Kolumna Andreja Jagra: Skoraj bi pozabil na vgradnjo okenskih polic!

Kako je to mogoče, ko pa sem toliko časa razmišljal o vseh drobnih opravilih, pozabil pa na tako pomembno fazo. Najhuje je to, da nimam koga okriviti za nastali položaj. Sledila je neprespana noč v razmišljanju, kaj narediti. Imam teden dni časa, da izberem, naročim, pripeljem in zmontiram police.

Izbiraš lahko med PVC-policami, naravnim in umetnim kamnom

Najhuje je to, da nimam koga okriviti za nastali položaj. Sledila je neprespana noč v razmišljanju, kaj narediti.

Najprej v prvo tehnično prodajalno, kjer imajo običajno na voljo nekaj primerkov polic. Tako bom vsaj vedel, med čem izbirati. Potrebujem nekaj nevpadljivega, da se bo skladalo tudi z notranjo opremo. Hkrati mora biti polica trpežna, odporna na praske, nevpojna oz. neporozna. Res si ne želim, da bi se že v nove police zažrla umazanija od mušic, ometa ali kakšnih tekočin. Ker imam okna plastična in bele barve, je bila izbira velika. Najbolj ugodna varianta so bile plastične police. Sicer naj bi bile odporne na mehanske poškodbe, vendar dvomim, da se skozi čas ne bi poznale zareze od lončnic, vaz in druge navlake, ki se običajno znajde ob oknu. Videz sicer ni napačen, me pa zmoti rob police, ki je zaključen s plastično obrobo in je videti nekoliko ceneno. Cena je privlačna, do 10 evrov za tekoči meter.

Druga možnost sta bila marmor in granit. Naravna materiala, ki prav zaradi tega ne obstajata v toliko različicah kot PVC-police. Sta tudi dosti dražja, pri nekaterih marmorjih sem se prav spraševal, ali imajo morda še zlato obrobo. So pa marmorji načeloma v svetlejših tonih, granit pa v temnejših. Iskal sem nekaj svetlega, nevtralnega, zato granit ne pride v poštev. Ima pa granit dobre lastnosti, ki bi si jih želel pri marmorju. Slednji je bistveno bolj občutljiv na mehanske poškodbe in je tudi porozen. Vendar mi je pri njem všeč videz, saj se s svojim elegantnim vzorcem ali skoraj monotonostjo odlično poda oknom in tudi notranji opremi.

Tretja možnost pa je izbira umetnega kamna oziroma tehnični marmor. Videz naravnega kamna z lastnostmi umetnega materiala. Torej je izredno odporen na mehanske poškodbe in ni porozen. Čist videz, bele barve z nevsiljivimi pikami, ki so vidne le od blizu, daje videz naravnega izdelka. Veselje, da sem končno našel nekaj kar mi je všeč in v želeni kakovosti, je skazila le cena, saj sodi med dražje materiale. Zdaj sem vsaj vedel, kaj želim in treba je bilo samo še izmeriti dimenzije za povpraševanje. V hiši imam le osem oken poleg kopalniškega, kjer police ne bo. Tam bo polica kar iz ploščic.

Izmere velikosti notranjih polic

Dolžino police sem izračunal tako, da sem dolžini zunanjega roba okenskega okvirja na vsaki strani dodal dva centimetra. Širino pa sem izmeril od mesta pod okenskim okvirjem, kamor se bo polica vložila, do roba stene, plus dodatni štirje centimetri. Nekaj te dolžine bo prekril omet, kakšen centimeter pa bo ostal za rob police. Za primer, če je dolžina okna en meter in širina od okna do roba stene 20 cm, je izmerjena dolžina za polico 104 cm in širina police 24 cm. Polica bo debela 2 cm, odločil sem se, da bo rob klasično obdelan, brušen in ne zaobljen, kot je tudi možnost.

Poslal sem tri povpraševanja, v katerih sem kot enega od pogojev za nakup navedel hiter dobavni rok. Ponudbe so hitro prišle, tudi dobavni roki so bili sprejemljivi. Izbral sem najcenejšega kamnoseka s ponudbo tehničnega marmorja White Cliff. Sprejeta cena je bila 230 evrov. Takoj ko je bilo naročilo narejeno, sem se odpeljal ponje. Police so doma, zdaj jih je treba samo še vgraditi. Čas pa teče.

Dva »mojstra« vgradila police v enem popoldnevu

Malo sem prelistal splet in se seznanil s postopkom vgradnje. Ni bilo videti zapleteno, sem pa kljub temu k procesu pristopil resno, saj so to že zaključni elementi, kjer bi bile morebitne napake nepopravljive in vidne. 

Najprej sem pripravil odprtine ob strani oken. Okna so obdana s stirodurjem, ki sem ga moral izdolbsti, da bo 2 cm daljša polica ob vsaki strani okna sedla v to odprtino. Izdolbeno odprtino sem naredil nekoliko večjo, da sem lahko nastavil naklon in vse skupaj zalepil s purpenom. Tudi pod polico mora biti cca 2 cm prostora, ki ga bom napolnil s poliuretansko peno. Na sredino police in na sredino okna sem naredil označbo s svinčnikom, ki mi je služila kot merilo, da je sredina police res točno na sredini okna. Nato sem na suho, še brez purpena polico nastavil. Pomagal sem si z zagozdami oziroma lesenimi »kajlicami«.  Še največji izziv je poskrbeti za popoln stik police pod oknom.

Poskrbel sem tudi za minimalni padec stran od okna. Po končni postavitvi sem s purpenom narahlo točkovno zapolnil spodnji rob police pri stiku z oknom in pustil nekaj minut, da se pena napihne in stisne polico ob spodnji rob okna. Ta čas sem začel s pripravami pri drugem oknu. Ves čas sem spremljal, da police ni dvignilo tako, da bi spremenila naklon. Po približno 20 minutah je pena toliko prijela, da je polica že bila fiksirana in sem lahko celotno odprtino pod njo zapolnil s purpenom. Za vsak primer sem vsako polico še obtežil z opeko in počakal, da se posuši. Dva »mojstra« sva v enem popoldnevu police vgradila.

Na koncu se je na srečo izšlo, kot je bilo zastavljeno. V enem tednu, od iskanja do vgradnje, smo pod okni imeli police. Nismo jih dolgo občudovali, saj smo jih morali zaščititi. Pred hišo se je že zbiral material za omete.