Pogovor z arhitektko: Streha začrta silhueto hiše

Kaj pomeni streha v arhitekturni praksi?

Streha je arhitekturni element, ki mu poleg funkcionalne pripisujemo tudi simbolno vrednost. Zgodovina 'strehe nad glavo' je verjetno stara toliko, kot je staro razmiš­ljanje človeka o lastnem bivališču. Rešitve streh že dolgo niso več le odgovor na vprašanja o trdnosti konstrukcije in varnosti prostorov pod njo. Zasnova strehe lahko pove marsikaj širšega o družbi in času, v katerem je nastala. Na podlagi tega lahko sklepamo o funkciji stavbe in ljudeh, ki jo uporabljajo. Z določeno zasnovo strehe stanovanjske hiše se je že v preteklosti izrazil, na primer, tudi želen ali pričakovan socialni status stanovalcev. Po našem podeželju danes zasledimo nešteto stanovanjskih hiš, ki s pretirano razgibanostjo strešin želijo izstopati iz okolice. Strehe javnih stavb pa so bile od nekdaj grajene tudi z mislijo na politiko, ki jo lahko izrazijo. Očiten primer je simbolika, ki jo izpričuje steklena kupola nemškega parlamenta. Ta navzven proseva svetlobo, znotraj pa se po njej 'ljudstvo' lahko sprehodi in vsaj simbolno navzdol opazuje izvoljene predstavnike.

Arhitektka Meta Kutin, M-Kutin. FOTO: Voranc Vogel Foto: Voranc Vogel

Od česa je po posameznih območjih odvisna oblika strehe kot dela arhitekture?

Imamo srečo, da je na območju Slovenije stičišče tako različnih naravnih in kulturnih krajin, ki bogatijo našo kulturno dediščino. Podobno kot se je izoblikovala množica popolnoma različnih jezikovnih narečij, so se razvili tudi različni vzorci bivanja, ti pa se izražajo v raznoliki arhitekturni tipologiji. Vsaka ustreza lokalnemu podnebju, reliefu, tam dostopnim gradbenim materialom, dejavnostim, s katerimi so se prebivalci nekdaj pretežno ukvarjali, lokalnim obrtnim znanjem, ki so jih razvili, pa tudi njihovim finančnim zmožnostim.

Zasnove streh, po katerih me sprašujete, se tako razlikujejo po obliki, naklonu, vrsti strešne konstrukcije, globini napuščev, vrsti kritine, rešitvah odvodnjavanja, osvetljevanja podstrešnih prostorov, zasnovi dimnikov in še čem. Tako so na Krasu nekoč prevladovale kamnite strehe skoraj brez napuščev, s pomočjo značilnih kamnitih žlebov so shranjevali prepotrebno meteorno vodo. Zaradi močnih vetrov so razvili tudi umetelno oblikovane dimnike, pravi okras stavb, ki je postal tudi statusni simbol. Na Gorenjskem, na primer v Bohinju, kjer je dežja od nekdaj dovolj, snega pa je bilo, vsaj nekoč, celo preveč, se je izoblikovala strma gladka streha, s katere je težak sneg lahko hitro spolzel, pokrita pa je bila s klanimi, ne rezanimi smrekovimi skodlami, ki so najdlje zdržale na vremenu. Napušči so bili globlji, da je gospodar suh lahko prišel okoli hiše. Strehe so imele lesene žlebove le tam, kjer je bilo nujno. Ker varujemo logiko tradicionalne gradnje in videz starih vasi kot celote, tudi danes ne smemo v Bohinju strehe prekriti na primer z rdečo kritino ali s streho z majhnim, 30-stopinjskim na­klonom! V sodobni gradnji na zavarovanih območjih, kot je Triglavski narodni park, je še posebej potreben razmislek pri interpretaciji tradicionalnih detajlov z novimi tehnologijami. Ne le vasi, tudi videz starih mestnih središč zaznamuje podoba njihovih streh. Zaradi požarov so se srednjeveška jedra srednjeevropskih mest že pred stoletji obarvala rdeče. Stara Ljubljana, na primer, bi bila popolnoma drugačna brez opečnato rdečega bobrovca, ki zaznamuje njen značaj ob pogled z Gradu. Tudi zato rečemo strehi peta fasada.

