Z zrakotesnostjo stavb in vse debelejšim izolacijskim ovojem ter brez ureditve ustrez­nega prezračevanja smo poslabšali kakovost notranjega okolja in predvsem zraka. »Številne raziskave doma in po svetu so dokazale, da slaba kakovost notranjega okolja vpliva na uporabnike, njihovo zdravje, udobje in storilnost,« pojasnjuje predavateljica in raziskovalka dr. Mateja Dovjak s Katedre za stavbe in konstrukcijske elemente na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani.

Izraz sindrom bolnih stavb (SBS) označuje skupek simptomov pri ljudeh, ki veliko časa preživijo v stavbah s slabo kakovostjo notranjega okolja. Pojavijo se lahko različne zdravstvene težave: glavobol, slabo počut­je, zaspanost, utrujenost, draženje sluznic zgornjih dihalnih poti, občutek zamašenega nosa, suha koža, lahko tudi nenormalno zaznavanje vonja in motnje vida, ki izginejo, ko »bolno« stavbo zapustimo. »SBS povzročajo številni dejavniki tveganja za zdravje, eno od najpomembnejših je nezadostno oziroma nepravilno prezračevanje. Lahko se pojavi v novogradnjah, v prenovljenih hišah, stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah,« poudarja Mateja Dovjak. Dr. Matjaž Prek s Katedre za toplotno in okoljsko tehniko na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani pa dodaja, da poleg SBS poznamo tudi bolezni, povezane z bivanjem v stavbi (BRI ali angl. building-related illness). »Simptome bolezni je mogoče s kliničnimi preiskavami prepoznati in neposredno povezati z onesnažili v zraku stavbe ali s točno določenim virom onesnažil. Te bolezni imajo lahko dolgo latentno (asimptomatsko) obdobje,« pojasnjuje.

Zrak v prostorih obremenjujejo onesnaževala

V zrak v zaprtih prostorih prehajajo onesnaževala, ki se širijo iz gradbenih materialov, čistil, pohištva, plastike in celo igrač. Med hlapljivimi organskimi spojinami (VOC) sta v stanovanjih pogosta benzen in formaldehid. Potem pa so tu še dejavnosti ljudi, kot so kuhanje, prižiganje sveč, sušenje perila v zaprtih prostorih in dihanje. Družina s štirimi člani samo z dihanjem vsak dan odda v ozračje približno 1800 litrov ogljikovega dioksida in 10 litrov vode. V zraku v zaprtih prostorih so lahko delci prahu, plini organskih in anorganskih kemikalij, plesen, pršice, vlaga in tudi radioaktivni plin radon.

Kakovost zraka v zaprtih prostorih lahko določimo z merilniki ogljikovega dioksida (običajno se navaja v enotah za merjenje koncentracije ppm ali številu delcev na milijon), vlage in določanjem drugih specifičnih onesnaževal. Čeprav naš nos občuti »postan« zrak, medtem ko drugih onesnaževal ne zaznava, težko trdimo, da nam bo pri določanju kakovosti bistveno pomagal. »Če stopimo v prostor s slabim zrakom, lahko to zaznamo (odvisno od vrste onesnaževala, koncentracije, individualne občutljivosti), po določenem času pa pogosto na to nismo več pozorni. Kar pa ne pomeni, da negativnega vpliva na organizem, storilnost in druge funkcije ni,« opisuje Mateja Dovjak.

Ustrezno prezračevanje je nujno

Da bi izboljšali kakovost zraka v zaprtih prostorih, je prvi ukrep ustrezno prezračevanje, s čimer se strinjajo tako dr. Mateja Dovjak kot Matjaž Prek in Milan Kuster iz podjetja Lunos v Ljubljani. »Posledice nezadostnega prezračevanja pomembno vplivajo na uporabnika, njegovo zdravje, udobje in storilnost. Odvisno je od vrste snovi, časa izpostavljenosti, količine in dovzetnosti organizma. Zlasti velja omeniti negativen vpliv na ranljive skupine prebivalstva – otro­ke, ostareli, bolnike –, ki se zadržujejo v teh okoljih in jih je treba zaščititi,« poudarja Mateja Dovjak in dodaja, da se je treba načrtovanja, kako poskrbeti za optimalno kakovost zraka, lotiti skrbno in natančno. »Če se odločimo za mehanske sisteme prezračevanja, moramo posebno pozornost nameniti njihovemu čiščenju in vzdrževanju. Upoštevati je treba lokacijo s kakovostjo zunanjega zraka, namembnost stavbe z značilnostjo prostorov in uporabnikov, izbor materialov in nato pravilno zasnovati prezračevanje,« dodaja. Posebna pozornost je potrebna tudi pri izboru do zdravja prijaznih materialov, ki jih vgradimo v stavbo, in določitvi optimalne količine svežega zraka.

PREBERITE ŠE: PREZRAČEVANJE: REŠITVE SKORAJ ZA VSE STAVBE

Intenziteta in učinkovitost prezračevanja

Prezračevanje je postopek, pri katerem dovajamo svež zrak in odvajamo onesnaženega iz prostora ter mu s tem povečamo kakovost. »Zrak, ki ga dovajamo, mora imeti primerno temperaturo in vlago, pri čemer primerna temperatura niha v odvisnosti od okoliških parametrov, vlaga pa naj se giblje med 35 do 80 odstotki,« pojasnjuje Matjaž Prek.

