Prezračevanje: Kako preprečiti kondenzacijo pozimi in poleti - vzroki in rešitve

Kondenzacija je proces, pri katerem se plin zaradi hlajenja spremeni v tekočino, in je nasprotje evaporacije, pri kateri tekočina z izhlapevanjem preide v plinasto stanje. Evaporacijo lahko opazujemo pri vretju vode v posodi, ko se voda iz tekočine spreminja v vodno paro. Kondenzacijo pa, ko se na pokrovki tvorijo kaplje.

Kondenz je tekočina, ki nastane kot rezultat kondenzacije. Nabira lahko na vseh hladnih površinah stavbe, ne glede na material.

Kondenzacija v vsakdanjem življenju

Kondenzacija sama po sebi ni niti slaba niti dobra. Če nam ne dela težav, z lahkoto spregledamo njeno vsakodnevnost. V nadaljevanju naštevamo nekaj primerov naravne kondenzacije in kondenzacije, ki omogoča delovanje nekaterih naprav ali procesov, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju.

• Stekla očal: Ko pozimi vstopimo v topel prostor, nam na hladnih steklih očal kondenzira vlaga iz notranjega toplega zraka.
• Kuhanje: Med kuhanjem se para dvigne in kondenzira v kapljice vode na pokrovki.
• Rosa: Ponoči se zrak v bližini rastlin ohladi, zato kondenzira, kar poznamo kot roso. Ta proces pomaga rastlinam preživeti v sušnih obdobjih.
• Hladilniki in prezračevalne naprave: Klimatske naprave, hladilniki, razvlaževalniki in rekuperatorji uporabljajo kondenzacijo kot del hladilnega procesa. Ko se zrak ohladi, vlaga v njem kondenzira in tvori kapljice vode, ki jih naprava običajno odvaja stran.
• Ogrevanje: Napredne kurilne naprave na plin, kurilno olje in biomaso uporabljajo kondenzacijo za dvig učinkovitosti energenta. Kondenzacijska tehnologija izkorišča toploto dimnih plinov in jo vrača v ogrevalni sistem.
• Žganjekuha: Pridobivanje žganja v destilacijskem kotlu, v katerem pride na koncu do kondenzacije, predstavlja prvo praktično uporabo kondenzacije na slovenskem podeželju.

Foto Ja-aljona/Shutterstock

Neželena kondenzacija

V primerjavi z opisanimi primeri pa povzroča neželena kondenzacija v stavbi, ki nastane predvsem zaradi nerazumevanja naravnih procesov, velike težave. V slovenskih stanovanjskih hišah je pogosta. Povzročajo jo toplotni mostovi, neizolirani dimniki in nepravilno izvedeni strešni in stenski sloji v podstrešnem stanovanju. Na takšne primere pogosto opozarjam med terenskim svetovanjem, saj so težave z neželeno kondenzacijo rešljive pred gradnjo.

Toplotni mostovi: Toplotni mostovi so nepotreben pojav v mnogih stavbah. Zimske temperature hitro razgalijo slabo toplotno izolacijo na določenih mestih in s tem povezano kondenzacijo notranje vlage, ki omogoči razvoj plesni. Toplotne mostove definiramo kot lokalno omejeno mesto na obodnih površinah stavbe, na katerih je toplotni tok s toplejše proti hladnejši strani povečan. Skozi ta mesta toplota uhaja, kar je dobro vidno s termokamero, na strehi jih odkrije neenakomerno taljenje snega, v stanovanjih pa plesen.

Optimalni dimnik: Z razvojem kurilnih naprav, uporabo različnih goriv in željo po velikih izkoristkih se razvijajo tudi dimniki. Danes prevladujejo kovinski, plastični in keramični, pogosto z vgrajenim ventilatorjem za odvod ohlajenih dimnih plinov. Kondenzacija vlage je v takem dimniku normalen in stalen pojav. Zato je treba ta kondenz nadzorovano odvajati z dna dim­nika. Še vedno velja pravilo, da je treba pri zamenjavi starega kotla s sodobnim preveriti ustreznost in premer obstoječega dim­nika in ga po potrebi zamenjati. Če je še v dobrem stanju, ga lahko prilagodimo z vstavitvijo kovinske dimniške tuljave.

Kondenz v stropu podstrešnega stanovanja: V podstrešnih stanovanjih je za težave s kondenzom največkrat kriva nepravilna izvedba strešnih slojev in tudi obodnih sten. Pred časom sem reševal tak primer v Kočevju. Na podstrešju družinske hiše je bil en del ogrevan, drugi ne, oba sta bila brez ustreznega odvajanja bivalne vlage, rezultat pa so bile mokra toplotna izolacija in deske. Stanovanje z galerijo na podstrehi se je sicer zračilo spodaj, nihče pa ni po­skrbel za odvajanje bivalne vlage z galerije. Tam se je prebila v konstrukcijo strehe in nenaseljene podstrehe skozi stropne mavčne plošče s slabo zatesnjeno parno oviro in stene, ki so bile brez parne ovire. Kondenzacija je bila obilna in lastnik obupan. Problem sva uspešno rešila, glavnina rešitev pa je bila vezana na učinkovito prezračevanje.

