Bode, pa ni jež

Uporabni so vsi deli kostanjevega drevesa. Les spada med najtrajnejše, se lahko cepi in obdeluje. Uporablja se v gradbeništvu, mizarstvu, sodarstvu, za vinogradniško kolje, železniške pragove, drogove za električno napeljavo in pridobivanje celuloze. Posebno pomemben je kot surovina za izdelavo tanina. Čaj iz kostanjevih lupin se uporablja za lajšanje črevesnih težav. Poparki in prevretki iz listov zdravijo dihalne in želodčne bolez­ni, pripravki iz surovih plodov blažijo revmatične bolečine in pomagajo pri težavah s krčnimi žilami. Izjemno ga cenijo čebelarji, ker daje odlično in obilno pašo. Kostanjev med vsebuje veliko rudnin in ima poseben, močan grenko-sladek okus. Najpomembnejši pa so plodovi kostanja.

Prehranska in zdravilna vrednost plodov

Glavna sestavina kostanja je škrob, ki ga je v surovem plodu od 34 do 45 odstotkov in je vir prijetnega sladkastega okusa in visoke energijske vrednosti kostanja (800 kJ/100 g). Uporabljamo ga kot nadomestek za krompir ali krušno moko. Ker ne vsebuje glutena, je primeren tudi za ljudi s celiakijo. Vsebuje še približno štiri odstotke beljakovin, manj kot dva odstotka maščob in do štiri odstotke sladkorjev. Zaradi visoke vsebnosti vlaknin (okrog osem odstotkov) pomaga preprečevati zaprtost, spodbuja prebavo in zdravi hemoroide. Bogat je z vitamini, predvsem B-kompleksa (B1, B2 in B6), med minerali pa so najpomembnejši kalij, kalcij, železo, fosfor in magnezij. Ker je bogat s kalijem in hkrati vsebuje malo natrija, je primeren za bolnike z okvarami ledvic in srčno-žilnega sistema. Vsebuje tudi precej folne kisline in naravne antioksidante, kot so vitamin C in E, fenolne spojine in selen. Tradicionalna kitajska medicina ga priporoča kot zdravilo in hrano, ki greje, zato je še posebno primeren za jesenski čas.

Kostanj nekdaj in danes

V preteklosti je imel kostanj pomembno vlogo pri prehrani kmečkega prebivalstva po vsej sredozemski in srednji Evropi, tudi pri nas. Revnejšim je bil jeseni glavna večerna jed, iz listja so kuhali čaj, iz mletih in praženih posušenih plodov so pripravljali kavni nadomestek, pastirji so kostanj pekli na paši. Če so ga nabrali v velikih količinah, so ga spravili v kašče. Ponekod so z njim krmili prašiče. Kmečkemu prebivalstvu sta bila prodaja in peka kostanja pomemben vir zaslužka. Na nekaterih območjih, zlasti v Halozah, na Dravskem in Ptujskem polju ter v Beli krajini, so ga zamenjevali za pšenico, ječmen, koruzo ali krompir. Znan je celo rek, da je haloški kmet pridelal pšenico oziroma krompir na kostanjevem drevesu, saj je zamenjal eno mero kostanja za eno mero žita oziroma dve meri krompirja. Zdaj je pomemben v kulinariki, v zdravilstvu, pa tudi za socialno življenje in rekreacijo. Pri nas je v navadi, da se množično nabira in v jesenskem času privabi v gozdove veliko ljudi. Po kostanj gremo na družinskih in šolskih izletih, ki se navadno končajo s priljubljenimi kostanjevimi pikniki. V nekaterih vaseh z dolgoletno tradicijo pridelave ga je mogoče kupiti ob posebnih dnevih in na prireditvah, ki so mu posvečeni. Bogata je tudi ponudba v trgovskih središčih in na tržnicah. V mestih se ga veliko kupi na stojnicah, kjer kostan­jarji vabijo s slastnimi in dišečimi pečenimi kostanji, s katerimi se v zimskih mesecih posladkate in si ogrejete mrzle dlani. Redki si ga pridelajo sami. A če imate malo večji vrt, ga velja posaditi doma.

