Fasade: Izolacije nima smisla debeliti v nedogled

Fasade se med seboj razlikujejo po materia­lu, uporabljenem za izolacijski sloj (lahko so iz ekspandiranega polistirena ali EPS, ekstrudiranega polistirena ali XPS, bakelitne, PIR/PUR-izolacije iz poliuretanske trde pene, lesnovlaknenih plošč, vpihane iz celuloznih in lesnih vlaken, iz mineralne volne ...), in izolativnosti, na kratko razloži Bojan Žnidaršič, ustanovitelj okoljske organizacije Vitra Cerknica ter avtor energetskega portala NEP Slovenija. Delimo pa jih tudi na kontaktne in prezračevane – pri prvih je zaključni sloj na toplotni izolaciji, pri drugih je med njima petcentimetrski zračni sloj.

Večina materialov se na zunanje stene hiše lepi ali sidra, plasti toplotne izolacije sledijo izravnalni sloj, armirna mrežica, osnovni in nato še zaključni sloj. Pomembno je, da so uporabljeni materiali med seboj združljivi, zato proizvajalci ponujajo t. i. fasadne sisteme.

Za toplotno izolacijo se najpogosteje uporabljata ekspandirani polistiren (EPS) oz. stiropor in mineralna volna. Stiropor je lahko bele ali sive barve – ta ima dodatek grafita in je za približno 20 odstotkov bolj izolativen za prehod toplote kot beli, pojasni energetska svetovalka mreže EnSvet Carmen Hladnik Prosenc. Mineralna volna je na voljo v obliki plošč ali lamel. »Mineralna volna v ploščah ima vlakna, ki so vzporedna z zidom in jih je poleg lepljenja na zid treba pritrjevati tudi s sidri. Lamele so videti kot dolge opeke, s katerimi oblečemo hišo in imajo vlakna pravokotna na zid.« Za cokel (zidec) oz. tiste predele, kjer je večja verjetnost, da pridejo v stik z vodo, se za izolacijo uporablja ekstrudirani polistiren (XPS), bolj poznan pod imenom stirodur. Običajno je obarvan – zelen, moder, rumen, tudi bel.

Nižji koeficient toplotne prevodnosti, bolj izolativen material

Pri hiši je pomembno, koliko toplote nam iz nje v ogrevalni sezoni uide, ker moramo to toploto nadomestiti. To je odvisno tudi od sestave zunanjih sten. Če na stene postavimo oviro (toplotno izolacijo), bomo zmanjšali toplotne izgube, poenostavljeno razloži sogovornica. Kolikšna ovira bo material za prehod toplote, nam pove koeficient toplot­ne prevodnosti λ (lambda), ki je lastnost materiala. »Nižjo vrednost ko ima koeficient λ, bolj je material izolativen. Beli stiropor in običajna mineralna volna imata λ = 0,040 W/mK, ponujajo pa tudi že materiale za toplotno izolacijo fasad z λ = 0,022 W/mK. Slednji so torej za enak učinek skoraj za polovico tanjši. Razni naravni materiali imajo λ = 0,040 W/mK ali več.«

Od izolativnosti je odvisna tudi cena materiala. »Čez palec velja pravilo, da nižja ko je vrednost λ, dražji je material,« pojasni sogovornica. Najcenejši so običajni sintetični materiali (npr. beli stiropor), nato si po ceni sledijo mineralni, nato sodobnejši materiali – tudi sintetični (λ = 0,022 W/mK ali manj) in naravni materiali.

Na vprašanje, kateri je trenutno optimalen, če upoštevamo izolativnost in ceno, sogovornika pravita, da enoznačnega odgovora ni. »Naj« izolacije ni, za vsako stavbo mora lastnik izbrati optimalno, meni Žnidaršič. Izbira je pogosto odvisna od razpoložljivega denarja in tudi omejitev glede debeline izolacije. »Če imamo npr. zelo majhna okna, ne moremo položiti zelo debele izolacije, ker bodo potem okna kot v tunelu in bo v hiši preveč temno,« pojasni sogovornica.

PREBERITE ŠE:  OSTREŠJA IN KRITINE: STREHA NAJ HIŠO VARUJE, NE LE KRASI

Pogosta napaka pri pritrjevanju toplotne izolacije so nepravilno vgrajena sidra. FOTO: arhiv mreže EnSvet Foto:

Je izolacije lahko preveč?

