprepustnim sušilnim ometom, ki vlage ne zadržuje v zidu, ampak jo oddaja v prostor v obliki pare. S tem preprečimo prenašanje vodotopnih soli iz zidu v omet oziroma na njegovo površino. Da bo omet ostal trajno suh in se na njem ne bodo pojavljale soli in mokri madeži, morajo biti paroprepustni tudi vsi nadaljnji premazi oziroma nanosi. Obstaja še en način sanacije kapilarne vlage, ki ne zahteva fizičnih posegov v konstrukcijo: na del zidu, kjer je vlaga najbolj izrazita, namestimo posebno napravo, katere učinek temelji na principu elektronskega in magnet­nega delovanja. Šibko elektromagnetno polje, ki ga ustvarja, z določenimi frekvencami počasi potiska vlago v zidu proti tlom oziroma temeljem stavbe. Pomanjkljivost takšnega načina sanacije, ki je načeloma uporaben v vseh objektih, je, da ostane objekt suh le, dokler naprava deluje.

Zakaj je nujno poskrbeti za odvod meteornih voda?

Poškodbe na konstrukciji zaradi vlage so lahko posledica nefunkcionalnega sistema odvoda meteornih voda, ki lahko zalijejo kletne in bivalne prostore. Zaradi dolgotrajnejšega zamakanja, ki ga sprva morda niti ne opazimo, se lahko začnejo posedati zemljina in cevovodi, gradbeni material oziroma konstrukcija pa začne razpadati. Za odvod površinskih voda poskrbimo z utrditvijo terena in padcem terena stran od objekta, sanacijo poškodb odtočnih cevi ter kanalizacijskega sistema okrog objekta. Poleg ustrezne hidroizolacije temel­jev, temeljne plošče in sten, ki so po ureditvi okolice pod ravnjo terena, je treba urediti učinkovit drenažni sistem. Meteorne vode oziroma dejstvo, da imajo zaradi neustrezne drenaže ob vsakem obilnejšem deževju prosto pot do objekta, so krive tudi za posedanje in razpoke na marsikaterem objektu.

Kako sanirati razpoke v zidovih in tleh, ki nastanejo zaradi posedanja objekta?

Sanacija zidnih in talnih razpok z mavcem in prekrivnimi barvami ima kratkotrajen učinek, saj je ukrep zgolj površinski. Za trajno sanacijo razpok je treba najprej odpraviti vzrok za njihov nastanek, torej sanirati temelje ali temeljna tla, šele potem pridejo na vrsto same razpoke. Najbolj učinkovito jih saniramo s posebnimi cementnimi lepilnimi masami, ki jih v razpoke, na primer v polnih opečnih zidovih, injektiramo pod tlakom. Razpoke v kamnitih zidovih saniramo tako, da injektiramo celotno razpokano območje. Za zatesnitev večjih razpok, širokih centimeter ali več, so primerne tudi ekspanzijske cementne mase, ki se v razpoke vnašajo ročno, z zidarskim orodjem.

Kako sanirati temelje hiše, ki se poseda?

Rešitev je več, izbira pa je odvisna od vzrokov za posedanje in strukture tal. Najbolj klasična metoda je podbetoniranje, pri katerem na kratkih odsekih temelje odkopljejo in podkopljejo ter praznine zalijejo z betonom. Stike med novim in starim temeljem je treba še injektirati, da se do zadnjega kotička zapolnijo vsi prazni prostori, novi temelj pa je treba tudi primerno povezati s starim, pri čemer v stare običajno izvrtajo luknje in vanje vgradijo povezovalna sidra. Na koncu je treba še zatesniti razpoke v obodnih nosilnih zidovih. Druga možnost je sanacija s piloti, s katero se podaljšajo obstoječi temelji in hkrati učvrsti nosilna podlaga. Ob stiku zidu in tal pod kotom je treba zvrtati sonde do globine dveh metrov ali več, nato pa pod tlakom vanje injektirati mineralno cementno nabrekajočo maso. Vse skupaj se ojača z vgradnjo posebnih palic (pilotov). Najhitrejši način sanacije temeljev, ki ne vključuje večjih gradbenih posegov in je primeren pri vseh oblikah temeljenja ter v različnih tipih zemljine, pa je globinsko injektiranje oziroma vbrizgavanje ekspanzijske smole pod temelje, kar utrdi temeljna tla in ustavi posedanje. Z globinskim injektiranjem je mogoče tudi dvig­niti konstrukcijo za nekaj milimetrov ali celo centimetrov. V vseh primerih velja, da je treba pred posegom odpraviti morebitne poškodbe na kanalizaciji in vodovodu ter urediti drenažo, drugače se lahko težave s posedanjem temeljev in razpoke ponovijo.