Bazen je užitek, a tudi odgovornost

Bazen stoji na idilični lokaciji, na hribčku v vasici nad Stično, in je s treh strani obdan s samim zelenjem. Družina iz Ljubljane ga je ob svojem vikendu postavila že pred 12 leti, in to kar v lastni režiji.

Od ideje o postavitvi bazena je minilo kakih 30 let, se spominja družina, a ker finance prej gradnje niso dopuščale, so najprej imeli manjši montažni bazen. Ta je bil sicer precej nezahteven, tako za vzdrževanje kot postavitev, vendar je bila voda večinoma ledena, prav tako v njem ni bilo mogoče plavati. Ko se je oče, sicer elektroinštalater z veliko znanja in prakse tudi v drugih gradbenih smereh, pred leti hudo poškodoval in ga je dvojni odprti zlom noge za dalj časa prikoval na posteljo, je imel končno dovolj časa, da sestavi načrt za projekt, o katerem je že tako dolgo sanjal. Osnovno skico je s svinčnikom na list papirja narisal kar v bolnišnični postelji, se spominja žena. »Načeloma smo delavska družina, ki ima pri gradnji lastnih objektov rada stvari pod nadzorom, drugače ima s popravljanjem napak drugih dvojno delo in tako stvari raje že od začetka opravi sama. Dela v lastni režiji se načeloma tudi finančno bolje obnesejo. Vsaj v primerih, ko veš, kaj delaš. Drugače te lahko stane še precej več, kot če delo prepustiš strokovnjaku ...«

Bazen ima vgrajeno tudi protitočno plavalno napravo, ki ustvarja močan vodni tok in omogoča plavanje tudi v bazenih manjših dimenzij. Foto:

Bazen je pravokotne oblike z zaokroženim stopniščem, velik štiri krat osem metrov in globok meter in pol. Vanj gre 50 kubičnih metrov vode.

Narejen je iz stiropornih zidakov, ki zagotav­ljajo zelo dobro izolacijo in so po besedah sogovornika dokaj preprosti za gradnjo. V zidake je nato za stabilizacijo vlit beton, obloženi pa so z močno PVC-folijo, torej v bazenu ni nobenih ploščic. »Ko smo se lotili gradnje, takšnih bazenov, iz stiropornih zidakov in folije, pri nas še ni bilo toliko, kot jih je danes. Zdaj je tak postopek precej bolj ustaljena praksa.«

Od začetka gradnje do prvega kopanja je minilo približno deset mesecev. »Izkop so v grobem opravili zunanji izvajalci s kopalnikom, za drugo smo lopate in 'štemarice' imeli v rokah mi – družinski člani in prijatelji. Tudi obliko smo sestavili sami, zamešali in vlili beton ...« Debelo PVC-folijo so nato položili strokovnjaki za bazene, medtem ko so pralne pohodne plošče in obrobe bazena na armirano podložno betonsko ploščo polagali lastniki sami. Dela so potekala tekoče, saj je bil teren dobro pripravljen in zniveliran, se spominja sogovornik. Na koncu bazena je pod zemljo skrita še prostorna, za četrt bazena velika strojnica, v kateri je nameščena vsa mehanizacija, prostor pa uporabljajo tudi za shranjevanje ležalnikov in drugih bazenskih pripomočkov. Za bazen so takrat morali pridobiti le lokacijsko dovoljenje, medtem ko je za večje s prostornino več kot 60 kubičnih metrov potrebno klasično gradbeno dovoljenje. Lastnika pa sta morala tudi soglašati, da v primeru naravnih nesreč in večjih požarov gasilci iz bazena lahko zajemajo vodo za gašenje.

Pred dobrimi 12 leti je investicija družino stala približno 35 tisoč evrov za bazen s strojnico in ureditvijo okolice ter še 11 tisoč evrov za kupolo. »Stroški so veliki, vendar so, glede na to, da smo ogromno naredili kar sami, torej družina s pomočjo prijateljev, precej manjši, kakor bi bili ob najemu izvajalcev. Seveda pa se stroški pri tem ne končajo. Bazen je v resnici jama brez dna, saj je tu še strošek vsakoletnega vzdrževanja,« pojasni sogovornik.

!!galerija!!