Na domačem vrtu

Sadimo ga lahko v večjem delu Slovenije, saj je prilagojen zmerno celinskemu do sredozemskemu podnebju. Med zimskim mirovanjem prenese do –26 stopinj Celzija in tudi na spomladanske pozebe ni posebej občutljiv, saj cveti šele junija. Prevelike in dolgotrajne poletne vročine nima rad, pri temperaturah nad 37 stopinj Celzija se razvoj plodov v ježici ustavi. Gojimo ga do nadmorske višine 700 do 800 metrov. Na dobrih, neizpostavljenih legah bo uspeval do višine 1000 metrov, še posebno če je v bližini kakšen večji vodni vir, ki bo blažil temperaturna nihanja. Izberemo dobro osvetljeno rastišče, najboljša bo blago nagnjena južna lega. Na dno pobočij ga ne sadimo, da ne bi pozebel spomladi, med olistanjem. Najbolj je zahteven glede tal. Ta morajo biti kisla, s pH pod 6,0. Če ne poznamo pH vrednosti domačih tal, se ozremo po bližnji okolici. Naravna rastišča kostanja in tudi drugih acidofilnih vrst, denimo praproti, borovnic, kažejo na kislost zemljišča. Kostanj ima rad globoka, rodovitna, s humusom bogata tla, v kakršnih raste tudi v gozdnih sestojih. Potrebuje veliko vlage, vendar voda ne sme zastajati. Plitva in suha, peščena tla so neprimerna.

Na vrtu mu namenimo prostor v vogalu, vsaj štiri metre od meje. Lepo bo rasel na sredini dvorišča, kjer bo s svojo mogočno krošnjo poskrbel tudi za senco. Če ga posadimo v drevored, naj bodo drevesa med sabo oddaljena vsaj osem metrov, od ceste pa štiri, tako da zrel kostanj ne bodo padal nanjo. V nasadih ga sadimo na razdalje 11 x 10 metrov v ravnini, na nagnjenih parcelah pa na 9 x 8 metrov.

Sajenje

Sadimo jeseni, takoj, ko prinesemo sadike iz drevesnice. Potrebujemo še samokolnico dobro uležanega hlevskega gnoja ali nekaj kilogramov katerega od industrijskih organskih gnojil (natančna količina je odvisna od vrste in sestave gnojila), dve vedri kostanjeve prsti iz gozda (ali kisle šote), količek za oporo in tulec iz žičnega pletiva oziroma dva do tri dodatne količke za zavarovanje sadike pred srnjadjo. Če imamo slabe izkušnje z voluharjem, si pripravimo še žičnato košaro, v katero bomo sadiko posadili. Sadilne jame izkop­ljemo nekaj tednov prej. Velike naj bodo 1,5 metra v premeru in globoke vsaj 60 centimetrov. Ob izkopu mečemo živico (zgornjih 20 cm) na eno stran jame, spodnjo plast, mrtvico, pa na drugo stran. Jamo na dnu prekopljemo, potrosimo pol samokolnice hlevskega gnoja oziroma polovico organskega gnojila. Živico ob robu jame prekopljemo, razdrobimo grude in jo pograbimo v jamo. Na fino prekopljemo tudi mrtvico zunaj sadilne jame. Dodamo kostanjevo prst, ki smo jo nakopali v gozdu pod kostanjem. Ta prst je bogata s humusom in naravno inficirana s posebnimi glivami, s katerimi tvorijo kostanji v naravi simbiozo. Ko tako prst ob sajenju dodamo mlademu kostanju, dosežemo, da se bodo korenine bolje razvijale, da bo njihova površina večja in se jim bo povečala sposobnost črpanja vode in hranil iz tal. Simbiotske glive tudi producirajo rastne hormone avksine, ki dodatno pospešujejo nastanek novih korenin. Če se nam ne uspe oskrbeti s kostanjevo zemljo, jo nadomestimo s kislo šoto. Eno ali drugo dodamo prekopani mrtvici in s to mešanico zasujemo sadilno jamo do dveh tretjin globine. V zasuto jamo zabijemo oporni količek. Iz zemlje naj gleda vsaj 1,5 metra. Sadiko pred sajenjem čez noč namočimo v mešanico vode, gnoja in zemlje. Posadimo jo na severno stran količka, korenine enakomerno razporedimo po sadilni jami in jih zasujemo z mešanico zemlje in kostanjeve prsti oziroma šote in zemlje. Ob zasipavanju sadiko rahlo stresemo, da se substrat vleze med korenine. Ko so pokrite, jih rahlo pohodimo, da iztisnemo zrak. Cepljeno mesto naj gleda nekaj centimetrov iz zemlje. Sadiko do konca zasujemo s preostankom zemlje, široko v kolobarju potrosimo še pol samokolnice hlevskega gnoja ter vse skupaj prekrijemo z zemljo. Oblikujemo skledast kolobar, ki ga zalijemo z vsaj desetimi litri vode. Sadiko privežemo ob količek. Uporabimo prožno vezivo in zavežemo v obliki osmice, ki dopusti, da se sadika pozimi še malo sesede. Če smo sadili na zavarovan vrt, je delo opravljeno, na neograjeni parceli pa moramo poskrbeti za zaščito pred srnjadjo. Sadiko obdamo s tulcem iz žičnega pletiva in ga čvrsto pritrdimo na oporni količek. Vzamemo lahko tudi dodatna dva ali tri količke, jih čvrsto in dovolj globoko zabijemo kakšnih 10 centimetrov stran od sadike ter vse skupaj na treh mestih po višini zvežemo z žico.