Posledica napačnega zimskega prezračevanja skozi okno, odprto na nagib, sta kondenzacija bivalne vlage na špaleti in plesen. Foto Bojan Žnidaršič

Izvori vlage

Plesen je dober kazalec (pre)visoke relativne zračne vlage. Odstranitev plesni ni vedno preprosta, saj moramo ugotoviti izvor vlage. Zunanja je posledica slabe hidroizolacije, zamakanja iz žlebov, slabe vodovodne napeljave ali strehe. Notranja je posledica kondenzacije na toplotnih mostovih oboda stavbe. Običajno se pojavi v zgornjih vogalih in za neprezračenimi elementi ob zunanjih stenah. Njen izvor so lončnice v stanovanju, sušenje perila, kopanje, dihanje, kuhanje ... Normalno je namreč, da štiričlanska družina v 24 urah proizvede od 10 do 15 litrov vode in jo odda v zrak. Iz bivalnih prostorov jo odvedemo s prezračevanjem skozi okna ali mehansko skozi prezračevalni sistem.

S čim zmanjšamo možnost kondenzacije bivalne vlage

Neželeno kondenzacijo v bivalnih prostorih lahko uravnavamo s pravilno izbiro ogrevanja, hlajenja in prezračevanja svojega doma.

Ogrevanje: Bivalne prostore moramo pozimi ogrevati. V Sloveniji velja, da je optimalna bivalna temperatura celotnega stanovanja 22 stopinj Celzija. Po prostorih naj najvišja temperatura ne bi presegla 25 stopinj Celzija, najnižja pa ne padla pod 18 stopinj Celzija. Predvsem prenizka temperatura spodbuja kondenzacijo bivalne vlage na hladnih mestih, kar je podlaga za rast plesni in tveganje z njo povezanih zdravstvenih težav.

Hlajenje: Podnebne spremembe so tudi v Sloveniji pospešile uporabo klimatskih naprav. Te so nujne za gosto naseljena mesta, na podeželju pa je učinkovito tudi nočno ohlajanje prostorov s prepihom skozi okna. Prav pri poletnem ohlajanju opozarjam na pojav »poletnega kondenza«, ki nastane na hladnih površinah tal pri talnem hlajenju v bivalnih prostorih ali na stenah in tleh hladnih kleti. Tu je treba uvesti le nočno prezračevanje ali pa zagotoviti prisilno zmanjševanje visoke relativne vlage zraka. Učinkoviti napravi sta razvlaževalnik in klimatska naprava.

Foto Bojan Žnidaršič

Merjenje zračne vlažnosti: Ker ljudje s čutili ne zaznavamo deleža relativne vlage (izjema so ekstremne vrednosti), jo merimo s higrometrom. Sama meritev ne zmanjša nobene težave, a z njo laže nadzorujemo delež relativne vlage. Idealna je 50, problematična postaja po preseganju 75 odstotkov. Meritev vedno izvajamo na najhladnejšem mestu. Običajno je to tam, kjer je plesen.

Prezračevanje skozi okna: Prezračevanje skozi okna je učinkovito in brezplačno. Njegova slaba stran so vsakodnevna skrb za redno zračenje in toplotne izgube. Če zračimo skozi okna, priporočam prepih skozi vse prostore v stanovanju. To pomeni, da odpremo vsa okna ter notranja in zunanja vrata vsaj trikrat na dan za največ dve do štiri minute. S prepihom dosežemo hitro zamenjavo zraka, tudi iz mrtvih kotov, ki so običajno najbolj navlaženi.

Mehansko prezračevanje: Po slovenski zakonodaji je treba v bivalnih prostorih zagotoviti menjavo celotnega zraka na uro in pol. Zato je mehansko prezračevanje dobra odločitev, saj skrb za kakovost bivalnega zraka prepustimo namenskim napravam. Te s senzorji sledijo našim zahtevam s pred­nastavljenimi parametri. V nadaljevanju predstavljamo tri poznane sisteme.

Lokalni prezračevalni sistem z rekuperacijo je dobra rešitev za zelo vlažne (plesnive) prostore. Ima pa kar nekaj slabosti, v skrajnem primeru lahko povzroči presuh zrak, saj nima možnosti vračanja vlage.

Centralni prezračevalni sistem z rekuperacijo odpravi težave z vlago, saj vzpostavi optimalen odstotek relativne vlažnosti. Projektant ali izbrani izvajalec bo tudi natančno predlagal mesto za njegovo vgradnjo, mesta prebojev skozi notranje in zunanje stene ter obliko in barvo cevi. Enako velja za količino in kakovost vgrajenih filtrov, vzdrževanje, ceno in pogostost menjave filtrov.

Ventilator s stikalom, občutljivim na vlago, je dobra rešitev za odpravo plesni zaradi čezmerne vlage v stanovanju. Sam ga pogosto priporočam zaradi avtomatskega delovanja, nizke cene in preproste montaže z zamen­javo obstoječega zračnika v kopalnici ali kuhinji. Boljši in dražji imajo tudi možnost nastavitve stikala za vklop pri določenem odstotku relativne vlage. Slabosti sta lahko zvok ventilatorja in težava z zagotovit­vijo nujnega dovoda zunanjega zraka.