Zakaj danes na mnogih hišah nastajajo ravne strehe?

Ravna streha je v nekaterih delih sveta tradicionalna, saj je odgovor na lokalne kulturne, klimatske in reliefne značilnosti. Na Bližnjem vzhodu ravne strehe niso pomenile le zavetja za prostore pod njimi, temveč so bile pomemben zunanji bivalni prostor, kraj opravljanja določenih obrti, celo prostor za javne dogodke. Pri nas se je ravna streha razširila šele v obdobju zgodnjega modernizma, ko so jo omogočile nove tehnologije gradnje in materiali, kot so armirani beton, jeklo, materiali za hidroizolacijo ... Ravna streha je od začetka navduševala arhitekte zaradi izčiščenega videza in geometrijske oblike, ki jo daje stavbam. Prvim naročnikom pa je pomenila znak boljših, modernejših časov. Skupaj z ravno streho je namreč prišel napredek na vseh področjih gradnje: od inštalacij, standardov za velikost in opremljenost prostorov, takrat se je okrepil pomen povezanosti notranjih prostorov z zunanjostjo, pomen osončenja in naravne svetlobe v prostorih. Ravna streha je bila najbolj očiten in pogosto želen zunanji izraz napredka.

Arhitekti od nekdaj poudarjamo tudi pomen strešne terase kot vrta, ki lahko v nekaterih primerih celo nadomesti vrt na raščenem terenu. O tem je prvi pisal sloviti arhitekt Le Corbusier in vplival na tok raz­voja arhitekture. Danes, v času občutenih podnebnih sprememb, lahko ozelenjene ravne strehe zlasti v mestih pomenijo spremembo mikroklime. V nekaterih mestih, na primer na Dunaju, ozelenitve javnih streh že sistematično izvajajo.

Menim, da je ravna streha še vedno priljub­ljena, zlasti ker omogoča boljši izkoristek prostora zunaj in znotraj zidov hiše. Hiše z ravno streho je enostavneje sestavljati v različne sestave, kar odpre vrsto novih arhitekturnih tipologij in omogoča gostejšo pozidavo. Ravna streha dopušča nadgradnjo, taka arhitektura je lahko fleksibilna. Po­znamo primere, ko na terasah stanovanjskih blokov gradijo tudi dodatna stanovanja, s čimer lahko financirajo energetsko prenovo celotnega bloka. Prostor pod ravno streho pa lahko izkoristimo od ene do druge obod­ne stene. In nimamo težav z lesenimi podpornimi konstrukcijami dvokapnice, torej lahko notranji razpored prostorov tudi poz­neje prilagajamo spreminjajočim se potrebam stanovalcev.

To so prednosti ravne strehe. Kaj pa slabosti?

V času turbokapitalizma se tipologija stavb z ravnimi strehami zaradi opisanih možnosti, ki jih ponuja, tudi izrablja. Celotni predeli mest se spreminjajo, ko se klasične družinske hiše sredi vrtov nadomeščajo s tako imenovanimi vila bloki, večjimi in višjimi, saj ravna streha ponavadi lahko sega do višine slemena dvokapnice. Vendar tak vila blok zavzema večji volumen nad in pod zemljo, jemlje poglede in spreminja značaj mestnih predelov. Vrednota pri projektih gradnje vedno bolj postaja izkoristek kot tak, česar koli že. In izpodriva tisto, kar bi morali skrbno negovati: raznolikost krajev, njihovo identiteto, s čimer se rahljajo lokalne skupnosti ... Vsaka gradnja je hkrati poseg v življenja drugih, saj si prostor delimo. To bi morali investitorji in arhitekti imeti v mislih pri kakršnem koli posegu v prostor.

Zakaj so po vašem mnenju dvokapne strehe pri arhitektih manj priljubljene?

Ne bi posploševala. Kot arhitektki enodružinskih hiš mi prav klasična dvokapnica z napušči pomeni svojevrsten izziv in uživam v iskanju njenih interpretacij. Rada imam namreč simboliko zavetja, ki jo že od daleč izraža dvokapnica. Veseli me tudi iskati načine za lahkotnejši videz napuščev, zato rada pokažem, kako je strešna konstrukcija sestav­ljena, in napušče redko zapiram z opažem. V današnjih turbulentnih časih, ko znamo zgraditi res že karkoli, nam mir v zavetju doma prinašajo preproste rešitve in tudi navzven izpričana logika gradnje, naj gre za strešni napušč ali stol, na katerem sedimo.

