Kolumna Anje Germšek: Mami, mami, želim si psa

Kot sem povedala že v prvi kolumni, sem dobila prvega psa šele pri dvajsetih letih, in še to po naključju.

Od drugega leta starosti sem tekala za repki in doma prosjačila mamico. Ona pa mi je znova in znova ponavljala isti stavek: »Anja, jaz psa pred službo ob petih zjutraj, v vseh vremenskih razmerah, ne bom vozila ven.« Pes je odgovornost in strošek.

In veste kaj, imela je zelo prav. Včasih so tudi v pisarnah delali od šeste do druge ure. Zdaj se je vse razpotegnilo čez ves dan.

Ker je videla, koliko mi živali pomenijo, mi je v drugem razredu, stara sem bila osem let, kupila morskega prašička. Po dveh mesecih je samička nepričakovano kotila. Torej se je parila že v Semenarni. Takrat je bila to edina trgovina, kjer si lahko kupil glodavce, ribe in podobne živali.

Danes se zazrite okrog sebe in poglejte, koliko časa vam ostane zase, za otroka, za partnerja … Imate čas še za štiri tačke in en mahajoči repek?

Pri dvanajstih sem večkrat vozila na sprehod prijateljičinega psa, velikega mešanca Lorda. Krasen kuža je bil. Sicer bolj temperamente narave, a sva se zelo lepo ujela. Z njim sem videla, kaj pomeni sprehod. Še posebno, če je kuža velik in močan. Sama nikoli nisem bila majhna in nisem se bala.

Takrat sem imela doma muco, ki sem jo dobila od očeta, s katerim nismo živeli skupaj. Pri nas je bila od petega do osmega razreda. Kala je bila kot moj kuža. Oprsnica, fleksi in »gas« na polje. Danes to ni nič čudnega. Pred 31 leti pa so me gledali, kot da sem padla z lune.

Žal so mi Kalo v enem od prvih pasjih in mačjih hotelov izgubili (kaj se je resnično zgodilo, ne vem). Še danes me stisne pri srcu, ko samo pomislim na to, in zato svojih psov (še) nisem dala nikamor v varstvo. Rajši nikamor ne grem, kot da bi se ponovila travma iz otroštva in bi ostala brez psa.

Na tem mestu se moram zahvaliti svoji mami, ki mi je preko malih glodavcev, preko muce Kale in kasneje preko prve psičke Bibe privzgojila goro odgovornosti.

Njen način je bil, da šele, ko je bila kletka čista in hrana (trava, natrgana na polju, solata, korenje …) pripravljena, sem lahko šla gledat televizijo. Tudi pri Kali je bilo enako – urejeno mačje stranišče, narezan papir (pesek se takrat še ni dobil), skuhana večerja (ledvičke, želodčki) ali pa konzerva ter briketi in sveža voda … Nobenega druženja, pohajkovanja, dokler nisem poskrbela za žival.

Nikoli, res nikoli nisem slišala: »Je že dobro, kar pojdi, bom jaz.«

POMAGAJTE NAM IZBRATI ZMAGOVALCE

Do 20. oktobra glasujte za pse in mačke, ki sodelujejo v našem nagradnem natečaju VESELI SMRČKI in se potegujte za lepe nagrade!

PODARJAMO:
- 4x darilni bon za sklenitev zavarovanja za male živali
- 5x paket za prvo pomoč hišnim ljubljenčkom s pinceto za odstranjevanje klopov

Se pravi: majhna žival - majhna leta (8 let), srednja žival - mačka (12 let), večja žival - pes (19 let). S tem, da sem takrat že služila svoj denar in je bila Biba čisto »na moji denarnici«. Mami jo je vozila ven samo, če sem bila zelo bolna (visoka vročina) ali pa sem bila službeno odsotna, delala po 12 ur, celodnevne sobote, inventure po delovniku itd. Kakšna kava po službi! Kakšen vikend na morju s prijateljicami! Domov in poskrbi za psa. Tako je danes tudi z mojo vzgojo. Nikoli je nisem prepuščala drugim ljudem, da bi jaz pohajkovala. Moj otrok, moja odgovornost.

