Aktinidija: Tri ženske na eno moško

Aktinidija izvira iz Kitajske, tržna pridelava pa se je začela na Novi Zelandiji, od koder se je razširila v Evropo in na druge celine. Rod Actinidia obsega več kot 50 vrst, ki so razširjene od jugovzhodne do jugozahodne Kitajske, nekatere celo do Sibirije in Indonezije. Doslej so se tržno pridelovali samo plodovi Actinidie deliciose, znani pod tržnim imenom kivi. Pri nas poznamo tudi Actinidio arguto ali bavarski kivi, ki je odpornejša proti mrazu in se prideluje predvsem za domačo porabo. Na Kitajskem se prideluje, v Evropi pa predvsem preizkuša in začenja pridelovati tudi Actinidia chinensis. Znotraj te vrste so precejšnje razlike v obliki plodov in barvi mesa ter okusu. Večina starejših sort iz te vrste zgodaj odganja in je občutljiva na pozebo.

Podnebne razmere, tla in sajenje

Rastlina najbolje uspeva v subtropskih in mediteranskih podnebnih razmerah. Zaradi dolge vegetacije je občutljiva predvsem na nenadne močnejše ohladitve jeseni, ko lahko pri padcu temperature na – 7 ali –10° C pozebejo predvsem mladi nasadi. Ob prvi jesenski slani, ko se temperature spustijo na –3 do –5° C, lahko pozebejo plodovi. Delno pozebli v skladišču hitreje dozorevajo in niso primerni za dolgotrajno hrambo. Pozimi v mirovanju prenese aktinidija tudi temperature do –15° C, spomladi pa lahko odganjajoči brsti ali že odgnali poganjki pozebejo že pri –1,5° C.

Aktinidija ne prenaša zelo močne burje ali drugih vetrov, ki lahko poškodujejo listje in povzročijo veliko zmanjšanje pridelka. Na zelo vetrovnih legah moramo posaditi vetrozaščitne pasove ali uporabiti mreže proti vetru. Zaradi plitvega koreninskega sistema in velike listne površine je treba rastline dobro preskrbeti z vodo.

Na območjih zunaj Primorske moramo zanje izbirati dvignjene lege nad dolinami, kjer se temperature ne spustijo pod kritične.

Tla morajo biti rahla in dobro preskrbljena s humusom, na premokrih je treba narediti drenažo. Aktinidije ne prenašajo dobro bazičnih tal z veliko količino aktivnega apna (nad 10 odstotkov se pojavlja močna kloroza). Zlasti če jih sadimo ob novih hišah, moramo zato paziti, da ni v zemlji veliko ostankov apna ali malte.

Pred saditvijo je treba celotno površino splanirati, da ne bi nikjer zaostajala površinska voda, preorati ali prekopati od 40 do 50 cm globoko in založno pognojiti na podlagi analize tal. Če je pod vrhnjo plastjo fliš, je treba vso površino podrahljati do metra globoko. Pri preskromni založenosti s humusom je treba površinsko plast obogatiti z večjo količino hlevskega gnoja, drugih organskih gnojil ali s predhodnim zelenim gnojenjem.

Sorte

Aktinidija ni samooplodna rastlina, zato zahteva za oploditev drugo sorto, poleg tega je dvodomna – ločimo ženske in moške rastline. Od ženskih je pri nas v sadnem izboru zastopana samo ena sorta – hayward, doslej edina komercialno uspešna tudi v svetovnem merilu. V hladilnici se dobro skladišči tudi več mesecev.

Top star je njena brstna mutacija, katere plodovi so brez dlačic, a jih moramo pred uživanjem vseeno lupiti. Žal je zelo slabe bujnosti in traja dolgo, da vzgojimo rodno rastlino.

Matua je moška opraševalna sorta, ki ima dobro kaljiv pelod, a začne cveteti pred haywardom.

Tomuri je tudi opraševalec, ki je v sadnem izboru, a ima slabše kaljiv cvetni prah.

Večina zgodaj zorečih sort, ki imajo ponavadi rumeno meso in izhajajo iz Actinidie chinensis, zelo zgodaj odganja in ima daljšo rastno dobo. Med temi je izjema sorta soreli, ki je bila vzgojena na videmski univerzi. Ima rumeno meso in je po drugih lastnostih podobna haywardu, je rodna in odganja hkrati z njim, zori pa 30 dni prej. Ima tudi svojega opraševalca belén.

