Smrdljivke so ploščate stenice, njihovi sorodnice so tudi rdeče-črni žuželke na kapusnicah, ki se navadno spravijo na kup. Od drugih vrst na vrtninah je največ navadnih zelenih smrdljivk in sivih marmoriranih ščitastih smrdljivk, ki jih v teh vročih dneh najbolj videvamo na paradižnikovih plodovih, pa tudi na fižolovih strokih. Marsikatero s pridelkom zanesemo tudi v kuhinjo.
Spoznamo jih po nekoliko sploščeni in oglati obliki telesa. Večina vrtnih stenic je rastlinojedih, ustni aparat imajo oblikovan tako, da z njim zabadajo v rastlinsko tkivo in sesajo sokove. Njihovemu razmnoževanju so bolj naklonjena vroča poletja, nekatere, kot npr. marmorirana smrdljivka, so se k nam v zadnjih letih razširile zaradi spremembe podnebja in globalne trgovine.
PREBERITE ŠE: LEPI RDEČE-ČRNI HROŠČKI, KI NISO PIKAPOLONICE
Ker so vrtne stenice robustne žuželke, je odraslim težko priti do živega, insekticidi so poleg tega zelo strupeni, v kmetijstvu se jih branijo v glavnem s protiinsektnimi mrežami. V vrtovih si lahko pomagamo tudi z odvračalnimi rastlinami ali vonjem in z različnimi tehnikami pobiranj.
Smrdljivke odbija vonj mete in česna, zato je dobro, da jih posadite po svojem vrtu, vrtnine, na katere se množično spravljajo, lahko večkrat poškropite z vodo, odišavljeno z njunim vonjem (eterično olje, česen v prahu).
Škodljivce lahko z večjih plodov, npr. paradižnikovih, ki jih naravnost oblegajo, poberemo z roko. Praktična je uporaba bolj tankih rokavic. So hitri, lahko odskočijo ali kot otrpli padejo na tla, zato bodimo pozorni, kam. Bolj okorni so zjutraj ali zvečer, ko je hladneje, zato jih odstranjujemo takrat.
Pri pobiranju pod plod podstavimo roko, nekateri pa imajo pri sebi kanglico z vodo z detergentom in jih s plodov z roko »pometejo« vanjo. Otresanje se ne obnese, ker smrdljivke prej zletijo, pa tudi rastlinam večinoma to ne ustreza. Predvsem zelene smrdljivke imajo »varovalno barvo«, zato moramo pogled malo izuriti, saj se zadržujejo tudi na listih in steblih.
Vrtičkarji si po forumih izmenjujejo tudi izkušnje pobiranja smrdljivcev z vrtnin z ročnim baterijskim sesalnikom; menda se obnese, kadar je smrdljivcev veliko. Najbrž je treba nekaj izkušenj, da s sesalno silo hroščke posesamo, ne da bi poškodovali rastline.
Podobno kot proti drugim sesajočim žuželkam, kot so uši, zavrtači, rešarji in bolhači, lahko škodo na plodovih, ki jo povzročajo smrdljivke, omejimo, če jih škropimo z raztopino kaolina. Kaolin je drobno mleta bela glina, ki po škropljenju na plodovih naredi tanko belo prevleko, ki fizično onemogoči ali oteži žuželkam sesanje, njihov okus jih tudi moti.
Kaolin ni strupen: Kaolin ni strupen niti za žuželke, niti za rastline, prav tako ne za mikroorganizme ali človeka. Poleg tega nima karence, praktično pa ga je uporabiti na plodovih, ki jih lahko pred uporabo ustrezno operemo. Je primeren oz. dovoljen v ekološki pridelavi. Njegova uporaba je razširjena, uporabljajo ga tudi v kozmetičnih izdelkih za nego kože.
Kako škropimo: Z raztopino kaolina v vodi (50 g na 10 l vode) poškropimo rastline, ki jih napadajo smrdljivci, enkrat tedensko, postopek ponovimo od trikrat do štirikrat.