Kolumna Anje Germšek: Imejva spet dva psa

Moževo srce sicer gori za francoske buldoge, a najti vrhunsko leglo terja svoj čas, misliti pa je treba tudi na finance. Poleg tega je ustrezno leglo lahko nekje v tujini, nam pa čas ne dopušča, da bi se dvakrat peljali nekam visoko na sever Evrope. Prvič pogledat mladiče, drugič mladiča prevzet. Dopusta nimamo neomejeno.

Ko se odločate o nakupu ali posvojitvi psa, je potrebna vsaj nekajmesečna, če ne celo vse letna priprava.

Tako sva se zavestno odločila, da psa posvojiva. Najprej sva pomislila na hčerkino varnost. Pes, ki ima že neko preteklost in je končal v zavetišču, ima največkrat žal slabo izkušnjo, zato sva iskala izključno mladiča. Obrnila sem se na več društev in se na koncu zaljubila v sliko, ki je bila objavljena na Facebooku. V sredo zvečer sem Ajo videla na fotografiji, v soboto je bila naš novi družinski član. Še isti dan smo jo opremili s čipom in jo cepili proti steklini. Kasneje smo jo cepili še proti kužnim boleznim in jo sterilizirali. Tako kot je navedeno v pogodbi o posvojitvi živali.

Vseeno pa so pred tem pretekli trije meseci, da smo našli primernega psa. Naj omenim, da je, ko se odločate o nakupu ali posvojitvi psa, potrebna vsaj nekajmesečna, če ne celo vseletna priprava.

Všeč nam je bil podatek, da sta Ajina oče in mama znana, saj tako vemo, katere pasme so v njenem genskem zapisu. Aja je iz tako imenovanega »ponesrečenega« legla in lastnik psice se je sam obrnil na društvo za pomoč pri oddaji mladičev. Aja nosi v sebi gene pasem staford (mama) in nemški ovčar (oče).

Prihod mladička

Prihod najinih dosedanjih psov je povezan z različnimi izkušnjami. Ko sem našla mešanko Bibo, svojega prvega psa, je veterinar ocenil, da je stara približno devet mesecev. Bila je že sobno čista, uničila ni ničesar, svoje mlečne zobe je že zamenjala s stalnimi. Na splošno je bila umirjena psička.

Bena, francoskega buldoga, ki je na začetku delal družbo Aji, je mož kupil od vzreditelja. Vzreditelji opravijo pomembne naloge že v leglu. Ben se je v prvem tednu v stanovanju ponesnažil dvakrat, potem je bil sobno čist. Če seštejem čas, ki smo ga vložili v Bibo in Bena, lahko rečem, da z njima nismo imeli dela. Bila sta mirna psa, ki sta takoj razumela postavljene meje. Še danes vidim Bibo, ki doma, ko sem še živela pri mamici in tudi kasneje, kadar smo prišli kam na obisk, ni prestopila praga kuhinje. Vedela je, da v kuhinjo ne sme.

Prihod naše Aje − to pa je popolnoma druga zgodba. Druga zgodba, enako misleča lastnika. Mislila sva si, da bo vse enako. Morda identično, le da bo Aja na koncu večja od obeh prejšnjih psov. Motila sva se, in to zelo.

Prvi meseci z našo »Nevihto«

Če bi šla danes še enkrat skozi ves proces, bi bil boks doma prej kot pes. Napaka, ki je ne nikoli več bomo ponovili. Nikoli več!

Naša »Nevihta«, vzdevek je dobila od soseda, je nevihta v pravem pomenu besede. Bila bi povsod, samo na svojem prostoru ne.

Boks, kaj pa je to? Zakaj neki bi morala zapirati psa v boks, sva bila oba enakega mnenja. Biba in Ben sta bila svobodna psa. Ko smo Ajo vpisali v pasjo šolo za mladičke, naju je osem tečajnikov ter inštruktorica prepričevalo, da boks nujno potrebujemo. Psa morate omejiti, ne sme biti povsod. Besede, ki nikakor niso bile usklajene z mojim prepričanjem, kaj je pes.

Če bi šla danes še enkrat skozi ves proces, bi bil boks doma prej kot pes. Naše stanovanje je veliko 60 kvadratnih metrov, atrij 90. Aja je tekala gor in dol brez omejitve. Napaka, ki je ne nikoli več bomo ponovili. Nikoli več!

