Razmnoževanje vrtnic: cepljenje

Tako cepljenje kot sajenje potaknjencev, od katerih pričakujemo, da se bodo ukoreninili, sta vegetativna, nespolna načina razmnoževanja, s katerim vzgojimo rastline enakih lastnosti, kot jih ima rastlina, katere del smo uporabili. Toda kljub temu, da bi za cepiče in potaknjence vzeli poganjke iste vrtnice, bi se prva skupina nekoliko razlikovala od druge – ne po barvi in obliki cvetov, listov in trnov, verjetneje pa po boljši odpornosti proti boleznim, prilagojenosti na klimo in po bujnosti rasti. To so lastnosti, ki jih k cepljeni vrtnici prispeva podlaga. Razmnoževanje s cepljenjem in ne morda s potaknjenci se uporablja tudi za tiste vrste vrtnic, katerih potaknjenci se neradi ukoreninjajo. Med njimi so pogosto hibridne čajevke.

To je tudi razlog, da je danes večina žlahtnih (sortnih) vrtnic, profesionalno vzgojenih za prodajo, cepljena na podlage. Vzgojitelji jih izbirajo glede na tip zemlje, glede na svoje izkušnje, pa tudi glede na želeno vzgojno obliko vrtnic. Ljubitelji pa se razmnoževanja najprej lotijo s potaknjenci, sčasoma pa postane za marsikoga izziv, da bi vrtnico razmnožil s cepiči.

Postopek in tehnike cepljenja vrtnic so podobne kot pri sadnem drevju, za cepljenje moramo izbrati pravi čas (spomladi ali v drugi polovici avgusta) ter si preskrbeti podlage in cepiče. S cepiči vrtičkarji večinoma nimajo težav, zatakne pa se pri tem, kje dobiti podlage. 

Podlage za cepljenje vrtnic

Splača se ozreti k profesionalcem, in pogledati, kaj za podlage uporabljajo oni: za podlago jim pogosto služijo navadni šipek (Rosa canina), mnogocvetni šipek (Rosa multiflora), japonski šipek (Rosa rugosa; primeren za vzgojo debelnih vrtnic) in vrsta Rosa laxa. Najlaže jih vzgojijo iz potaknjencev, ki jih pustijo, da se dobro ukoreninijo in odebelijo. Na enak način jih lahko vzgojijo tudi vrtičkarji, seveda pa se morajo tega lotiti letos, da bi lahko nanje cepili prihodnje leto.

Druga možnost je, da skušajo podlage naročiti pri vzgojiteljih sadik vrtnic, tretja pa, da izkopljejo koreninske poganjke divjih šipkov na polju ali divjake vrtnic z vrta in jih presadijo. Koreninski poganki poženejo iz zemlje v bližini grma obstoječega šipkovega grma ali vrtnice. Zrastejo dobesedno iz močne korenine in kmalu razvijejo svoj splet koreninic. Pri izkopavanju odstranimo prst čim globlje in jih izrežemo z delom korenin vred. To navadno naredimo pozno jeseni, jih posadimo na stalno mesto ali v lonec, prihodnjo pomlad pa od vseh poganjkov pustimo rasti le najmočnejšega. Prednost je, če podlage v tleh razvijejo močno, čim bolj ravno korenino. V sezoni moramo zanje lepo skrbeti, jih redno zalivati, okopavati in okoli njih pleti, da se med plevelom ne bi zadrževala vlaga, ki pospešuje razvoj glivičnih bolezni.

Mesto na podlagi, kjer cepimo vrtnico

Omenili smo, da je močna in dolga korenina pri podlagi prednost: omogočila nam bo namreč, da bomo nanjo s tehnikama T-okulacije in ploščičaste okulacije cepili več cepičev želene sorte vrtnice. Tehniki si oglejte v članku o poletnem cepljenju sadnega drevja. Postopek je zelo podoben, razlikuje se le mesto na podlagi, kjer cepimo vrtnico. Vzgojitelji sadik rožnih grmov podlage najpogosteje cepijo na koreninskem vratu, vsaj nekaj centimetrov pod zemljo, da bi bili poganjki, ki bi zrasli iz cepljenega mesta, žlahtni. Seveda lahko cepič na podlago vstavimo tudi više, vendar bomo morali vse poganjke, ki bodo odgnali na »steblu« pod cepljenim mestom, sproti odstranjevati, saj bodo imeli lastnosti podlage (divjaki).

Cepiči

Za cepiče bomo z vrtnice, ki bi jo radi razmnožili, narezali zelene (letošnje) poganjke debeline svinčnika. Z njih bomo izrezali čim tanjše ploščice lesa, dolge od dva do tri centimetre, ki ima na sredi speče oko (skrito je za listnim pecljem) in jih vstavili na ustrezno mesto na podlagi. Če bo združitev tkiv cepiča in podlage uspešna, bo iz spečega očesa odgnal poganjek prihodnjo pomlad. Ko se bo to zgodilo, bomo podlago nad cepljenim mestom odstranili. Da bi nam uspelo, je dobro, da na eno podlago vstavimo več cepičev.