Najprej počakamo na plevel, šele potem posejemo travo

Priprava tal

Priprava tal pred setvijo je veliko bolj pomembna, kot si mislimo. Ena največjih napak je, da tla pred setvijo pognojimo s hlevskim gnojem ali kompostom. S tem se sicer izboljša zračnost tal in se poveča sposobnost zadrževanja vode, a s hlevskim gnojem zanesemo na površino tudi semena plevela. Prst mora biti srednje težka in zračna, kar je zlasti pomembno v začetnem obdobju, da se trave z lahkoto razraščajo in oblikujejo gosto travno rušo. Če je revna in zbita, trave zelo počasi napredujejo, to pa izrabijo pleveli. V gosti travni ruši imajo precej manj možnosti za uspeh, nadležneža hitro opazimo in ga izpulimo. Korenine trav potrebujejo zrak. Če ga je v tleh dovolj, se bilke lepo razraščajo. Iz enega semena vznikne ena bilka, a se hitro razraste in spremeni v šop travnih bilk. Prav zato je vrtna trata na začetku še zelo redka, a postaja iz meseca v mesec gostejša.

Za lepo zelenico mora biti prst debela približno pol metra. V takih tleh trave lepo uspevajo in veliko laže prenesejo sušo, tudi brez namakalnega sistema. Ker je ob novogradnji prst navadno revna in zbita, jo je treba prekopati, da se vsaj malo prezrači. Tudi če pripeljemo dodatno, stlačeni teren prej prekopljemo s prekopalnikom. Zelo koristna je mivka. Ko tla prekopljemo, dodamo mivko ali šoto (lahko oboje) in še enkrat uporabimo prekopalnik. Če dodamo šoto, moramo tla dobro namočiti, da se prepoji z vodo. Odstranimo grobo kamenje in podzemne ostanke večletnih plevelov. Tudi ko po površini razporedimo prst, ki smo jo pripeljali od drugod, iz nje odstranimo ostanke večletnih plevelov. Nekateri jo prečistijo s sitom, kar je občudovanja vredno, a garaško delo.

Ko je površina pripravljena, jo pustimo dva do tri tedna povsem pri miru. V tem času vzkalijo semena plevelov. Nato tla spet prekopljemo s prekopalnikom. Če se s setvijo mudi, čakanje izpustimo, smo pa pozorni na plevel in ga sproti ročno odstranjujemo.

Nekaj dni pred setvijo potrosimo mineralno gnojilo za vrtno trato. Držimo se priporočenega odmerka, a še bolje je, da ga malo zmanjšamo. Izberemo profesionalno gnojilo, ki ga najdemo tudi v naših vrtnih centrih. Spremljamo vremensko napoved in gnojilo potrosimo pred dežjem, da se do setve že raztopi in preide v tla. Kdor želi zelenico brez mineralnih gnojil, naj kot dodatek uporabi vulkanski prah, bogat z mikroelementi, ki pripomorejo, da se poveča število mikroorganizmov in deževnikov, izboljša struktura tal in njihova odpornost proti suši.

Setev

Za setev izberemo ustrezno travno mešanico. Praviloma so cenejše slabše od dražjih. Skrivnost dobrega semena je v tem, da so v pravem razmerju različne vrste in sorte okrasnih trav, ki v dobro pripravljenih tleh tvorijo gosto travno rušo, prenesejo hojo in druge obremenitve, recimo igre na prostem. Sejemo tako gosto, kakor je navedeno na embalaži (približno 20 gramov semena na kvadratni meter). Če bomo sejali pregosto, bo travna ruša pozneje premalo zračna. Vsako pomlad jo moramo pregrabiti, da odstranimo posušene ostanke trav, ki zmanjšujejo njeno zračnost. Najbolje je, da dodamo semenu mivko in dobro zmešamo. Najbolj enakomerno sejemo, če večjo površino razdelimo na več manjših delov. Za vsak del odmerimo potrebno količino semena.

Na voljo so travne mešanice za različne lege. Če je del vrta na izredno vroči, sončni legi, bomo zanj izbrali mešanico za zelo sončna rastišča. V svetli senci uporabimo mešanico za senčna rastišča. Preostali del vrta, na katerem se čez dan zvrstita sonce in senca, zasejemo z drugo mešanico trav.

Težavne lege

Seveda pa obstajajo na vrtu tudi povsem negostoljubne točke, takšne, na katerih trave ne uspevajo. Pod velikimi listavci ali iglavci je lahko senca tako gosta, da moramo misel na zelenico opustiti. Vendar lahko taka mesta preraščajo pokrovne rastline, kot so kopitnik (trajnica z zimzelenimi svetlečimi se listi), bršljan (različne sorte z zelenimi ali pisanimi listi; izberemo take, ki preraščajo tla) ali pahisandra ali debelačka (zimzelena trajnica, belo cveti od marca do aprila; listi zeleni ali belo-zeleno pisani). Izberemo lahko tudi višje trajnice, na primer različne praproti. Za nekaj živahnosti dodamo astilbe ali vrtne kresnice, hoste ali funkije, v polsenci tudi orlice, srčke, kosmatinčke ali velikonočnice, telohe), različne jegliče, šmarnice, geranije ali krvomočnice in bergenije.

Za težavne, žgoče lege, kjer nam travo vedno požge poletno sonce, si lahko umislimo drugačno rešitev. Zelenico zmanjšamo na minimum, preostalo površino pa pokrijemo s filcem, ki preprečuje rast plevelov. Nato posadimo trajnice, ki jim je vročina všeč. Homulice so široka skupina, v kateri najdemo nizke trajnice barvitih listov, ki poleti tudi cvetijo. Dodamo še različne netreske in nizke okrasne trave, npr. perjanko (Pennisetum) in sivo bilnico (Festuca). Seveda pa imamo tudi na vročih, sončnih legah lahko lepo zelenico, če uredimo namakalni sistem.

