Prezračevanje: Odpravljanje težav zaradi kondenza

Takšna hladna mesta v stavbi so praviloma vse kleti. Iz mojih izkušenj temu pritrjujeta primera tako kleti v družinski hiši iz okolice Brežic kot novega kletnega stanovanja v Komendi. Tudi projektant več blokov iz okolice Celja me je spraševal, kako odpraviti posledice poletne kondenzacije na tlaku garaž in plesen na stenah kletnih shramb.

Razumevanje nastanka kondenza je pomembno tako za preprečevanje kot odprav­ljanje težav. Poleg tega moramo znati ločiti vzroke in posledice, razumeti odnos med vlago in temperaturo zraka ter vpliv letnih časov.

Kondenz opazimo tudi v vsakdanjem življen­ju. To je recimo meglica na notranji strani ali sren na zunanji strani avtomobilskih šip. Tudi na spodnjem robu kopalniškega okna je pogost ali na steklenici, ki jo vzamemo iz hladilnika.

PREBERITE ŠE: VLAGA V STANOVANJU: TUDI TO JE LAHKO RAZLOG ZA NJEN POJAV

V prispevku bom podal nekatere rešitve za najbolj pogoste tegobe, ki jih povzroča v stanovanjih in družinskih hišah. To so zimska in poletna plesen na različnih delih stavbe, kondenz iz odvoda kuhinjske nape, na stavb­nem pohištvu in v dimniku.

Fizikalne zakonitosti

Kondenzacija je proces, ko začne nevidna vodna para v zraku z ohlajanjem spremin­jati agregatno stanje. Pri vremenu vidimo kondenzirane vodne kapljice kot dež ali roso na rastlinah, pri močnejšem ohlajanju kot sneg ali točo. Enak proces se dogaja v stavbi. Previsok delež relativne zračne vlage preide ob stiku s hladno površino v kapljevinsko agregatno stanje. V ekstremnih razmerah lahko tudi v led, primer so recimo ledene rože na okenskih steklih.

KDAJ NASTANE KONDENZ

Za kondenzacijo v stavbi morata biti hkrati izpolnjena dva pogoja. Prvi je visok delež relativne vlage v zraku, drugi pa hladno mesto, kjer se ta vlaga lahko kondenzira. Če en pogoj odstranimo, kondenzacije ni. To je ključno vodilo pri odstranjevanju plesni.

Vzroki za plesen

Plesen je velika in neprijetna težava, ki izvira iz ene ali več napak. Nastane na vlažnih površinah, ki so posledica kondenzacije notranje vlage na hladni površini oboda stavbe, zunanjega zamakanja ali kapilarne vlage iz temeljev.

Trajna in najboljša rešitev je kakovostna toplotna izolacija brez toplotnih mostov. Kakovostna pomeni dovolj debela in vgrajena brez napak.

Opozarjam, da imajo nekakovostno toplotno izolirane stavbe celo več toplotnih mostov kot neizolirane. Pri slednjih imamo opraviti z velikimi toplotnimi izgubami, toplotnih mostov pa (skoraj) ni.

Druga rešitev – s katero zmanjšujemo posledice – je učinkovito prezračevanje celotne bivalne etaže skozi okna vsaj trikrat na dan, vsakokrat za dve do štiri minute, če je mogoče, na prepih. Tako iz stanovanja učinkovito odstranimo vlago, ki nastane z bivan­jem. Ne pozabimo: štiričlanska družina ustvari z dihanjem, znojenjem, kuhanjem, kopan­jem in drugimi dejavnostmi v 24 urah od 10 do 15 litrov tekočine. Približno 98 odstotkov je moramo odstraniti s prezračevanjem skozi okna ali s prezračevalnim sistemom, preostanek preide ven skozi ovoj stavbe. Vsekakor je mehansko prezračevanje z rekuperacijo primernejše kot zračenje skozi okna.

Poletna plesen

Plesen je plesen v vseh letnih časih, bo marsikdo rekel. In imel (deloma) prav. Plesen je res plesen, za njeno razrast je potrebna vlaga. Vendar se poletna od druge bistveno razlikuje po vzrokih nastanka. Zimska se razvija na toplotnih mostovih ovoja stavbe. Njen vzrok je – poleg kapilarne vlage – notranja, to je kondenzirana bivalna vlaga. Vzrok za poletno plesen pa je zunanja zračna vlaga, ki pride v stavbo zaradi prezračevanja in splošne uporabe stavbe. Ta vlaga se na hladnih mestih kondenzira, kar je osnova za plesen.

Z malo fizike in naravoslovja je pojav preprosto razložljiv. Poleti je zunanji zrak vroč, kot tak vsebuje tudi veliko absolutne vlage, ki jo izražamo v gramih. Velja po­enostavljena formula, da je lahko v kubičnem metru zraka največ toliko gramov vlage, kot je temperatura. Torej je med poletno nevihto pri 30 stopinjah Celzija in 100-odstotni relativni vlažnosti v kubičnem metru 30 gramov vode. To je razlaga, zakaj se pri poletnem deževju tudi potimo.

Nasprotno je pozimi, ko je v kubičnem met­ru zunanjega zraka pri nič stopinjah Celzija le nekaj gramov vlage. Običajno je sicer poleti relativna vlaga nižja, to je okrog 60 odstotkov, kar pomeni, da je v kubičnem metru zraka od 15 do 20 gramov vode. Ko ta zrak spustimo v stavbo, ki je hladna (klet) ali pa jo hladimo (talno hlajenje), se vlaga izloči kot kondenz. Kjer pa je vlaga, je takoj tudi plesen. Zato pri svetovanju vedno opozarjam na poletno plesen v kleteh. Talnega hlajenja, ki ga tako učinkovito omogoča talno gretje s toplotno črpalko, pa ne priporočam.