Sorte

Sadike kupimo v drevesnici. Cepljene ali na lastnih koreninah vzgojene sadike bodo zarodile že v drugem ali tretjem letu po sajen­ju. Najbolj zanimive so debeloplodne sorte, ki jih s skupnim imenom imenujemo maroni. Običajno so medvrstni križanci med evropskim in japonskim kostanjem. Največ so jih vzgojili v Franciji, nekaj v Italiji, ZDA in drugod. Za marone je značilno, da so plodovi veliki, težki vsaj 12,5 grama, tako da imamo v kilogramu največ 80 plodov. V ježici sta navadno dva normalno razvita ploda. Imajo tipično široko eliptično obliko, barva lupine je rjavkasta v različnih odtenkih do skoraj črne ali rdečkaste, svetleča se, s temnejšimi vzdolžnimi prižami. Imajo zelo velik hilum – mesto, kjer je kostanj pritrjen na ježico. V lupini je vedno eno samo jedro oziroma seme, ki je obdano s tanko kožico. Ta se ne zajeda v jedro in se lepo olupi, kar je ena najpomembnejših lastnosti maronov. Pri sajenju na vrtovih ali ohišnicah je pomembna tudi velikost drevesa. Med sortami, ki jih priporočamo za gojenje pri nas, ima najmanjšo krošnjo 'Marsol'. Raste precej pokončno in se dokaj redko obrašča. Zarodi lahko že v letu sajenja ali najpozneje čez leto do dve. Zanjo sta značilna tudi dobro zdravstveno stanje ter velik in stalen pridelek. Za to sorto potrebujemo približno 30 kvadratnih met­rov veliko površino, saj se sprva pokončna krošnja s starostjo razširi. Plod je okroglasto trikotne oblike, prikupne rdečkasto rjave barve s temnejšimi prižami. V kilogramu je 67 do 80 plodov. V lupini je vedno samo eno jedro, obdano s tanko kožico, ki se ne zajeda v seme in se lepo olupi, ko je kostanj pečen ali kuhan. Manjših dimenzij in šibkejše rasti so tudi drevesa sorte 'Maraval'. Ta je primerna za toplejše lege, lahko tudi vinogradniške, saj ima nekoliko daljšo rastno dobo kot 'Marsol'. Zarodi zgodaj. V ježici sta običajno dva normalno razvita, zelo velika ploda. V kilogramu je 59 do 67 kostanjev, ki so široko eliptično trikotne oblike. Barva lupine je svetleča se, temno rjavo rdečkasta z rahlimi vzdolžnimi prižami. Hilum je svetle barve in nekoliko okroglaste oblike. Jedro je enosemensko, obdano s tanko povrhnjico, ki se ne zajeda v meso in se lepo olupi. Zelo kakovostna je tudi sorta 'Bouche de Betizac'. Drevo bujno raste. Ko doraste, ima veliko in razprostrto krošnjo, tako da potrebujemo zanj vsaj 40 kvadratnih metrov površine. Zarodi kmalu po sajenju, rodi redno in zelo obilno. Običajno sta v ježici do dva normalno razvita ploda. Plod je zelo velik, izrazite široko eliptične oblike, z velikim hilumom, tehta okrog 16 gramov (63 plodov v kilogramu). Lupina je atraktivne temno rdečkasto kostanjeve barve, rahlo prižasta. Jedro je eno­semensko, povrhnjica pa tanka, se ne zajeda v meso in se lepo olupi. Koder sadimo več kostanjev skupaj, naj bo vsaj eno drevo za opraševanje. Za zgoraj naštete sorte je primerna opraševalna sorta 'Precoce Migoule'. Drevo raste šibkeje do srednje bujno, rahlo pokončno. Zarodi zgodaj in dobro rodi. V ježici so dva do trije normalno razviti kostanji, ki so srednje debeli. V kilogramu je 65 do 85 plodov. Oblika plodov je trikotno eliptična, barva lupine pa svetlo mahagonijeva.