Proti zimski pozebi je dosti bolj odporna Actinidia arguta ali bavarski kivi. V mirovanju prenese tudi temperature do –25° C, spomladi pa odganja hkrati s haywardom in pri poznih slanah rada pozebe. Pri nas se lahko kupita predvsem sorti issai in weiki, ki se oprašujeta z opraševalcema nostino in cornell iz rodu Actinidie argute in tudi z opraševalcem tomuri Actinidie deliciose. Zorita dober mesec prej kot hayward, plodovi pa so brez dlačic in jih uživamo cele. Zanimiva je tudi sorta ken's red, ki ima rdečo krovno barvo in rdeče sladko meso in je medvrstni križanec.

Sajenje in razpored opraševalnih sort

Za tržne nasade se uporabljajo sadike na lastnih koreninah, vzgojene iz potaknjencev ali s tkivnimi kulturami. Njihova prednost pred cepljenimi je predvsem v tem, da se ob morebitni pozebi v prvem ali drugem letu obnovijo iz tal. Cepljene sadike uporabljamo predvsem na idealnih legah za aktinidije, kjer niso mogoče močnejše pozebe.

Cvet ima približno 1500 semenskih zasnov in za plodove nad 90 gramov, ki so tržno zanimivi, mora biti v plodu vsaj 1200 semen. Teža je močno povezana s številom oplojenih semenskih zasnov oziroma številom razvitih semen. Število oplojenih zasnov je odvisno od vremena, razporeda in števila moških rastlin in od količine čebel.

Včasih se je priporočalo, naj bo razmerje med ženskimi in moškimi rastlinami 7 : 1, a se je pokazalo, da je za doseganje dobre kakovosti potrebno razmerje 3 : 1. Na vsako četrto sadilno mesto posadimo moško rastlino in jo gojimo samo na polovičnem prostoru.

Najbolj priporočljive razdalje sajenja so od 4,5 do 5 metra med vrstami in 3 metre v vrsti.

Trenutno so najboljše in najbolj uporabljane gojitvene oblike vse izpeljanke latnika v obliki črke T. Klasični vodoravni latnik se uporablja predvsem pred hišo, kjer potrebujemo senco. Poševni latnik, ki se dviguje, ni najbolj primeren, ker se bo rast selila na vrh.

Sadimo sadike s koreninsko grudo ali golimi koreninami, vzgojene iz potaknjencev ali tkivnih kultur. Pri sajenju je treba dodati precej humusa ali dobrega gnoja in malo mineralnega gnojila, vendar ne neposredno na korenine. Po sajenju odrežemo poganjek na enega do tri brste podobno kot trsne cepljenke. Tudi naslednje leto režemo nazaj do konca ravno rastočega dela poganjka, preden se začne zavijati. Neprikrajševanje sadik po sajenju in v drugem in tretjem letu je ena najpogostejših napak pri ljubiteljih in tudi pri sadjarjih.

Zaščita pred pozebo

Močnejše jesenske ohladitve povzročijo pozebo debel tik ob tleh, kjer odstopi lub in spomladi taka rastlina odžene, se izčrpa in propade. Ko opazimo tako pozebo, moramo spomladi pred odganjanjem rastlino odstraniti v celoti in rano namazati s pasto za premazovanje ran. Če smo posadili sadike na lastnih koreninah, bo iz zemlje odgnal žlahtni poganjek in obnovil sadiko. Pri cepljenih sadikah bo potrebno ponovno cepljenje, ki se izvede s cepiči v mirovanju v začetku junija.

Da bi se izognili takim pozebam, moramo prva leta debla zavijati s slamo, koruznico ali kopreno z več plastmi in poskrbeti za dognojevanje z dušičnimi gnojili najpozneje do sredine maja. S količino dušika ne smemo pretiravati, ker ta podaljšuje vegetacijo in povečuje nevarnost pozebe. Ko nevarnost spomladanske pozebe mine, zaščito odstranimo. Zanjo ne uporabljamo polietilenske folije ali temno obarvanih materialov, ker povzročajo pregrevanje debel v sončnem vremenu.

Proti spomladanski in jesenski pozebi se lahko borimo z mikrooroševanjem pod krošnjo, vendar je to učinkovito le do – 4 ali – 5 ° C. Več informacij o zaščiti pred pozebo je dostopnih tudi na spletnem naslovu http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/saSSo/Publikaci....

Postavljanje opore, nega tal, namakanje, prehrana

Opora za aktinidije mora biti zaradi obtežitve plodov dovolj močna; postavimo jo pred sajenjem ali takoj po njem. Če so rastline posajene v vrste, končne stebre zasidramo z vkopanimi betonskimi ali zavrtanimi jeklenimi sidri. Vse žice temeljito napnemo z napenjalci.

Pas pod vrsto ne sme biti zatravljen, ker trava predstavlja preveliko konkurenco in vpliva na slabšo rodnost. V vrtovih je lahko ta pas tudi plitvo okopan ali zatravljen in redno mulčen, vendar moramo v zadnjem primeru računati z malo manjšo rodnostjo. Medvrstni prostor je zatravljen in se redno mulči.