Voda je na okus slana

Posebnost bazena je voda, ki nima nikakršnega vonja po kloru, ampak je na okus slana, saj za dezinfekcijo uporabljajo sol oziroma solinator. Po besedah lastnikov voda tako ne draži kože, oči in sluznice, elektroliza pa vseeno uniči alge in bakterije ter iz natrijevega klorida, soli, proizvaja klor. »Črpalka vodo potiska skozi peščeni filter, avtopilot pa uravnava vsebnost klora, pridobljenega iz soli, in s tem uravnava nastavljeno pH-vrednost vode.«

Kupola podaljša kopalno sezono za dva meseca

Tretja zanimivost predstavljenega bazena je visoka kupola, ki podaljša kopalno sezono, saj se voda pod njo hitreje ogreje, hkrati pa bazen ščiti pred smetmi in morebitnimi nepovabljenimi živalskimi gosti.

»Navadno se kopamo na 32 stopinjah Celzija. Kar se morda v primerjavi z morjem sliši kot mlaka, vendar je v resnici ravno prav za namakanje,« pripoveduje družina, ki v kopalni sezoni praviloma uživa vse od sredine aprila do sredine oktobra. Voda je hitro topla predvsem zaradi kupole, ki deluje kot topla greda, in kolektorjev, ki so namenjeni za ogrevanje sanitarne vode, presežek toplote pa prek izmenjevalnika toplote ogreva bazen. Sogovornik pove, da dodatno ogrevanje s toplotno črpalko ni potrebno, saj bi bili investicija in poraba elektrike precejšnja. Zaradi kupole je sezona že tako daljša za kakšna dva meseca, čez zimo pa ga ne pogrešajo, pravijo. Kupola je sestavljena iz več delov, zato jo lahko popolnoma ali zgolj deloma umaknejo. Posamezne dele s preprostim potegom premikamo po profilih, ki so vgrajeni ob stranicah bazena in poravnani s ploščicami. Kupolo so pripeljali in namestili izvajalci iz Češke.

Kupola je sestavljena iz več delov, zato jo lahko popolnoma ali zgolj deloma umaknejo. Foto:

Bazen je vsekakor užitek, a hkrati velika odgovornost, iz izkušenj pove sogovornik. »Najbolj neprijetna je finančna plat. Računa za vodo in elektriko sta seveda višja, stroški so s samimi vzdrževalnimi deli, soljo in čistili.« Na leto po njegovih besedah za vzdrževanje porabijo približno 250 evrov, če ne upoštevamo stroška porabljene elektrike.

Seveda pa bazen zahteva tudi delo, saj ga je treba čistiti, odpirati, nadzorovati pH itd. Čistijo ga na tri načine: večje smeti odstranjujejo z mrežico, sicer pa nečistoče z gladine prestrežeta dva skimerja na koncu bazena – to sta elementa za površinsko odsesavanje vode. Vključita se samodejno, v določenih delih dneva, oziroma ju po potrebi zaženejo lastniki. Smeti, ki so se potopile, pa je treba posesati ročno, s sesalnikom, ki se potopi na dno. To počnejo po potrebi. Bazen praviloma vsako noč pokrijejo s kupolo, drugače bi se predvsem zaradi bližine gozda in travnikov vanj ujelo veliko več smeti. Zaprejo ga tudi, ko ni v uporabi, razen ob vročinskih valovih, ko kupola raje ostane priprta. V izjemno vročih dneh se po besedah lastnikov voda pod toplo gredo segreje tudi na 40 stopinj Celzija. »Takrat kdaj ostane odprto tudi čez noč, da se voda malo ohladi, saj se v tako vroči ni mogoče kopati, pa tudi bakterije imajo rade vročino,« pripovedujejo lastniki.

Po koncu kopalne sezone bazena ne praznijo. Prezimi pod kupolo, ki načeloma zdrži tudi težo snega, a ga kljub temu preventivno občasno odmečejo. »Ker v bazenu ni ploščic, ampak folija, mora voda ostati v njem, sicer bi folija odstopila, hkrati pa izenačuje pritisk terena na bazen. Voda ne zmrzne, saj so zidaki iz stiropora dober izolator. Pozimi ima okoli pet stopinj, torej ostaja nad lediščem,« pojasni sogovornik.

Za konec še nasvet vsem, ki se odločajo za postavitev bazena. »V mislih imejte dejstvo, da bazen ni zgolj uživanje, ampak tudi skrb ter da se s finančnega vidika vložek ne bo končal pri gradnji, ampak zahteva stalno vlaganje in delo. Ob nepazljivem ravnanju namreč lahko naredite precej škode, uničite kakšen drag stroj ali pa plavate v zeleni vodi, polni bakterij,« po lastnih izkušnjah svetuje naš gostitelj.

PREBERITE ŠE: Bazeni: Praktični izkušnji dveh uporabnikov