Plesen za kuhinjskimi omaricami

Vzroka za plesen za kuhinjskimi omaricami na zunanji steni sta dva. Zunanji je fasada s slabo toplotno izolacijo ali brez nje. Notranji pa je povezan z montažo, saj so bile kuhinjske omarice pritrjene na zunanjo steno brez potrebnega odmika med steno in hrbtiščem. Za rešitev te nadloge predlagam tri korake.

Prvi je vedno toplotna izolacija fasade in temeljev, če je stanovanje v pritličju. Drugi korak je praviloma najcenejši. Treba je zagotoviti odmik spodnjih in zgornjih kuhinjskih elementov od zunanje stene, tal in stropa za pet centimetrov, zgornjih z distančniki. Tako se po celotni višini zunanje stene (2,5 metra) omogoči vertikalno kroženje notranjega zraka. Tega je treba spraviti iz stanovanja, kar predstavlja tretji korak. Naredimo ga z rednim zračenjem skozi okna (najmanj trikrat na dan, vedno le za dve do štiri minute, vedno zračimo na prepih vse prostore). Boljša rešitev je mehansko prezračevanje z vračanjem toplote (rekuperacijo), ki poleg toplote vrača tudi vlago. Mogoča je tudi vgradnja lokalnih rekuperatorjev, ki pa vlage praviloma ne vračajo. S tako rešitvijo si lahko naredimo medvedjo uslugo s preveč suhim zrakom. Vsekakor je treba med ogrevalno sezono spremljati količino relativne vlage v zraku s higrometrom (vlagomerom).

Cevi prezračevanja z rekuperacijo so lahko vidne in sestavni del notranje opreme. FOTO: Bojan Žnidaršič Foto:

Kondenz na okenski šipi

Okno ima običajno slabšo toplotno izolativnost kot stena, zato je lovilec kondenza. Najpogosteje je to v kopalnici zaradi velike zračne vlažnosti. Vlaga na okenski šipi je dober opomnik, da je treba urediti prezračevanje. Ko opazimo na spodnjem delu stekla meglico, zadostuje, da okno odpremo za dve minuti. Če pa se na steklu zadržujejo večje kapljice ali če na okenski polički na­stane lužica, pobrišemo s krpo. To potem sušimo zunaj stanovanja, saj drugače to vlago vračamo v zrak.

Kondenz iz odvoda kuhinjske nape

Odvodu vlage in vonjav iz kuhinjske nape se ne namenja dovolj pozornosti. Najslabša rešitev je, da ga naredimo samo do podstrehe, kjer imamo potem vonjave in nepotrebno vlago. Pri odvodu na fasado ali streho pa praviloma spregledamo učinek kondenzacije. Tako nam začne kuhinjska vlaga zatekati nazaj v napo. Pri odvodu na fasado se običajno nabere umazanija, vlaga iz nape jo navlaži, tja pridejo alge in/ali plesen. Pri fasadni izvedbi odvoda je velika verjetnost vstopa vetra v stanovanje skozi napo in neprijetnega loputanja protivetrnih zapor. Kot rešitev pogosto predlagam odvod iz kuhinjske nape na streho. Med napo in kritino se na hladni podstrehi vgradita lovilec kondenza in sifon. Ta ima dvojno vlogo. Vanj se steka kondenzna voda in hkrati preprečuje širjenje vonjav. Bistvo te enote je, da so vse cevi med napo in slepim kolenom zelo dobro toplotno izolirane, od slepega kolena naprej proti kritini pa so brez nje. Tako naredimo nadzorovano »past«, v kateri se vlaga kondenzira, v sifonu pa je prostor za zbiranje vode. To preverjamo, da jo lahko pozimi odlivamo ali poleti dolivamo.

PREBERITE ŠE: PREZRAČEVANJE: CENTRALNI SISTEM NAJBLIŽE NARAVNEMU ZRAČENJU

Neustrezen dimnik

Pogosto je dimnik že pri novi stavbi neustrezen, vedno pa postane takšen po energetskih izboljšavah na obodu stavbe ali celo zamenjavi energenta. Z izboljšavami se manjša potrebna moč kotla, zato postane obstoječi predimenzioniran, s čimer se poslabša tudi njegov izkoristek. Pokazatelj tega je kondenzacija vlage v dimniški cevi in kotlu. Posledica je rjavenje kotla, v dimniku pa agresivna kisla tekočina nažira dimniško cev, na stikih pogosto prodre ven na plašč dimnika.

Dober dimnik mora biti z dimenzijami in materiali prilagojen energentu, moči ogrevalne naprave in višini stavbe. Moč kotla se dimenzionira na potrebno prostornino ogrevanja in toplotne izgube na obodu stavb, ne pa na število sob ali celo radiatorjev. Pri izbiri materiala dimniške cevi imajo prednost lahki materiali s čim manjšo maso (npr. nerjavno jeklo, steklokeramika). Celoten dimnik mora biti dobro toplotno izoliran. Zunanji v celoti, notranji pa od podstrešja navzgor. V primeru podstrešnega stanovanja pa od strehe navzgor. Vse to zagotavlja optimalen vlek brez kondenzacije in preboja kondenza na zunanjo stran dimnika.