Rastline zahtevajo zelo dobro in stalno preskrbo z vodo. Najprimernejša tipa namakanja sta mikrooroševanje ali kapljično namakanje. Mikrooroševanje pod krošnjo je mogoče uporabiti tudi kot delno zaščito pred pozebo spomladi in jeseni pred obiranjem, da lahko plodovi dovolj dozorijo. Pri kapljičnem namakanju moramo začeti rastlino oskrbovati z vodo že dva do tri dni po dežju, pri mikrooroševanju pa pet do sedem dni po dežju.

Aktinidija potrebuje v nasprotju z večino drugih sadnih vrst tudi ione klora, zato ji dodajamo kalij v kloridni obliki. Občutljiva je na preveliko količino bora (B) in natrija (Na). Preveč bora vpliva na slabo skladiščno sposobnost. Občutljiva je na pomanjkanje dušika (N), kalija (K), magnezija (Mg), mangana (Mn) in železa (Fe). Količina kalcija (Ca) v plodovih ne vpliva na skladiščne sposobnosti kakor pri jabolkih.

Pomanjkanje železa oz. preveč kalcija povzroči železovo klorozo, ki se kaže tako, da mladi listi na poganjkih rumenijo med žilami.

Če se je železova kloroza že pojavila, jo je mogoče odpraviti z zalivanjem s pripravki, ki vsebujejo kelatizirano železo.

Rez, redčenje plodov, zaščita pred točo

Zimsko rez aktinidije opravljamo v zimskem mirovanju v januarju ali februarju, ko je temperatura nad nič stopinj. Opraviti jo moramo pred solzenjem, ki je lahko zelo intenzivno in slabi rastlino. Aktinidija rodi podobno kot vinska trta na mladikah, ki poganjajo iz enoletnih šparonov, izraščenih iz dvoletnega lesa. Zaradi tega so osnovni principi rezi podobni kot pri vinski trti. Pri zimski rezi odstranjujemo izrojene rozge in puščamo mlade šparone iz dvoletnega lesa, ki izraščajo čim bliže kordonu (staremu lesu). Posamezen šparon naj bi imel približno 15 brstov in bil ustrezno razvit ter dovolj močan.

Pri normalnih razdaljah sajenja (4 x 3 m) je potrebnih okrog 17 šparonov na rastlino ali en šparon na 15 do 17 cm dolžine kordona. Za kakovosten pridelek ne puščamo kratkega šibkega lesa.

Moških rastlin praviloma ne režemo pozimi ali pa le deloma, da ostane več cvetnega nastavka. Režemo takoj po cvetenju, da spodbudimo rast novih poganjkov, ki bodo zaradi poznejšega odganjanja tudi cveteli malo pozneje in se bodo zato bolje prekrivali s cvetenjem haywarda. Posledica tega je boljša oplodnja in boljša kakovost plodov.

Za doseganje dobre kakovosti je potrebno tudi redčenje plodov. Odstranimo vse stranske, dvojne, deformirane in slabo oplojene plodiče. Lahko pa redčimo že v stadiju cvetnih popkov.

Aktinidije so razmeroma občutljive na točo, vendar še bolj listi kot plodovi. Tržne nasade moramo pokriti s protitočnimi mrežami.

Zorenje, obiranje in skladiščenje

Aktinidije obiramo pozno jeseni konec oktobra ali v začetku novembra pred prvo močnejšo slano, če imamo oroševanje proti pozebi pod krošnjo, ob prvi slani orošujemo in obiramo še pozneje, ko plodovi dovolj dozorijo. Prezgodnje obiranje namreč škodi aromi in okusnosti plodov. Pravi čas za obiranje se določi na podlagi vsebnosti suhe snovi (sladkorjev) in trdote plodov. Minimalna vrednost suhe snovi ob obiranju je 6,5 brixa. Veliko boljšo kakovost in aromo pa dobimo, če dosežejo plodovi ob obiranju od 7 do 9 brixa. Te vrednosti je priporočljivo izmeriti z optičnim refraktometrom, kakršni se uporabljajo v vinogradništvu.

Plodovi, namenjeni trgu, se skladiščijo v hladilnici z normalno atmosfero pri temperaturi –0,5 do –0,8 ° C, medtem ko jih v domači kleti skladiščimo pri čim nižji temperaturi, čim večji zračni vlažnosti, ob stalnem zračenju in brez drugega sadja, predvsem jabolk, ki povzročijo hitro dozorevanje vseh aktinidij.

Delo in dom, 22. september 2010