O korenivcih

Tako sem se tudi letos naposled le znašel v krošnji. Drevo je v minulem letu pridno iztegnilo preštevilne poganjke navpično proti nebu, kot da upa, da bo tam gori doseglo bogastvo in modrost ali karkoli si pač drevesa želijo doseči. Vse te veje me sedaj špikajo v lica in čelo, me grabijo in cukajo za obleko, ena mi je celo segla v žep! Človek bi še pomislil, da je tukaj gori nezaželen gost in bi bilo drevesu ljubše, da ga pustim, naj raste, kot mu paše.

Pa je vseeno izjemno prijetno, nebo je oblačno, ozračje mirno, dehti po mahu in postani zemlji, ki si je letos dobro odpočila pod snegom, in v počasnem gibanju od veje do veje ter ob škrtanju škarij kmalu najdem ritem in mir.

Postrgal sem lišaje in staro lubje z ene od zgornjih vej, in da bi lažje splezal dol, sem spustil strgalo na tla.

»Av!«

Pogledam dol. Spodaj stoji majhno bitje, z eno roko se boža po glavi in piha iz ust. Pogleda proti meni. »Malo pazi, kam mečeš te svoje zadeve, butelj!« me nadere s piskajočim glasom. Zaprepaden si pomanem oči, toda res stoji tam, majhen možicelj, komaj višji od pokonci postavljenega strgala poleg njega, ima zelenorjavo zgrbančeno kožo in zgleda zelo suh. Roke je uprl v boke in prav jezno gleda proti meni. Nato pa začne jadrno korakati proti grmovju v kotu vrta.

»Ej, počakaj, no!« zakličem za njim.

»Ne, ker me ne smeš videti!« mi zakliče nazaj, ne da bi se ustavil ali obrnil. Urno se spustim z drevesa in ga v nekaj korakih dohitim, a je ravno izginil za živo mejo.

»A si ti palček?« spregovorim v grmovje.

»Palček?!« zakriči iz grmovja. Iz zelenja pomoli glavo: »Palček, ha! Si pa dosti upaš, bajsi! Jaz sem vendar korenivc!«

Stopil je iz grmovja, sedaj stoji pred mano, roke ima prekrižane na prsih, z nogo pa tapka po zemlji. Nezaupljivo me meri z velikimi, temnimi očmi. Kot kaže, mu je nerodno, ker sva se srečala, in da je ne bi spet popihal, poskušam nadaljevati pogovor.

»Kaj pa je to, korenivc?«

»Pha,« zaničljivo pihne proti meni, »kako si neumen. Korenivci skrbimo za drevesa, to vsi vemo.« Z roko zamahne po zraku, kot da bi mi podal najbolj očiten odgovor na svetu. Sedaj res ne vem več, kaj naj rečem, zato se par trenutkov nemo gledava. Nato se

korenivc obrne, a tik preden izgine v grmovju, se spet zasuče na peti in se srepo zazre vame: »A ti sploh veš, iz česa so drevesa?«

Presenečen nad vprašanjem potrebujem čas, da se zberem, a nato, z rahlim izrazom zmagoslavja na obrazu, odgovorim: »Drevesa so iz ogljikovega dioksida.«

Korenivcu se razširijo oči, usta se mu razteg­nejo v nasmešek, potem pa se vrže po tleh in se začne na ves glas krohotati: »Ogljikov dioksid! Oglji-haha, hahahaha, di-o-ksid! Ha ha ha!« Z nogami cepeta po tleh, z rokami pa se drži za trebuh. Ko se končno umiri, se postavi na noge in še nekaj časa lovi sapo. Potem se zravna, se mi smrtno resno zazre v oči in pomenljivo spregovori: »Drevesa, dragi prijatelj, so iz snovi A, B in C. No, prav, pridi z mano.«

Korenivc izgine skozi luknjo v živi meji, jaz se zbašem za njim. Zavije okoli velikega grma in tam zadaj, prav v kotu vrta, skoči v luknjo v tleh. Prisežem, da je prej še nikoli ni bilo tam! Zrinem se za njim v rov, z rokami naprej in ravno toliko je širok, da nekako spravim ramena noter. Za korenivca je seveda dosti prostora, prešerno skaklja pred mano. Čez nekaj metrov se tunel nekoliko razširi in razsvetli, saj je – komaj verjamem – po stropu napeljana električna razsvetljava.

»Vidiš,« začne razlagati, »to je naš rov, pazi, tu je ovinek, stene, kot si, upam, opazil, so iz zemlje ...« Kot kaže, me ima res za popolnega bebca, zato mi opisuje vse podrobnosti. Kljub temu se ne morem zadržati in previdno postavim neumno vprašanje: »Pa elektriko imate tudi?«

Kot sem se bal, se mu zdi vprašanje tako neprimerno, da se dramatično ustavi sredi koraka, se obrne proti meni in me prav postrani premeri: »Ja, seveeedaaa jo imamo, kaj misliš, da po temi hodimo in se odbijamo od sten?! Priklopili smo se takrat, ko ste dobili ulično razsvetljavo.« Skoraj že stopi naprej, pa se še nečesa spomni: »Tudi internet imamo.« Važno zaviha nos in pomenljivo pokima. Nadaljujeva po rovu, ki pa se nenadoma razširi v večji prostor. »Evo, zdaj sva tu.«

Sva v okroglem, svetlem prostoru. Iz sredine zemljastega stropa pa se razraščajo korenine. Ob stenah so razvrščeni stekleni kozarci, podobni tistim za vlaganje, polni nekakšnih raznobarvnih tekočin.

