Racionalna izbira sadik

Živo mejo nekateri zasnujejo iz potaknjencev grmovnic ali iglavcev neposredno na stalno mesto. Takšni odrezani poganjki se bodo morali šele ukoreniniti, zato je negotovo, ali se prijeli. Bolj zanesljivo je na pripravljeno podlago saditi sadike, ki jih kot potaknjence vzgojimo v lončkih ali pa so jih pridelali v drevesnici.

Ko gre za nakup velikega števila sadik, je racionalno izbrati takšne z golimi koreninami, ki so večinoma vzgojene pri nas in jih izkopljejo neposredno pred prodajo. Takšne niso po kakovosti nič slabše, ker so rasle pri bližnjem drevesničarju, pa imajo prednost, da so prilagojene na naše rastne razmere in jim ni bilo treba prestati dolgega transporta. Vseeno, ali gre za listopadne grmovnice (nekatere vrste kalin oz. ligustra, bukev, gaber, forzicija …), iglavce (tise, kleke, paciprese, smreke) ali zimzelene grmovnice (lovorikovec, pušpan, kalina, bodika, kosteničevje ali lonicera, ognjeni trn …), jih posadimo čim prej po nakupu, torej pripravimo sadilno mesto vnaprej.

PREBERITE ŠE: SAJENJE PUŠPANOV POMENI TVEGANJE

Kakovost sadilnega materiala

Sadike v loncih so najpogosteje uvožene iz atlantskih dežel (Nizozemska) in zaradi tamkajšnjega podnebja niso prilagojene na naš mraz, zaradi stroškov transporta pa je pri večjih koreninski sistem včasih okrnjen, ker jih stlačijo v majhen lonec. Na vse to moramo biti ob nakupu pozorni. Pri dobrih sadikah v loncu koreninsko grudo zlahka potegnemo iz njega, zemlja se ne osipa, koreninski laski pa so enakomerno razporejeni. Sadike, pri katerih se korenine ovijajo ob okroglini lonca, so zastarane in niso vitalne.

Pri vseh vrstah sadik pa moramo biti pozorni na zdravstveno stanje. Na njih ne sme biti znamenj škodljivcev ali bolezni, zgrbančenega lubja, rjavih iglic ali ovenelega listja (slednje ne velja pozno jeseni za listopadne rastline).

Propadanje
V zadnjih letih se pri nekaterih priljubljenih vrstah živih mej pojavljajo velike težave. Zaradi agresivnih bolezni in škodljivcev propadajo paciprese, kleki in pušpan, zato se je tem vrstam priporočljivo izogniti.

Živa meja iz iglavcev in zimzelenih listavcev

Zimzeleno živo mejo iz iglavcev ali zimzelenih listavcev sadimo spomladi ali zgodaj jeseni, od srede avgusta, ko vročina popusti, do konca oktobra, da se koreninski sistem pred zimo dobro vraste v podlago, da se rast­line pozneje ne bi prek iglic in listov izsušile. Če sta jesen in zima sušni, jih moramo ves čas dobro zalivati, pozimi v času, ko tla niso zamrznjena.

PREBERITE ŠE: BOLEZEN IN HROŠČEK, KI UNIČUJETA »CIPRESE« V ŽIVIH MEJAH

Živa meja iz listopadnih listavcev

Listopadne grmovnice sadimo pozneje jeseni, ko listje odpade. Takrat v drevesnicah prodajajo njihove sadike z golimi koreninami. Le sadike iz loncev lahko posadimo prej, vendar jih moramo v sušni jeseni prid­no zalivati.

Sajenje

Žive meje sadimo v jarek, kar je pripravneje kot izkop posameznih sadilnih jam. Globok naj bo okrog pol metra, pri zelo humoznih in odcednih tleh je lahko nekoliko plitvejši. Na dno potrosimo mineralno gnojilo, ki vsebuje predvsem fosfor in kalij. Pokrijemo ga s tanko plastjo zemlje, nato potrosimo še kompost ali preperel hlevski gnoj. Sadike sadimo tako globoko, kot so rasle v drevesnici (to se na koreninskem vratu vidi). Ob zasipavanju jarka smo pozorni, da korenine ne pridejo v stik s hlevskim gnojem. Zemljo sproti utrjujemo, da v tleh ne ostajajo zračni žepi.

Po sajenju sadike močno zalijemo in na oskrbo z vodo pazimo tudi pozneje, vsaj tri leta.

O sadilni razdalji vprašamo v drevesnici, saj nam bodo najbolje svetovali glede na vrsto rastlin. Okvirno znaša razdalja med sadikami od 30 do 60 cm, pri lovorikovcih, pacipresah, klekih in bodikah pa od 60 do 90 cm. En način je sajenje v vrsti, če želimo gostejšo in širšo živo mejo, pa sadimo v dveh vrstah izmenjujoče se. Vrsti naj bosta 45 cm narazen. Pri pritlikavih živih mejah (npr. pušpan, kosteničevje) je razdalja od 10 do 20 cm.

Po sajenju sadike močno obrežemo, da spodbudimo rast. Poganjke skrajšamo za tretjino.