Najpomembnejše pa se mi zdi, da odločitev za tip strehe in njene detajlne izvedbene rešitve temeljijo zlasti na širšem razmisleku o umeščenosti stavbe v dani prostorski kon­tekst. To velja za gradnjo nasploh: rešitve naj se snujejo s premislekom o času, v katerem živimo, z uporabo tehnologije in materialov, ki so nam danes na voljo, vendar ob spoštovanju in razumevanju tradicije. Najprej moramo razumeti izvore tradicionalnih rešitev v arhitekturi, da bi jih nato lahko kritično interpretirali. Tako je, na primer, nastal žleb na Hiši v alpski vasi, ki interpretira stare lesene žlebove. Ali pa velika globina sicer vitkih napuščev samo tam, kjer jih potrebujemo. Vernakularna, se pravi stara ljudska arhitektura je bila namreč zelo pragmatična, čemur smo pri našem projektu sledili. Na takem pragmatizmu utemeljene odločitve pogrešam pri sodobnih projektih stavb, kadar njihova podoba temelji predvsem na vizualnem učinku.

Koliko ostane ob zakonodaji in klimatsko-geo­grafskih značilnostih pokrajine prostora za vašo izvirnost pri zasnovi strehe?

Izvirnost pravzaprav vedno izhaja iz omejitev. Naravni in družbeni pogoji so dejstvo, s katerim moram kot projektantka shajati, kot kreativna duša, če si lahko tako rečem, pa se jih celo veselim. Vendar je treba izvirnost postaviti na prave temelje. Zasnova strehe ne bi smela biti rezultat modne muhe naročnika ali gole ambicije arhitekta. Sinhrono oblikovana naselja, ki navzven pričajo o povezanosti ljudi v skupnosti, bi morali varovati kot vrednoto.

Dragocene praktične izkušnje zadnje čase sama pospešeno dobivam s projekti prenov, ki so še precej bolj omejujoči kot novogradnje. Ko enkrat spoznaš, da se prenova in napredek ne izključujeta, je vse mogoče. Prenova obstoječe strehe in njena primerna vključitev v novo podobo hiše zahtevata dodaten premislek, saj smo omejeni z obstoječo strešno konstrukcijo in še čim. Vendar nič hudega. Mislim, da je nasploh bolje, če projektant zmore stopiti korak nazaj, ne da na silo izpričuje svojo izvirnost. Občudujem silhuete starih slovenskih vasi in starih mestnih središč, ker se mi zdi, da z oblikovno usklajenostjo streh izražajo medsebojno povezanost prebivalcev in njihovo zavedanje o vrednosti krajine, v kateri in s katero živijo. Človek ne more obstajati sam, je zapisal Maks Fabiani. V svoji knjigi Akma to opiše kot človekovo pripravljenost žrtvovati svoje lastne potrebe ali trenutne želje za neke višje ideale, na primer za svojo bivalno skupnost, za domovino ... Razmerja med ljudmi se od nekdaj manifestirajo tudi skozi oblikovanje in upravljanje prostora. Hočem reči, da bi moral biti vsak poseg v prostor narejen z zavedanjem, kako bo (pri)zadel tudi druge. Ko se peljem skozi naše krajine, posute s pisanimi fasadami in drugimi gradbenimi ekscesi, žal velikokrat pomislim, da izgubljamo stik z nekaterimi temeljnimi vrednotami.

Kaj vse vpliva na obliko strehe pri projektu družinske hiše?

Poleg že omenjenih zakonskih okvirov, ki zagotavljajo varnost in stabilnost, ter lokalnih prostorskih planov, ki naj bi zagotavljali sinhrone posege v prostor, ima ključno vlogo, po mojem, naročnik. Ne nazadnje tudi z izbiro arhitekta. Danes zmoremo zgraditi karkoli, zato gre pri odločitvah bolj kot za vprašanje tehnologije za vprašanje vrednot, se pravi posluha za izbrano lokacijo ter sposobnost prevajanja želja, bivalnih vzorcev in navad uporabnika prostora v jezik arhitekture.