Debelejša ko je toplotna izolacija, manj toplotnih izgub bo. Vendar izolacije nima smisla debeliti v nedogled, posebno če smo omejeni s sredstvi, je prepričana sogovornica. Če več toplote, kot bi je prihranili z večanjem izolacije na fasadi, izgubljamo drugod: skozi podstrešje ali streho, skozi stara okna, zaradi prezračevanja z odpiranjem oken ipd., je smiselno ukrepati na teh točkah. Preveč je je tudi takrat, ko nam to povzroči neko drugo nevšečnost – npr. preveč odebeli zid ali pri majhnih oknih preveč ovira dostop svetlobe skoznje, pojasnjuje Carmen Hladnik Prosenc. Poleg tega nam pri toplot­ni izolaciji prvi centimetri prinesejo največ prihranka pri ogrevanju, vsak nadaljnji centimeter pa manj.

»Po veljavni zakonodaji je lahko maksimalna toplotna prehodnost zunanjih sten stanovanjskih stavb U max = 0,28 W/(m²K), kar je ekvivalent najmanj 12-centimetrskemu sloju belega stiropora. Priporočljivo pa je, da se uporabi nekoliko debelejša izolacija. Če želimo za toplotno izolacijo fasade dobiti subvencijo Eko sklada (po javnem pozivu 74SUB-OB19), se zahteva, da plast toplot­ne izolacije izpolni pogoj U max = 0,23 W/(m²K), kar pomeni 18 cm belega stiropora,« pojasni sogovornica.

Bojan Žnidaršič po drugi strani meni, da toplotne izolacije ni nikoli preveč – minimalna debelina je odvisna od predpisov, optimalna pa od globine žepa investitorja in predvsem njegovega znanja, je prepričan. Po njegovih besedah se optimalna debelina toplotne izolacije z vidika stroška (višja investicija) in koristi (manjša potreba po ogrevanju in hlajenju) lahko izračuna na podlagi toplotnih izgub ovoja stavbe in cene energenta. »Izračuni pokažejo, da pomeni vsak dodaten centimeter toplotne izolacije nad minimalnimi zahtevami pri stroških fasade z vsemi materiali, delom in najemom odra komaj dva odstotka višjo naložbo. Torej ob 20 odstotkov večjem vložku pridobimo 10 cm debelejšo toplotno izolacijo.«

PREBERITE ŠE: IZOLACIJE IN FASADE: GARANCIJA LE ZA ZDRUŽLJIVE KOMPONENTE

Zaključni sloj

Poznamo več vrst zaključnih slojev fasad: akrilnega, silikatnega, silikonskega, mineralnega in njihove kombinacije. Izbor je odvisen predvsem od lokacije in lege objekta, izpostavljenosti vremenskim vplivom in drugih dejavnikov, zato je izbiro najbolje prepustiti arhitektom ali fasaderjem, svetuje sogovornica, ki pojasni tudi bistvene razlike med posameznimi vrstami zaključnih slojev.

Akrilni so zelo trdni in vodoodbojni, preprosti za delo in dobro barvno obstojni. Ponavadi jim dodajo kemikalije, ki preprečujejo rast alg in plesni, vendar se te s časom spirajo v okolje, kar ni najbolj priporočljivo.

Silikatni so vodoodbojni in paroprepustni. Ker imajo visok pH, so odporni proti algam in plesnim.

Silikonski so elastični, vodoodbojni in paroprepustni. So odporni proti algam in plesnim. Silikon se z leti postara in ni več tako elastičen.

Mineralni zaključni sloji so visoko paroprepustni in vpijajo vlago iz zraka. Vlago po drobnih kapilarah prerazporedijo po večji površini, kar povzroči, da se fasada ob omočitvi hitreje posuši.

Če za toplotno izolacijo izberemo EPS, lahko za zaključni sloj uporabimo katero koli od zgoraj naštetih možnosti. Če pa imamo kot izolacijo mineralno volno, je nujno, da je zaključni sloj čim bolj paroprepusten, svetuje Hladnik Prosenčeva.

Sogovornica razloži tudi problem alg in plesni, ki je pri toplotno izoliranih fasadah pogostejši kot pri starih neizoliranih. »Če imamo zelo hrapavo fasado, se v majhnih vdolbinicah voda ob omočitvi zadržuje dalj časa. Pomembno je, da se mokra fasada čim prej posuši.« V starih hišah, ki niso bile toplotno izolirane, je toplota uhajala iz notranjosti tudi skozi stene, zato so se hitreje posušile, medtem ko ima v izoliranih zunanji sloj zunanje stene podobno temperaturo kot okolica. »Še večji problem kot dež je jutranja rosa, ki se nabere tudi na dobro toplotno izolirani fasadi. V tem primeru se prej posuši higroskopičen kot vodoodbojni zaključni sloj,« pojasni energetska svetovalka.

