Zasajanje oljčnih drevesc v lonce in kamnita korita je stara stvar, v sredozemskih deželah so jih imeli za ustvarjanje ambienta na tlakovanih trgih in sence v atrijih, za zaresen pridelek oljk pa ne, saj drevo v posodi zaradi omejenega prostora za korenine zraste veliko manjše kot zasajeno na prostem. V nasadu, kjer je oljk veliko in so tudi različnih sort, je poleg tega oprašitev neprimerno boljša.
Za oljke velja, da njihove korenine kratek čas prenesejo temperaturo do –15 stopinj Celzija, posebej če je suho. Mlade poganjke (vejice) pa lahko uničijo že temperature pod –5 stopinj Celzija ali mraz, ki ga spremlja veter. Dolgotrajne skrajnosti z nizkimi temperaturami so v sredozemskih krajih redke, nekoliko bolj so tam izpostavljene oljke v posodah, saj so korenine zaradi majhne prostornine manj »izolirane«. Zaradi tega pred zimo prestavijo lonce na prisojno mesto in v zavetje pred vetrom (npr. ob južni zid). Tako ravnamo tudi pri nas v krajih s primorsko klimo, oljke postavimo tako, da so zaščitene pred mrzlimi severnimi in vzhodnimi vetrovi.
V osrednji Sloveniji pa je, ko se temperature spustijo do ledišča (ne prej), oljke v loncih priporočljivo prestaviti v svetel prostor, kjer se temperatura giblje med 0 in največ 10 stopinj Celzija. Prezimovanje oljk v svetlih prostih brez zmrzali je še posebej pomembno za mlade sadike oljk do sedmega leta.
In še opozorilo pred pretoplim prostorom: previsoke temperature v času zimskega mirovanja vplivajo na slabo cvetenje, saj je določena količina nizkih temperatur pomembna za pravilen razvoj cvetnih brstov. To velja posebej za tiste, ki pričakujete od oljke tudi plodove.
Če take možnosti nimamo, postavimo posode na izolacijski podstavek (stiropor, debel les) ob sončno steno hiše, krošnjo zavarujemo s kopreno ali drugo svetlo tkanino (ne PVC-folijo), spodnji del stebla zaščitimo s koruznico ali vrtnarskim flisom in v volneni ali kokosov flis oblečemo tudi posodo. Manjša ko je ta, bolj pomembna je zašita koreninskega dela. Oljke, zasajene v celinski Sloveniji na vrtu (kar je sicer bolj redko), zaščitimo od korenin do krošnje. Krošnjo ovijemo v več plasti zimske koprene, ob drevesnem deblu nasujemo listje, deblo pa ovijemo v vrtnarski flis.
Poleg tega, da morajo imeti oljke tudi pozimi čim več svetlobe in sonca, je pomembno še to, da se voda ne zadržuje v območju njihovih korenin. To je pomembno ves čas, zastajanja vode pa je še posebej usodno za gnitje korenin pozimi. Zato potrebuje oljka na dnu lonca debelo plast drenaže, da voda lahko odteče, umaknemo lahko tudi podstavek. Za oljke je priporočljivo uporabiti poseben substrat za sredozemske rastline ali vrtno zemljo, pomešano s peskom. Oljko pozimi v zaprtih prostorih zalivamo zelo zmerno, hladnejši prostor imamo, manj zalivamo. Zalivamo šele, ko je zgornjih 5 centimetrov prsti povsem suhe.
In kaj je z oljkami kot sobnimi rastlinami? Ker je vegetacijski krog oljk v njihovem naravnem okolju takšen, da so vajene zime s precej nižjimi temperaturami od poletnih, pozimi mirujejo. Temperature v ogrevanih prostorih pa oljko v loncu silijo v rast poganjkov, in ker je sončne svetlobe malo, se rastlina s tem izčrpava.
Vrtnarska industrija je z gojenjem majhnih oljčnih drevesc, ki jih oglašuje kot pritlikave sobne oljke, ustvarila tržno nišo – a tudi sama priznava, da navadno preživijo največ osem (?) let. Oljka v lončku vam bo v stanovanju morda uspevala kakšno leto na izrazito sončnem mestu, tik ob oknu, in čim dalj od grelnih teles, potem pa bo začela pešati in bo vedno dalj od podobe drevesa, ki vam je pri srcu.