Potem sta tukaj še dve vrsti družine. Moja hči je bila rojena v pasjo družino. Jaz pa v družino, kjer o živali ni bilo sledu. Obstaja še tretja, kjer sta eden ali morda oba od staršev kot otroka imela doma žival.

Tudi moja hči si je želela morskega prašička in to željo sem ji izpolnila. Zakaj pa ne? Sicer je bila stara štiri leta, ampak mami bo pomagala. Spomnila sem se svojega neobremenjenega otroštva, kako sem se igrala z njimi. Kako je pojedel vse, kar si mu dal – kar smejo pojesti. Ker pa so prašički družabni in niso radi sami, smo kupili dva. Enega za hčer in enega za mami (mene).

Naj vam zaupam, da ni bilo nič z otroško idilo. Preden sem našla seno, ki jima je teknilo, sem zmetala stran nekaj vreč. Da o semenih ne govorimo. Da bi hčer pripravila do trganja trave, ha ha ha. »Ne, mami, ne bom, ker tukaj kužki lulajo«. Resno?!? Jaz kot otrok nisem nikoli pomislila na kaj takega! Natrgala sem travo in si umila roke.

Za oba morska prašička sem našla zelo lep dom. Sama nisem imela dovolj časa in idila, harmonija, igranje z njimi - ja, to je ostalo v času, ko sem bila otrok.

Hčerka je pri štirih letih znala veliko stvari, sva jo in jo vzgajava samostojno, ampak čiščenje kletke, ki ima vonj, ki je mokra, kjer so notri mali bobki, ne, tega pa ona ne bi. Za psom pobere iztrebek samo, če se slučajno zgodi, da Ajo pelje na sprehod sama. Zdaj, pri desetih letih. Za Benom ni želela. Bila je premajhna.

Na dan boste porabili od ene do treh ur za psa. Odvisno od pasme.

Ajo nahrani, če naju ni doma, ji zamenja vodo, se v atriju igra z njo. Na vsakih dvanajst dni je tako, da sta hči in Aja popoldne dva dneva sami. Jaz delam popoldan, mož ves dan. Ajo peljem na prehod pred službo jaz, hči pa poskrbi za hrano, vodo in nekaj igre v atriju. Sama Aje še ne pelje ven na daljši sprehod. Razen, kot sem že omenila, po naselju, pa še to, ko je pes utrujen, to pomeni, da se prej dobro naigra z lovljenjem žoge.

Dragi starši, ki ste imeli v otroštvu psa. Imeli ste njega, šolo, morda treninge in prijatelje. Imeli ste čas. Danes se zazrite okrog sebe in poglejte, koliko časa vam ostane zase, za otroka, za partnerja … Imate čas še za štiri tačke in en mahajoči repek?

Spoštovani starši, ki niste nikoli imeli doma dlak, peska po tleh, pobruhane in od driske razmazane preproge. Ki ste vedno v svojih najboljših oblačilih brez dlak. Boste podlegli prosečim očem svojega otroka?

Ali boste vsi lahko stopili preko sebe in bili dosledni vsak sleherni dan? Vsak? Boste vestni in boste ne glede na vreme poslali svojega 8-letnika ven na dež ob sedmih zjutraj? Prevzeli vse stroške hrane in veterine, pasje opreme? Si v vašem natrpanem urniku sprostili šest do deset tednov pasje šole in poleg šolske in učne snovi utrjevali še pasja povelja? Spremenili življenjski stil glede na pasmo, ki ste si jo umislili?

Družina naj se skupaj odloči in si razdeli naloge. Napiše seznam opravil, jih izobesi na domačo oglasno desko in naj se teh pravil drži. Lahko za preizkus najprej čuva žival od prijatelja.

Ne glede na to, kako velik je pes, vsi imajo identične potrebe. Trikrat dnevno sprehod, od tega eden, ki jih fizično utrudi. Na dan boste porabili od ene do treh ur za psa. Odvisno od pasme. Kupite si gumijaste škornje in pelerino. Otroku pa zabičajte, da je žival živo bitje kot je on, in da se jih nikoli ne naveličamo!

Srečno.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."