PREBERITE ŠE: KOLUMNA ANDREJA JAGRA: HIŠA JE OBLEČENA, IMAMO FASADO - 2. DEL

Nepravilno vgrajena elektroomarica je vedno močan toplotni most. FOTO: arhiv Vitre Cerknica Foto:

Najpogostejše napake

Napak pri izvedbi fasade je zelo veliko, povzema izkušnje s terena Bojan Žnidaršič. »Zelo redko je težava v materialu samem, pogosteje v neprimerni izbiri.« Med najbolj pogostimi napakami navede izvedbo stikov fasade z drugimi elementi (streho, temelji), vse preboje fasade (zračniki), zunanje obokenske prostore (senčilo, špalete, polička), stike z zunanjimi elementi ob stavbi (zunanje stopnice, škarpa, vhodni podest). »Toplotna izolacija fasade je mnogo več kot le lepljenje izolacije in izvedba zaključnega sloja. Pravilno je treba vgraditi sidra, okrog odprtin je potrebna dvojna mrežica, na fasadi se vedno uporabi le en material. S tem dosežemo enotnost.«

Pogosta napaka je tudi nepravilno lepljenje izolacijskih plošč, poudarjata sogovornika. »Plošče toplotne izolacije ali lamele iz toplotne izolacije se z lepilom namažejo samo zadaj na delu, kjer so prilepljene na zid. Kjer se stikajo med sabo, jih ne mažemo z lepilom. Na robovih morajo biti nepoškodovane, da se tesno prilegajo, boljše kot plošče z ravnimi robovi so izvedbe s preklopom,« opozarja Carmen Hladnik Prosenc.

Posledica nepravilno izvedenih detajlov so tudi pike oz. krogi na fasadi, ki se pojavijo že nekaj let po izolaciji fasade. Nastanejo na mestih, kjer je toplotna izolacija sidrana na zid, sidra pa na zgornji strani niso bila prekrita s toplotno izolacijo. »Po kovinskih žebljih sider namreč toplota bolj uhaja kot tam, kjer ni sider,« opozarja sogovornica. »Prav je, da iz toplotne izolacije na mestih, kjer bodo sidra, izrežemo krogce, debele približno 2 cm, jih vzamemo iz plošče, ploščo z zadnje strani namažemo z lepilom, skozi nastale odprtine jo s sidri pritrdimo na steno in odprtine prekrijemo z odrezanimi krogci izolacije.«

Novosti

Razvoj na področju fasad oz. izolacije gre po Žnidaršičevih besedah v smeri večje toplotne izolativnosti pri čim manjši debelini. »Tako recimo lahko 2 cm debela vakuumska izolacija nadomesti 20 cm belega stiropora.« Tak material, ki je na voljo v obliki panelov (λ = 0,0035 W/mK), je uporaben za posebne primere, kjer smo zelo omejeni z debelino izolacije.

Brizgane izolacije, kakršne poznamo pri notranji obdelavi, za zunanjo uporabo niso primerne. »Na fasade se toplotna izolacija ne brizga, kakor se npr. lahko stori na podstrešju. Verjetno bi jo bilo težko narediti zadovoljivo ravno. Lahko se brizgajo razni kosmiči toplotne izolacije v zunanje stene skeletnih hiš, prav na fasado pa ne,« pojasni energetska svetovalka. Poleg tega so vse brizgane izolacije omejene z debelino nanosa, saj z debelino narašča možnost deformacij, zato tudi Žnidaršič takih rešitev ne svetuje.

Je pa v zadnjih letih na trgu vedno več naravnih oz. ekoloških materialov – npr. konoplje, preparirane ovčje volne, lesnih vlaken, celuloze ... Sogovornica poudari, da se ti bolj kot za lepljenje na fasado uporabljajo kot polnilo za zunanje stene pri montažni skeletni gradnji ali pa se stene obložijo od znotraj. Po besedah Bojana Žnidaršiča se med naravne materiale pogosto uvršča vse, kar ni EPS ali XPS, je pa po njegovih izkuš­njah med alternativci najbolj priljubljena gradnja iz trstike, slamnatih bal ali konop­lje. »Načeloma velja, da ima 30 cm debela bala iz slame (ali konoplje ali sena …) enako toplotno izolativnost kot 10 cm debel EPS.« Oba sogovornika pa opozarjata, da so ti naravni materiali primerni zgolj za zelo specifične razmere. Ko se navlažijo, začnejo propadati, zato jih odsvetujeta za objekte, ki so stalno v senci ali obdani z veliko drevja, za objekte v bližini vode ali na mestih, kjer so mogoče poplave.