Katera izhodišča so najpomembnejša?

Sama vidim izziv zasnove strehe zlasti v treh izhodiščih. Najprej v iskanju primerne silhuete hiše. Silhueto hiše opazimo že od daleč in je prvi pozdrav hiše obiskovalcu. Nato v premišljenem proporcu tistih prostorov neposredno pod streho. Pri dvokap­nih strehah namreč pogosto radi odpremo višino prostora vse do slemena, pri čemer je potreben razmislek o počutju uporabnika prostora. Ne le z vidika ogrevanja in krožen­ja zraka, temveč moramo paziti, da se stanovalec ne bo počutil zgubljenega v prostoru z višino dvorane in akustiko katedrale. V hiši pri Litiji smo zato, na primer, strop v dnevnem bivalnem prostoru spustili do zgornjega roba oken. S tem je ambient ostal prostoren, a ne preglasi človeka. In nazadnje, vendar morda najpomembnejše, v uporabi naravne svetlobe, ki jo lahko pripeljemo tudi z vrha. Strešna okna in frčade ključno zaznamujejo videz stavbe, zato moramo biti previdni in jih premišljeno uporabiti. V notranjosti lahko s primerno umeščenimi odprtinami tudi zgolj z naravno svetlobo optično razdelimo velike bivalne prostore na manjše ambiente glede na dejavnosti ali cone dogajanja. Če želimo strešna okna uporabiti tudi za razgled, moramo že zgodaj paziti na to, kako nizko jih bomo lahko vgradili. Kakovost razgleda bo večja, če zajame tako pas neba kot pas terena z dogajan­jem na njem.

Katera merila morate upoštevati pri izbiri oblike strehe, naklona in tudi strešnih kritin?

Naklon in barva strehe sta običajno za izbrano lokacijo vsaj delno predpisana, o čemer sem že govorila. Na izbiro znotraj tega pa seveda vpliva tudi estetska presoja arhitekta. Estetika sicer še zdaleč ni odvisna le od naklona in barve strehe. Zasnova strehe vključuje razmislek o osnovnem konceptu, ideji, stavbi, pa tudi o zadnjem detajlu strešnih obrob. Nekatere kritine delujejo težke in robustne, druge lahke in elegantne. Betonski strešnik ali pločevinasta streha imata povsem drugačne zaključke in bosta dala hiši drugačen karakter. Pri izbiri kritine svetujem tudi, da se izbirajo materiali, ki so preprostejši za vzdrževanje in se bodo lepo starali.

Značaj bodo stavbi dodatno dali videz in globina napuščev oziroma odločitev, da jih ne bo. Prav tako je lahko izziv reševanje odvodnjavanja s strešin. Saj žlebovi lahko postanejo svojevrstna atrakcija. Japonci so pravi umetniki dežnih verig, ki ustvarjajo prijetne zvoke. Popolnoma drugačna možnost je, ko žlebove skrijemo, da dobimo izčiščen videz strehe. Pri tem ne smemo pozabiti na vprašanja vzdrževanja in popravil.

Če pa streho prenavljamo, moramo biti pozorni na nekatere druge vidike. Na primer v zvezi z nameščanjem snegolovov. Če jih streha prej ni imela, lahko ti ob zapadlem snegu povzročijo znatno dodatno težo na obstoječem ostrešju, ki morda za to ni bilo dimenzionirano. Izziv je tudi prenova vidnih delov obstoječe lesene strešne konstrukcije. Poiskati je treba najboljšo rešitev za uskladitev dodanega, svežega lesa z obstoječim, ki je že postaran ali celo pobarvan na kakšen temen odtenek.

Zasnova strehe torej vključuje veliko premisleka?

Pri izvedbi strehe je res vključenih morda največ različnih znanj projektantov in izvajalcev. V času študija mi je mentor, prof. Heinz Tesar z Dunaja, dejal nekaj, kar me spremlja še danes: »Meta, če se odločiš, da bo vodilna misel hiše streha kot zavetje, potem njenih lepih strešin nikar ne preluknjaj vsevprek z okni.« Morda zato pri svojih projektih vedno, pred vsako še tako praktično odločitvijo, najprej znova razmislim, kako bodo odločitve vplivale na konceptualna izhodišča projekta.