!!galerija!!

Obe definiciji nalog prezračevanja (torej: dodajanje svežega zraka in odstranjevanje onesnažil) sta medsebojno povezani, a med njima obstaja bistvena razlika. Stalno obnavljanje zraka v prostoru z dovajanjem svežega zraka ali intenziteta prezračevanja je povezano samo z gibanjem zraka v prostoru, ne vključuje pa emisij in širjenja onesnažil, pojasnjuje Prek. »Širjenje onesnažil po prostoru in njihovo odstranjevanje pa je odvisno od gibanja zraka v prostoru in prostorske porazdelitve virov onesnaževanja,« dodaja. Učinkovitost prezračevanja temelji na določitvi »starosti zraka« in porazdelitvi onesnažil v njem.

Potrebna količina zraka za prezračevanje se glede na vir onesnažila oziroma namembnost prostora lahko določi po metodah, ki temeljijo na: številu izmenjav zraka, številu ljudi, mejni koncentraciji onesnažila, zaznavni kakovosti zraka, na osnovi števila ljudi in emisijskih lastnosti stavb. Dr. Peter Novak je za Deloindom v članku Največji izziv za konstruktorje je šumnost pojasnil, da za eno osebo zadostuje 3,6 kubičnega metra izmenjave zunanjega zraka na uro, če hočemo iz prostora odstraniti vse škodljive emisije in vonjave, je norma 36 kubičnih metrov. Če kuhamo, je še 36 kubičnih met­rov premalo. V povprečju pa velja, da 30 kubičnih metrov izmenjave zraka na uro zadostuje za dve osebi, če ni večjega onesnaževanja (recimo med branjem, span­jem ali gledanjem televizije).

Načini prezračevanja

Poznamo več načinov prezračevanja, navaja Prek.

Naravno prezračevanje temelji na odpiranju oken in vrat. Poteka na podlagi razlike tlaka med zunanjostjo in notranjostjo. V primerjavi z mehanskim prezračevanjem je preprostejše in tudi brezplačno (če to seveda počnemo sami).

Mehansko prezračevanje temelji na tem, da dovajamo/odvajamo zrak z uporabo mehanskih elementov, kot so ventilatorji.

Hibridno prezračevanje je kombinacija mehanskega in naravnega.

Klimatizacijsko prezračevanje je mehansko prezračevanje, ki nam pomaga ohranjati dobro kakovost zraka v prostoru s prezračevanjem, ki poteka skozi filtre. Zagotavlja nam temperaturno ugodje in po potrebi skrbi za vlažnost. »Po zadnjih raziskavah ima pozitivne učinke na človeško telo,« pojasnjuje Prek

Zrakotesne stavbe, a s prezračevalnim sistemom

Menjava stavbnega pohištva in sanacija top­lotnega ovoja (izoliranje stavb) sta velik strošek, Eko sklad pa ukrepe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje izvedbe, subvencionira. Čeprav naša zakonodaja in mednarodna priporočila ter standardi določajo, kakšna bi morala biti ustrezna izmenjava zraka v prostorih, spodbujanje sočasne vgradnje prezračevalnega sistema ob energetski prenovi objekta še ni utečeno. »Novogradnje in prenove so lahko kakovostne, če se izvedejo skladno s točno določenimi koraki graditve stavbe in v celoti upoštevajo vse zdravstvene kriterije kot prioritete, ob minimalni možni rabi energije,« poudarja Mateja Dovjak.

»Če bi pravilno razmišljali in se vedli tako, kakor se v razvitih državah zahodne Evrope, bi ob obnovi fasade in menjavi stavbnega pohištva hkrati obvezno vgradili prezračevalni sistem. Ob takšni sanaciji je vgradnja prezračevalnega sistema bistveno cenejša in lažja,« poudarja Milan Kuster in dodaja, da se število tistih, ki jih pokličejo pred prenovo objekta, vendarle povečuje.

PREBERITE ŠE: PREZRAČEVANJE V ČASU VIRUSOV: OKNA ŠIROKO ODPREMO VEČKRAT NA DAN

Odpiranje oken ni zgolj način prezračevanja

Ko imamo v objektu vgrajen prezračevalni sistem, nam prostorov ni več treba zračiti z odpiranjem oken. Vsekakor pa to ne pomeni, da oken ne smemo odpirati. Milan Kuster pravi, da se moramo vprašati, kaj je hiša in kaj je dom. »Nismo zagovorniki tega, da naj bi bila hiša laboratorij. Ljudje poleti odpirajo okna in terase. Našega prezračevalnega sistema pa odpiranje oken ne moti. Ko zazna vdor svežega zraka, deluje na minimumu,« poudari. Mateja Dovjak pritrdi, da mnenje, da nam ob ustreznem prezračevalnem sistemu ni treba več odpirati oken, ne drži. »Človek potrebuje stik z okoljem za normalno delovanje organizma. Okna niso namenjena samo prezračevanju. Odprta ali priprta nam omogočajo tudi zvočno komunikacijo, varnost, pa tudi zaznavo drugih zvočnih vplivov in možnost sledenja dinamiki različnih vremenskih vplivov,« pojasnjuje.