»Torej.« Koreninvc sklene roke in zajame sapo: »Poskušaj se toliko zbrati, da ti pojasnim zadevo. Kot vem, da ne veš, čeprav je povsem očitno, sva sedaj točno pod drevesom, s katerega si tako nesramno name spustil tisto stvar.« Ker ga nočem dodatno razburjati, le skromno prikimam. »Korenine pridejo dol,« z rokami kaže na korenine in me hkrati vprašujoče gleda, ali mu sledim, »nato pa jim mi, korenivci, priskrbimo snovi, da drevo lahko raste.«

Tedaj šele opazim, da so nekatere večje korenine namočene v odprte kozarce z barvasto snovjo. »Kot sem rekel, drevo potrebuje snovi A,« s prstom kaže na posamezne kozarce, »snovi B in snovi C.«

Vidim, da so kozarci res označeni z nalepkami. V enih je tekočina sivorjave barve, v drugih bolj rumenozelena, v tretjih pa mlečno belkasta. Na policah ob steni opazim kozarce z rdečo in živo rumeno tekočino. Označeni so z nalepkami D in E. »Kaj pa tile?«

»Snovi D in E nastavimo pozneje spomladi, iz njih nastanejo sadeži,« se glasi odgovor. Ravno mi želi še nekaj razložiti, ko v prostor iz sosednjega rova vstopi še en korenivc.

»Bndrej, kje si pa bil, ali si prinesel ... AAAAA!!!« Ko me zagleda, zakriči in obstane na mestu. »Zakaj si pa tega belkastega urejevalca privlekel noter?!« se začne dreti na mojega vodiča, kateremu je očitno ime Bndrej.

»Pomiri se Coštjan. Moral sem mu pokazati, iz česa so drevesa, ker nima pojma.«

Coštjan se nekoliko pomiri: »Ja, kako, iz česa so drevesa, drevesa so iz snovi A, B in C, jasno kot beli dan.«

Bndrej pristopi k svojemu prijatelju, si z roko prikrije usta in reče s pritajenim glasom: »Ja, vem, seveda so iz snovi A, B in C, ampak oni tega pač ne vejo, ker veš, da belkasti urejevalci niso preveč pametni.« Coštjan razumevajoče prikimava.

»Zakaj pa nam pravite belkasti urejevalci?« se pozanimam.

Bndrej se namrdne: »Ker ste belkasti, fuj.«

»Ja, in ker stalno nekaj urejate. Hiše, fasade, mansarde, nadstreške, prizidke, avtomobile, vrtove ...« doda Coštjan.

Priznati moram, da je ime logično. Odločim se tvegati s še enim vprašanjem: »V redu, ampak kaj točno pa je na primer snov A?«

Oba z roko pokažeta na najbližji kozarec z nalepko A: »To je snov A.«

Vprašujoče mežikata vame. Previdno poskusim še enkrat: »Ja, ampak ... iz česa pa je snov A?«

Bndrej začne zavijati z očmi in nejevoljno stokati, Coštjan pa bulji vame z izrazom nejevernosti nad mojo nevednostjo. Najbolje, da hitro spremenim temo: »Kaj pa je tisto tamle?« S prstom pokažem na kos črne plastične cevi, ki štrli iz zemlje, potem pa zavije nazaj noter.

»To je pa zemeljski kolektor od tvojega soseda Braneta,« pojasni Bndrej.

»Ja, poleti na njem sušimo gate, hihihihi!« doda Coštjan. Ob besedi gate bruhneta v glasen smeh.

»Hej, a ti veš kaj o talnem ogrevanju?« me nenadoma vpraša Coštjan.

»Hmmm, ne prav dosti ... Ampak mislim, da je o tem en članek v tejle reviji.« Iz žepa potegnem Deloindom in jima ga podam. Z zanimanjem si ogledujeta naslovnico in bereta: »Tema meseca: mansarde, Preuredimo kopalnico, Arhitekturni dialog ... no, tole nama boš pa malo posodil, kajneda?«

»Ja, seveda, lahko vzameta.«

Nato pa v prostor vstopi moj sosed Slavko: »Prijatelj, je vse v redu s tabo?«

Ko sem odprl oči, sem videl sivo nebo, krošnjo drevesa in soseda Slavka, ki se je sklanjal nad mano. »Kaj pa se je zgodilo?« sem ga vprašal.

»Padel si z drevesa. Mislim, da si se udaril v glavo, ker nekaj časa nisi bil pri sebi. Ali si kaj polomljen?«

»Ne, mislim, da nisem.«

Počasi sem se postavil na noge in si preteg­nil ude. Nato sem preveril vse žepe, toda – tistega izvoda priloge Deloindom nisem nikoli več našel.

Za zgodbo lahko glasujete TUKAJ, ostale zgodbe pa najdete TUKAJ.