Čas je za sajenje zelja

Zelje spada v obširno skupino rastlin, ki jo imenujemo kapusnice. Družbo mu delajo še ohrovti, cvetača, brokoli. Vse naštete uvrščamo v botanično družino kapusnice (Brassicaceae).

Sorte

Poznamo bele in rdeče sorte zelja, z okroglimi ali koničastimi glavami. Včasih smo sorte zelja delili v zgodnje in pozne. Prve sadimo na prosto aprila in pridelek pobiramo že konec maja, saj rastejo hitro. Pozne sorte imajo daljšo dobo rasti, sejemo jih aprila in maja, presajamo junija, pobiramo pa v jeseni. Te so večinoma tudi za namen kisanja. Dandanes teh delitev ni več, pomembno je le, da vemo, v koliko dneh po presajanju je sorta primerna za spravilo. Najzgodnejše sorte dozorijo že v petdesetih dneh, pozne pa potrebujejo tudi več kot devetdeset dni.

Avtohtone, tradicionalne in domače sorte zelja

Sorti 'Kranjsko okroglo' in 'Ljubljansko' sta avtohtoni sorti, sorta 'Varaždinsko' je tradicionalna sorta, sorta 'Emona' pa domača. Vse sorte so pozne, zelo rodne in nezahtevne. 'Varaždinsko' ima trde okroglo ploščate glave s tankimi in okusnimi listi. Daje najbolj kakovostno kislo zelje. 'Kranjsko okroglo' ima trde okrogle glave, ki so v prerezu bele. Primerno je za kisanje. 'Ljubljansko' daje velik pridelek, primerno je za solato, kisanje in skladiščenje.

Čas setve in sajenja

Sorte s kratko rastno dobo smo posejali že februarja v zaprte prostore. Konec marca, v začetku aprila jih presajamo na prosto. Setve teh sort lahko ponovimo še avgusta in jih na stalno mesto presajamo septembra. Glave bodo godne za rezanje novembra. Naj vas to ne zmoti, saj zelje na gredah zdrži tudi nekaj stopinj pod ničlo. 

Ravno v času, ko bomo presajali sadike na prosto, pa že mislimo na kasnejše posevke. Aprila in maja posejemo na prosto sorte z daljšo rastno dobo. Pridelek bomo pobirali jeseni.

Za setev in presajanje izberemo dan za list.

Tla in lega

Zelje sadimo na sončne lege, lahko tudi v delno senčne. Za dobro rast in razvoj potrebuje rahla, rodovitna tla, bogata s hranili.

Upoštevajmo štiriletni kolobar. Zelje posadimo na isto grede spet šele peto leto. Upoštevajmo botanično družino, kamor spadajo tudi njegove sorodnice (brokoli, cvetača, koleraba, ohrovt ...) in pazimo, da tudi te vrtnine niso rasle na gredi vsaj štiri leta. Ta podatek ni zanemarljiv, saj so te vrtnine sorodnice in imajo zato enake ali zelo podobne potrebe po hranilih, torej enostransko izčrpavajo tla, in tudi enake škodljivce in bolezni, ki večinoma preživijo v tleh v različnih stadijih.

Sadike hitro rastočih sort zelja sadimo narazen od 30 do 40 cm, počasi rastočih pa od 40 do 50 cm.

Gnojenje

Zelje je velik porabnik hranil, predvsem dušika, zato potrebuje res dobro pognojena tla.

• Sadimo ga na tiste grede, ki smo jih gnojili s hlevskim gnojem ali kompostom. Leto pred njimi ali v istem letu ob njem naj rastejo na gredi stročnice, ki tla bogatijo z dušikom.
• Ob sajenju v jamico dodamo še pest ali dve komposta.
• Kasneje v rastni dobi dognojujemo s tekočim gnojilom iz navadnega gabeza, ki vsebuje veliko kalija. Gnojilo z lahkoto pripravimo sami.
• Pri poznih sortah v času oblikovanja glav dognojujemo s tekočim dušikovim gnojilom – prevrelko iz kopriv, ki jo naredimo na enak način kot iz gabeza.

Gnojilo iz gabeza

500 g svežih ali 100 g suhih listov prelijemo s 5 l vode in postavimo na toplo mesto. Vsak dan premešamo. Pripravek je nared, ko rastlinski deli potonejo, tekočina pa se preneha peniti. Vse skupaj nato precedimo in tekočino razredčimo z vodo v razmerju 1 : 10. Zalivamo po tleh, ob rastlinah.

Nega

Vroča poletja z daljšimi sušnimi obdobji slabo vplivajo na rast zelja. Zelje potrebuje veliko vlage, tudi zračne, in ne bo odveč, če bomo posevke zalivali z razpršenim curkom kar povprek po rastlinah. Predvsem v času, ko zelje začne oblikovati glavice, je to zelo pomembno. Zalivamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer.

Zastirka okoli rastlin bo ohranjala vlago v tleh in preprečevala rast plevela. Naredimo jo takoj po sajenju.

Dobre in slabe sosede

Dobri sosedi zelja so blitva, bob, buče, bučke, endivija, fižol, grah, hren, jajčevec, korenček, kumare, motovilec, por, rabarbara, rdeča pesa, sladki komarček, solata, špargelj, špinača, zelena.

Slabi sosedi so azijska listna zelenjava, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, čebula, česen, črna redkev, jagode, kitajski kapus, kolerabica, krompir, listnati ohrovt, ohrovt, paprika, paradižnik, peteršilj, redkvica

Dobro mu dene tudi bližina dišavnic in cvetlic: abrašice, boreča, drobnjaka, kamilic, kopra, krebuljice, kumine, majarona, mete, ognjiča, origana, ožepka, pelina, rožmarina, sivke, timijana, žajblja, žametnice.

Sama k zelju posadim solato, grah, ki obogati tla z dušikom in nekaj sadik stebelne zelene, ki s svojim močnim vonjem odganja kapusovega belina.

Bolezni in škodljivci

Kar nekaj jih je na zelju, vendar se jih lahko ubranimo že z upoštevanjem kolobarja in kombiniranim sajenjem.

Med boleznimi lahko ponagaja golšavost kapusnic, ki je odraz prekislih tal in neupoštevanje kolobarja. Poleti zelje zaradi suše in vročine napada kapusova pepelasta plesen. Pomaga škropljenje s čajem iz kamilic, njivske preslice, žajblja.

Med škodljivci so zadnja leta močno moteče kapusove stenice, kapusova hržica ter gosenice kapusovega belina in kapusove sovke. Vse grizejo liste in sesajo sok. Ubranimo se jih s pobiranjem, odganja jih tudi pripravek iz pelina in vratiča.