Venezuelska božična orhideja

Venezuela ima prav svojo božično orhidejo, ki pri njih v vlažnih hribovitih gozdovih cveti za praznike, to je Cattleya perciviliana.  Med poznavalci velja za manj zahtevno vrsto katlej za gojenje v stanovanju. Največji problem pri katlejah je sicer v tem, da potrebujejo med rastno dobo ob visokih temperaturah visoko zračno vlago, kar je v stanovanju pozimi težko. Lončke moramo imeti na takšnem mestu, da jih lahko vsakodnevno pršimo.

Božični velikonočni kaktus

Priljubljena lončnica, ki jo imamo mi za božični kaktus (Schlumbergera), se v Braziliji, od koder izvira, imenuje majska roža, ker takrat cveti. A imajo tudi tam svoj božični kaktus. To je rastlina, ki jo na severni polobli imenujemo velikonočni kaktus (Hatiora gaertneri).

Zapeljivo granatno jabolko

V Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu je tradicionalna božična rastlina granatno jabolko, pravzaprav lepi in zapeljivi plodovi tega drevesa, ki so osrednji praznični okras domov. Razumljivo, saj kot eno najstarejših gojenih sadnih dreves v mnogih kulturah velja za simbol nesmrtnosti in plodnosti. Krščanstvo je simbol granatnega jabolka nekoliko prilagodilo, pri čemer se je oprlo na judovsko tradicijo, v kateri granatno jabolko simbolizira božjo ljubezen.

Južnoafriška božična roža

Razumljivo, da se južnoafriške božične rastline zaradi obrnjenih letnih časov zelo razlikujejo od tistih na severni polobli. Daleč najbolj priljubljena božična rastlina v tej deželi je hortenzija (Hydrangea macrophylla), ki je na severu znana po svojem poletnem cvetenju in izvira z Daljnega vzhoda.

Rumeno cvetoče božično drevo

V zahodni Avstraliji med tamkajšnjim poletjem ni mogoče spregledati dreves, ki naredijo oblake rumenih pahljačastih cvetov. Ker cvetenje sovpada z božičnim časom, postaja priljubljeno praznično drevo. Ima eno posebnost, je hemiparazitska rastlina, katere prevodni sistem se »priklopi« na koreninski sistem bližnjih rastlin, ki so sposobne črpati vodo iz večjih globin.

Novozelandska pohutokawa

V Novi Zelandiji je božično drevo zeleno-rdeča pohutokawa, občudovana v naravi ali na likovnih upodobitvah tradicionalnega izročila, na razglednicah, znamkah, o njej pojejo mnoge pesmi. Nekatere vrste lahko merijo tudi dvajset metrov v višino. Vednozeleno drevo prekrivajo svetleči usnjati listi, na spodnji strani prekriti z dlačicami, ki jim dajejo srebrnkast sijaj. Za najlepši okras drevo poskrbi poleti – se pravi, da si ga odene ob božiču – ko se ozaljša s puhastimi cofki, najpogosteje rdeče barve.