Vzdrževanje in košnja

Trata ne bo dolgo lepa, če je ne bomo vzdrževali. Na novo zasejano prvič pokosimo, ko zraste 10 cm visoko. Prvih devet mesecev po njej ne hodimo. Nato jo vsako pomlad pregrabimo, da odstranimo posušene ostanke (ostanki od košnje, posušeni listi trav). Zelo koristno je tudi strojno zračenje. Na voljo je veliko prezračevalnikov po različnih cenah. Z zračenjem in grabljenjem spomladi ne hitimo. Raje počakamo, da trave ozelenijo. Če to delo opravimo prezgodaj, vrtna trata zamuja v rasti za približno dva tedna. Sicer to zamudo kmalu nadoknadi, vendar spomladi komaj čakamo na zeleno preprogo.

Redno delo je košnja. Spomladi, v času hitre rasti, kosimo tudi do dvakrat na teden. Ne kosimo prenizko oziroma preveč v živo. Površina ni nikoli povsem ravna, s prenizko košnjo pa na izboklinah, ki sicer sploh niso opazne, trave ne pokosimo, ampak postrgamo s podlage. Taka mesta moramo na novo posejati, drugače se bodo zaplevelila. Prenizka košnja lahko ob drugih neugodnih okoliščinah (senca, kisla, zbita in mokra tla) povzroči, da se razširi mah. V vročem poletju je zelo nizko pokošena trava tudi veliko bolj občutljiva na sušo. Če imamo urejen namakalni sistem, lahko kosimo tudi niže.

Če si želimo mehko zeleno preprogo, je treba vrtno trato večkrat pognojiti z dušikovimi gnojili (spomladi dvakrat ali trikrat, jeseni enkrat). Odločimo se lahko za gnojilo, ki vsebuje hranila v mineralni in organski obliki (je v obliki drobnih briketov), ali za kakšno povsem organsko. Na voljo je tudi več različnih mineralnih gnojil (po domače umetnih), med njimi nekaj visoko profesionalnih. Katero koli uporabimo, storimo to pred močnejšim dežjem. Če je napovedano dvo- ali tridnevno deževje, pognojimo brez strahu, da bi gnojilo travno rušo »zažgalo«. Za bolj naravno vzdrževanje zelenice izberemo organska gnojila.

Odpravljanje težav

Zelenice, ki so med letom močneje gnojene z dušikovimi gnojili, so občutljivejše na snežno plesen. Ta se rada pojavi spomladi, če je na trati dolgo ležal težak sneg. Še slabše je, če smo gazili po mokrem snegu. Težave navadno opazimo šele takrat, ko se v tleh pojavijo bolj ali manj okrogla mesta s posušeno travo. Proti snežni plesni sicer obstajajo škropiva, a jih tam, kjer imamo majhne otroke, raje ne uporabljamo. Nadomestimo jih z naravnimi škropivi iz njivske preslice in kopriv. Vsako škropivo pripravimo posebej. Z njimi večkrat zalijemo ali poškropimo prizadeta mesta. Prazna mesta spet zasejemo.

Včasih se pojavijo mesta s posušeno travo, ki so ožigi od gnojil (po gnojenju je zapadlo premalo dežja). Prizadete predele dobro izperemo z vodo, da se gnojilo povsem raztopi in preide v tla. V sedmih do desetih dneh se trave obrastejo in zelenica je spet enakomerno zelena. Setev v tem primeru ni potrebna. Če za gnojenje uporabljamo organsko gnojilo, ki vsebuje precej fosforja in kalija, ga uporabimo tudi jeseni, saj ugodno vpliva na prezimitev trav.

Občudovanja vredne zelenice, ki smo jih omenili uvodoma, so takšne tudi zato, ker plevel vsaj dvakrat na leto uničujejo s selektivnimi herbicidi, ki odstranijo le plevel, trav pa ne poškodujejo. Vsaka vrtna trata se sčasoma zapleveli, to je povsem naravno dogajanje. Če bi radi naravno lepo trato brez uporabe herbicidov, moramo poskrbeti, da imajo trave dobre možnosti za rast. To pomeni, da redno gnojimo, pravilno kosimo (ne prenizko), spomladi površino pregrabimo, na dve do tri leta strojno prezračimo. Seveda pa moramo plevel tudi ročno odstranjevati. Prazna mesta oziroma mesta z redko rušo po pletju spet zasejemo.

Problem v trati je tudi mah. Če ne odpravimo vzrokov, zaradi katerih se pojavlja, se bomo z njim vedno znova borili. Ob vseh opisanih ukrepih se ne bo razraščal. Če se pojavlja zaradi prevelike sence, bomo take predele zasadili s trajnicami. Mah se lahko pojavi tudi v vlažnih tleh. Pozimi tam potrosimo pripravke, ki odpravijo kislost, saj na bazičnih ne uspeva. Poznamo tudi pripravke za uničevanje mahu. Potrosimo jih po rosni travi. Čez približno tri tedne posušen mah z grabljami odstranimo, prazna mesta pa spet zasejemo.

Vrtna trata je lahko strogo negovana monokultura, v kateri so zaželene izključno trave, lahko pa je bolj naravna in zato prijaznejša do drugih rastlinskih vrst. Prej ko se sprijaz­nimo tudi s kakšnim plevelom, bolj bomo uživali ob pogledu na svoj vrt.