Kdor ima zemljo, naj dela na njej, drugi pa v službo

Že v rosni mladosti je Aleš svojo nevesto Ksenjo z majhne kmetije v Marnu nad Rimskimi Toplicami pripeljal na domačijo v Zabreznik nad Izlakami. »Se je izplačalo,« smeje se potrdi Aleš. Takrat so kmetijo še vodili njegovi starši, leta 2005 pa jo je, kot najmlajši sin, pri enaindvajsetih, prevzel. »Trije bratje so že prej zbežali od doma,« se pošali Ksenja. Aleš ji pritegne: »Ja, jaz pa še nisem znal leteti.« Starejša Kosova sta se ukvarjala s pridelavo mleka. Mlada sta kaj hitro izračunala, da z nekaj centi od litra napredka ne bo. Zato sta Aleš, ki je po poklicu veterinar, in Ksenja, ki je končala gostinsko šolo, pustila službi, staknila glavi in se vrgla v pridelavo zelenjave. Leta 2011 sta se usmerila v ekološko kmetovanje.

Vzhodno pod hišo sta zorala ledino in v vrste potaknila sadike solate, kolerabice, bučk, kumaric, paprike, paradižnika, ohrovta, blitve, fižola, lahko bi naštevala še naprej, pa bi gotovo pozabila omeniti še kakšno stvar, ki uspeva na rodovitni lapornati zemlji. S svežo, zjutraj nabrano zelenjavo zdaj preskrbujeta dva vrtca v dolini, trboveljskega in zagorskega, in številne posameznike, predvsem iz Domžal in Ljubljane, ki po spletu pri njiju naročajo zabojčke sezonske zelenjave.

V zabojčke na željo kupcev lahko dodajo še sveže pečen kruh pa domači sirup iz grozdja ali bezga in še kislo skuto, kravje ali kozje mleko, jabolčni kis pa sadje in zelišča, lahko tudi potico, domače kekse ali rezance. Več o tem, kako zakoncema Kos vse to uspeva, si lahko preberete v četrtkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.