Pasjo šolo smo zaključili, vendar ne tako, kot so zahtevali od nas. Priznam, kriva sem jaz oziroma sva kriva oba. Preprosto se nama je svet začel podirati. Benova hernija je povzročala čedalje več težav, sprehodi so bili počasni, Aja pa je od dolgčasa počela same neumnosti. Če smo ju peljali ven ločeno, pa je med Benovim sprehodom doma cvilila do onemoglosti, kar je bilo zelo neprijetno za sosede.

Poleg hernije je Ben trpel tudi za demenco in inkontinenco. Mene je od skrbi in stresa močno zagrabilo v križu, da sem končala na ortopediji in na nujni fizioterapiji. Poleg vsega je mož takrat delal v izmenah in sem bila šest dni na teden sama s prvošolko, starim bolnim psom in z mladičem. Pomoči nimava in sva z možem za vse sama. Najprej sem uredila sebe, da sem se lahko normalno gibala. Po približno štirinajstih dneh sem se bila sposobna skloniti brez zbadajoče bolečine.

Štirinajst dni pri mladičku, ki je dopolnil štiri mesece, pomeni zelo dolgo. In za nas je bil to dramatičen čas, ki ga nismo izkoristili za pravo učenje.

Naši »živahni« dnevi

Sredi vaj, ki sem jih delala z Ajo, se je zbudil Ben. Če ga nisem takoj dvignila in ga odnesla na travo (še dobro, da živimo v pritličju), se je med hojo od košare do mene nevede polulal. Hodil je in lulal. Doma smo imeli curek razvlečen tudi dva metra v dolžino. V naglici sem vpila na hčerko »pazi, kod hodiš«, lovila Ajo in umikala Bena. Ter tekala po brisače, kis in na koncu še Spitaderm. Ko sva s hčerko ustvarjali, sem morala prav tako vse izpustiti iz rok in se posvetiti Benu.

Ben je doma lulal zaradi zdravstvenih težav, pri Aji pa smo potrebovali pet dolgih mesecev, da smo jo navadili, da se potreba opravi zunaj. Tovrstno delo sicer v prvi vrsti prevzamejo dobri vzreditelji. Oba z možem sva bila na koncu svojih moči.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."

Ko sva bila v službi, hči pa v šoli, je Ben ves čas prespal. Takrat sva imela službi tako, da sta bila psa sama največ šest ur. Aja v boksu, Ben v svoji košari v hčerkini sobi. Vrata so bila zaprta. Iz službe sem vsakič znova hitela najprej v šolo po otroka, potem pa ven z obema psoma, in ja, ko je deževalo, nisem imela še ene, tretje roke, za dežnik.

Aja je rasla in neverjetno dobro dojemala svojo okolico. Spoznala je mnogo psov in bila z vsemi prijazna. Je pes, ki potrebuje vodenje, vzgojo in delo. Tisto prvo leto smo bili skupaj tudi na morju. Bena smo brez težav takrat že peto leto iz varnosti privezali pri prikolici, ko smo odšli na plažo, medtem ko je Aja svoj povodec pregriznila v trenutku. Njo smo dali v boks.

Ne izgubite pravega časa za vzgojo

Ajo smo domov prinesli 3. februarja 2018. Od Bena smo se poslovili slabo leto dni za tem, 28. januarja 2019. V tem letu smo izgubili dragoceni čas za pravilno vzgojo Aje. Dlje ko se pes napačno vede, več časa in več energije je treba, da se nauči novega pravilnega vzorca vedenja. Do prihoda Aje sva bila z možem skupaj lastnika psov dvajset let. Nikoli nisva pomislila, da je lahko pes tudi drugačen. Velikokrat sva se čudila drugim ljudem in njihovim pasjim zgodbam, ter bila vesela, da sta Biba in Ben tako neproblematična psa. S prihodom Aje sva ugotovila, da sva glede pasje vzgoje popolnoma neizobražena. Vse imava v svojem repertoarju pasjega znanja, pri vzgoji pa bi bila ocenjena z enico.

S prihodom Aje sva ugotovila, da sva glede pasje vzgoje popolnoma neizobražena. Predvsem sva morala spremeniti sebe, da sva začela pravilno vzgajati Ajo.

Nauk zgodbe je, da nikoli ne bodi prepričan o nečem, kar misliš, da veš in že znaš, saj obstajajo ljudje, teze in navsezadnje tudi živali, ki ti hitro dajo vedeti nasprotno. Učimo se vse življenje in tudi midva sva se v zadnjega pol leta naučila ogromno. Predvsem sva morala spremeniti sebe, da sva začela pravilno vzgajati Ajo. Tako kot je vzgoja pomembna pri otroku, je pomembna tudi pri psu. Pišem kot mama in lastnica psa. Tanka meja je med tema dvema vzgojama.

O tem prihodnjič.